Zadruge zaposlujejo 250 milijonov ljudi po svetu

Bruno Roelants pravi, da zadružništvo ni revolucija, je počasen, a stalen in vzdržen razvoj. Letošnji dan zadružništva, 4. julij, je minil pod geslom “Izberite zadružništvo, izberite enakost”. Ob tej priložnosti je Roelants že petič obiskal Slovenijo - državo, kjer je bila leta 1856, le 12 let za prvo zadrugo na svetu, ustanovljena zadruga. Danes Slovenija za razvitimi in velikimi državami zaostaja tudi na tem področju. Z Brunom Roelantsem smo se pogovarjali o težavah slovenskih zadružnikov, o obstojnosti zadrug v času krize in o tem, zakaj se sanje o širitvi zadrug lahko hitro uresničijo.

> Osrednja tema je te dni grški referendum in odločen ne grškega prebivalstva varčevalnim ukrepom Evropske unije. Čeprav ste Slovenijo obiskali kot generalni sekretar Evropskega združenja delavskih industrijskih in storitvenih zadrug CEOPA, ste poznani tudi kot soavtor knjige Kapital in past zadolževanja - Zadružništvo kot alternativa, zato me zanima, kako gledate na nedeljski izid referenduma. Je to prva zmaga proti neoliberaln politiki v Evropi?

“Vsekakor je prva pomembnejša zmaga. Celotna grška kriza je pojav, ki bi se nekje prej ali slej zgodil. Gre za rezultat ekonomskih politik, zadolževanja in za nesposobnost Evropske unije kot množice institucij, da bi delovala, kot bi morala delovati. Še zdaj ne vemo natančno, kaj je. Je to država, poldržava ali sploh ni država? Gre za mešanico različnih institucij z zelo specifično in ta trenutek zelo slabo vlado, za katero je značilna nejasna povezava med tremi vejami oblasti, izvršno, sodno in zakonodajno. Zaradi dolgo časa trajajoče gospodarske krize je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do česa podobnega v Evropski uniji prišlo. Seveda ne vem, kakšne bodo kratkoročne in dolgoročne posledice grškega referenduma, gotovo pa je, da se bodo razmerja spremenila.”

> V omenjeni knjigi, ki ste jo napisali v soavtorstvu s Claudio Sanchez Bajo, govorita o pasteh kapitala, potrošniški, likvidnostni in pasti zadolževanja. Katera od njih nosi največjo krivdo, da se je Grčija znašla, kjer se je?

“Gre za preplet vseh treh. Grška kriza ima vse sestavine, o katerih sva razpravljala v knjigi. Upam, da se bo ob tej priložnosti odprl politični diskurz in vprašanje politične odgovornosti. Evropska unija se zdaj ne more več sprenevedati, da so vsi ljudje neumni, ali pa da imajo napačne informacije in ne vedo, kaj delajo. Enačba se je spremenila. Prava demokracija se uresničuje. Za nas, zadružnike, je rezultat zelo zanimiv, ker menimo, da je to korak k širjenju realnega gospodarstva.”

Belgijec Bruno Roelants se z zadružništvom ukvarja že vse življenje in je eden vodilnih strokovnjakov za delavsko zadružništvo na svetu. Sodeloval je pri razvojnih projektih na Kitajskem, Indiji in v Vzhodni Evropi. V preteklosti je bil vodja pogajalske skupine pri Mednarodni delavski organizaciji (ILO).

Danes je zadružništvo še bolj aktualno kot pred leti zaradi nestabilnosti v gospodarstvu. “Zadruge niso dobrodelne organizacije, niso odvisne od države, a slonijo na popolnoma drugačnih principih kot navadna podjetja. Na principih trajnosti, skrbi za razvoj lokalnega okolja in ohranjanju delovnih mest,” vedno znova poudari Roelants. Zato, tako je prepričan, ker zadruge pomenijo lepše in prijaznejše okolje za vse. Zato je letošnji dan zadružništva, praznujejo ga prvo soboto v juliju, minil pod geslom; “Izberite zadruge, izberite enakost”.

Bruno Roelants je Slovenijo obiskal v vlogi generalnega sekretarja Evropskega združenja delavskih industrijskih in storitvenih zadrug (CECOPA) v sklopu izvajanja vladnega strateškega projekta spodbujanja socialnega podjetništva, zadružništva in ekonomske demokracije.

V slovenščini lahko preberete knjigo, ki jo je napisal s Claudio Sanchez Bajo z naslovom Kapital in past zadolževanja - Zadružništvo kot alternativa, v kateri raziskujeta vzroke za gospodarsko krizo in ponuja rešitve iz nje.

Danes je na svetu več kot 2,6 milijona zadrug, ki združujejo več kot eno milijardo članov, po nekaterih ocenah naj bi zaposlovale 250 milijonov ljudi, 300 največjih zadrug skupaj ustvari 2,2 trilijona dolarjev prometa.

Zadruge so krizo pričakale pripravljene

> Gospodarstvo po vsem svetu že nekaj let pretresa huda gospodarska kriza. Zakaj so po vašem mnenju zadruge logičen odgovor na rešitev trenutne krize?

“Zadruge na trgu delujejo kot vsa ostala podjetja, ampak se od njih razlikujejo, da so usmerjene v razvoj lokalnega okolja. V regijah kot so recimo Emilia Romagna, Andaluzija ali pa v Baskovskih deželah res lahko vidimo pozitiven vpliv zadrug na razvoj celotne regije. To je povsem neprimerljivo z razvojem navadnega podjetja, kjer je na prvem mestu profit in širjenje dejavnosti. Zadruge lahko tudi služijo kot nekakšen vmesni člen med mikro in makro nivojem.”

> V Sloveniji so v preteklosti zadruge nastajale sredi kriz. Je danes prav zaradi gospodarske krize še bolj primeren čas za ustanovitev zadruge kot pred nekaj leti?

“To gotovo ni prva kriza in prav tako ni prva, v kateri so ljudje pričeli iskati nove poti povezovanja in ustanavljati zadruge. Pogled v preteklost, v čas velike depresije v Združenih državah Amerike, nam pokaže, da je takrat nastalo veliko zadrug, ki so se kasneje še utrdile. Tudi v Grčiji opažamo nastajanje vse večjega števila zadrug v minulih dveh letih. Zadruge se vedno rodijo zaradi potreb ljudi. To je tudi njihov pravi smisel. Vendar pa nastajanje zadrug v tem času, ni nujno pokazatelj, da so zadruge pravi odgovor na izzive gospodarstva. Bolj prepričljiv odgovor se skriva v dejstvu, da so zadruge krizo pričakale pripravljene in so se izkazale kot najbolj odporne na pretrese v gospodarstvu. V tej krizi se je še bolj kot v preteklosti pokazala njihova odpornost in trdnost. Imamo najboljše rezultate na področju zaposlovanja, delovnih mest nismo izgubljali, podjetja niso propadla in manj smo zadolženi od ostalih gospodarskih akterjev. Večje skupine zadrug so še uspešnejše.”

> Kaj so tiste lastnosti zadrug, zaradi katerih so v krizi bolj obstojne?

“Zadruge že po definiciji svoj presežek vlagajo v rezerve. To je še posebej pomembno ob pojavu nenadne krize ali kratkoročnih težav, ko v podjetje nekaj dni ne pride nobeno naročilo. Podobno se je zgodilo s podjetjem Lehman Brothers, njegovo zgodbo vsi poznamo. Za razliko od navadnih podjetij, imajo zadruge nekaj rezerv, s katerimi lahko opravljajo tekoče posle. Gre za zelo preprosto zadevo, ki pa za nekaj tednov omogoči normalno poslovanje. Vodstvo zadrug lahko v nasprotju z ostalimi podjetji v nekaj dneh skliče skupščino in za določen čas zniža plače. Vse to je lahko odločilno za kratkoročno preživetje. V dalj časa trajajoči krizi lahko tudi zadruga propade, nenazadnje gre za gospodarsko družbo, ki deluje na trgu. Izkazalo pa se je, da se zadruge v posamezni državi oziroma regiji v času kriz med seboj povezujejo, tako je recimo v pokrajini Veneto v Italiji, in skupaj iščejo rešitev. Kar pa se tiče dolgotrajne obstojnosti, je pomembno združevanje med posameznimi zadrugami, s čimer si zagotovijo preživetje. Posamezna zadruga je mogoče ranljiva, skupaj pa so močnejše.”

Je povezovanje zadrug z drugimi gospodarskimi družbami, nezadružniško urejenimi, mogoče?

“Seveda. Ta pojav smo veliko preučevali na primerih, kjer je koncentracija zadrug velika in imajo večji vpliv na gospodarstvo. Na primeru Združenih držav Amerike, ko sta v posamezni zvezni državi dve delavski zadrugi, ena od njih je recimo kavarna, druga pa knjigarna, o tem težko govorimo. Najprej se moramo zavedati, da zmožnosti in realnosti zadrug niso vedno vzporedne, enake, z navadnimi majhnimi in srednje velikimi podjetji. Pogosto pa se ta dva svetova srečujeta. Ko imamo veliko koncentracijo zadrug v posameznem sektorju, tak primer so recimo industrijske v Baskovskih deželah, lahko vidimo, da je veliko sodelovanja med zadrugami ter manjšimi in srednje velikimi podjetji. V Baskovskih deželah je močno prisotna ideja, da zadruga ne deluje tako, da skozi konkurenco uničuje ostala podjetja. Univerza zadruge Mondragon se na primer povezuje z drugimi akterji na področju raziskovanja in razvoja.”

> Katere države imajo močno razvito zadružništvo?

“Če pogledamo skupaj na vse sektorje, potem ima večina držav v skupini G20, dvajsetih najmočnejših gospodarstev na svetu, močno razvito zadružništvo, na primer Italija, Francija, Nemčija, ZDA, Kanada, Južna Koreja in Japonska. Zadružniško gibanje je recimo močno razvito tudi v Indiji.”

Negativni prizvok zadružništva

> Pričakovali bi, da bi bilo zadružništvo bolj razvito v državah z izkušnjo socializma, komunizma in družbene lastnine, med katere med drugim sodi tudi Slovenija. Zakaj je v resnici slika povsem drugačna?”Slovenija ima zelo močno tradicijo zadružništva, kar ni nenavadno, če vemo, da je Avstro-Ogrska monarhija sprejela eno prvih zakonodaj o zadružništvu na svetu. Osnove so dobre. Politični sistem po drugi svetovni vojni je ustvaril zmedo na področju zadrug. Ljudje ne vedo več, kaj zadruga v resnici pomeni in čemu je namenjena. Prepričani so, da so zadruge povezane z bivšim režimom, zato se jih izogibajo. Podobno je povsod, od Litve na severu do Bolgarije na jugu, čeprav so bili sistemi povsem drugačni. V Jugoslaviji je bilo zaradi samoupravljanja še več zmede. Ne le, da so državna podjetja spreminjali v zadruge, ampak so zadruge nastajale tudi iz podjetij v skupni lastnini. Počasi se odnos vendarle spreminja, saj prihajajo nove generacije, ki bivšega sistema niso doživele.

> V Sloveniji ste bili petkrat. Kako opažate razvoj zadružništva?

“Prvič sem prišel pred približno petnajstimi leti. Zdaj občutim veliko razliko. Takrat so z nami veliko govorili o samoupravljanju, opozarjali so nas, da se je nekaterih besed potrebno izogibati. Na koncu prejšnjega desetletja smo se veliko pogovarjali o socialnem podjetništvu. Šele zadnje čase se veliko zopet veliko dela na področju raziskovanja in o samih zadrugah se lahko končno pogovarjamo brez težav, kot o nečem popolnoma vsakdanjem.”

> Beseda zadruga ima v Sloveniji prizvok starega, nekaj, kar je stvar preteklosti.

“Zelo pomembno je, kako se zadružništvo predstavlja v medijih. Negativni prizvok besede zadruga ni značilen le za Slovenijo in bivše komunistične države, celo v Italiji obstaja delno nerazumevanje zadrug. Zaradi več zgodovinskih dejavnikov so se recimo v preteklosti zadruge v določenih državah razvijale večinoma le v enem sektorju. V Nemčiji v bančništvu, v Sloveniji na področju kmetijstva, v Argentini pa na področju energetike. Ljudje zato mislijo, da je možnost ustanovitve zadruge le v enem sektorju, v resnici pa še zdaleč ni tako. Zato smo se v nekaterih državah odločili, da bomo več sredstev namenili za komunikacijo. Ideja zadružništva je seveda stara, a se njegova oblika neprestano spreminja in prilagaja svetu. Zadruge so mogoče v vseh sektorjih, poznamo stanovanjske zadruge, zadruge na področju energetike in transporta...”

> Celo na področju komunikacij.

“Zanimivo, v svetu se dogaja velika eksplozija zadrug na področju komunikacij. Novinarji po vsem svetu se soočajo z brezposelnostjo in ustanavljajo zadruge.”

> Kaj so najpogostejše zmote o zadrugah?

“Omenila sva povezavo s preteklostjo in komunizmom, v veliko državah, ki komunistične izkušnje nimajo, pa se pojavlja zmota, da je zadruga oblika organiziranosti, ki jo upravlja država. Recimo v Indiji, Braziliji in Južni Koreji je z zadrugami res v nekem trenutku upravljala država. V zadruge se država ne sme vpletati. S pojavom dobrodelnih organizacij, socialnih podjetij in neprofitnih organizacij je vse težje razumeti, kaj zadruge sploh so. Niso ne konvencionalno podjetje, ne dobrodelna organizacija. Težko je razložiti, da niso ne eno in ne drugo ter da se od obeh razlikujejo. Nekateri kritiki celo pravijo, da se velike zadruge pravzaprav ne razlikujejo od velikih podjetij. Manjše zadruge pa so velikokrat napačno razumljene simpatična podjetja, ki pomagajo ubogim in deprivilegiranim v nasprotju s 'pravimi' podjetji, ki se morajo za svoj obstoj boriti.”

Zakonodaja v Sloveniji je prešibka

> Zadruga Mondragon je danes pomemben igralec v svetovnem gospodarstvu. Težko je verjeti, da se je vse začelo z idejo enega moža leta 1943. Kako danes deluje ta veliki stroj?

“O Mondragonu se res veliko govori. Med drugim tudi to, da se zaradi velikosti ne razlikuje od navadnih korporacij. Po eni strani imajo prav. A le deloma, vedeti moramo, da Mondragon delujejo v izredno konkurenčnem in tekmovalnem okolju, na področju avtomobilske in računalniške industrije. Ugotovili so, da se morajo odpreti in širiti izven Baskovske dežele na mednarodne trge. Na njih so odprli svoja podjetja, ki niso zadružniško urejena. V nasprotnem primeru bi verjetno propadli. Izkazalo se je, da je bila sicer težka odločitev pravilna. A vseeno ostajajo zelo strogi pri izvajanju svojih zadružniških pravil in zvesti zadružniškim idejam. Celo bolj kot ostale zadruge. Njihova knjiga pravil obsega več kot 300 strani. Zelo težko je vzdrževati tak sistem organizacije in odločanja, nenazadnje je povezan z visokimi stroški, a po drugi strani bi jih stalo veliko več, če takega sistema odločanja ne bi imeli.”

> Prišli ste iz Maribora, kjer ste se srečali s strokovnjaki in zadružniki. Katere so poglavitne težave, s katerimi se soočajo?

“Nisem še imel priložnosti, da bi analiziral slovensko zakonodajo, sploh ker se je v zadnjih desetih letih spremenila. Predvidevam pa, da je prešibka. V Srbiji in na Hrvaškem so pričeli ločevati različne vrste zadrug in jih poimenovati. To je prvi korak. Potem bi morali imeti prav za te primere napisano zakonodajo. V Sloveniji zdaj, vsaj po mojem vedenju, ni mogoče ustanoviti kreditne ali bančne zadruge, podobno je tudi na Hrvaškem. To je velik korak nazaj.”

> Kaj bi se moralo spremeniti, da bi zadružništvo pri nas zaživelo?

“V Italiji imajo zakonodajo, ki za zadruge predvideva nekakšen zaklenjen rezervni sklad. Gre za sredstva, ki jih člani potem, ko se odločijo zadrugo zapreti, ne morejo dvigniti iz nje. Ta sredstva so namenjena za vzpostavitev novih zadrug. Rezervni sklad je pomemben, ker preprečuje oziroma vsaj otežuje prodajo zadrug. Pri tem velja poudariti, da člani lahko iz zadruge poberejo svoj delež, ki so ga vložili v ustanovitev zadruge. Rezerve pa ostanejo zaklenjene. V ozadju se skriva ideja, da zadruga ni last le sedanjih članov, ampak tudi prihodnjih.”

> Vaše združenje združuje zadruge po vsem svetu. Ali so članice tudi slovenske zadruge?

“Ker povezujemo in predstavljamo združenja, v naši organizaciji ni slovenskih predstavnikov. Svetovno združenje združuje 65.000 podjetij, zelo težko bi bilo imeti toliko članov. Si predstavljate, kako bi sprejemali odločitve? Slovenija je tipičen primer države, ki mora še ustanoviti krovno organizacijo. Nekaj podobnega obstaja na področju kmetijstva. Že leta 2003 je bil poskus ustanovitve, vendar je kmalu prenehala z delovanjem. Zakonodaja se je spremenila, zadruge pa so morale za članstvo plačevati članarino, zato so raje spremenilo obliko delovanja. Prepričan sem, da bo naslednji poskus vendarle uspešen. V zadnjem času smo dočakali rojstvo številnih združenj delavskih zadrug po vsem svetu, od ZDA, Kanade in Finske do Južne Koreje, Japonske, Brazilije in Argentine.”

> Z zadrugami se ukvarjate že vrsto let, obiskali ste zadruge po vsem svetu, pa vendar me zanima, kateri primer vas je najbolj presenetil?

“Na misel mi je prišla ena zadruga, ki smo jo obiskali na Kitajskem. Prišli smo zato, da bi vodili delavnice in izobraževanja. Bili smo na severovzhodu, približno 2000 kilometrov iz Pekinga. Na tem kraju je bilo v 40. letih prejšnjega stoletja močno zadružniško gibanje, ki je kasneje umrlo. Na sredini 90. let so znova pričeli z vzpostavljanjem zadrug. Spomnim se ene, kjer so se ukvarjali z izdelavo kmetijskih strojev. Bili so zelo ponosni, ker so bili prva zadruga na tem območju. V nekem trenutku so ugotovili, da jih je šef okradel, bil je med ustanovitelji zadruge in spoštovan mož v družbi. V 24 urah so ga odstavili. Pred nekaj leti si tega ne bi upali, ker bi jih bilo preveč strah. Takrat sem pomislil, da se je tu zgodilo nekaj več.”

Zadruge zaposlujejo 250 milijonov ljudi po svetu

> Presenetljiv podatek je da 300 največjih zadrug ustvarja 2,2 trilijona dolarjev letnega dohodka, gibanje pa je še bolj pospešeno na hitro rastočih trgih Brazilije, Indije in Kitajske. Koliko zadrug je danes po svetu?

“Natančnega števila nimamo, vendar ocenjujemo, da jih je približno 2,6 milijona po vsem svetu. Število zaposlenih, predstavljeno na zadnjem svetovnem srečanju zadrug pa pravi, da zadruge zaposlujejo približno 250 milijonov ljudi. V to številko so vključeni tudi kmetje, katerih preživetje je neposredno odvisno od zadrug. Po vsej verjetnosti je številka še precej višja, saj podatkov iz nekaterih držav, kot je Indonezija in Bangladeš, nimamo. V 20 največjih gospodarstvih na svetu zaposleni v zadrugah predstavljajo 12 odstotkov.”

> Delež, ki ga zadruge prispevajo v bruto domače proizvode desetih največjih gospodarstev na svetu, je leta 2009 znašal slabih pet odstotkov. Si upate napovedati ali mogoče celo sanjati, kakšen bo ta odstotek v naslednjih desetih, dvajsetih ali mogoče celo tridesetih letih?

“Že zdaj je odstotek v nekaterih državah, kot so Filipini ali Nova Zelandija, precej višji. Tu v bližini, v prej omenjeni regiji Emilia Romagna, se delež giblje okrog 15 odstotkov, v neki provinci v Južni Koreji predstavlja četrtino prihodkov. Zato napovedi, da bi v kratkem času dosegli 15- ali 20-odstotni delež bruto domačega proizvoda, niti niso tako nepredstavljive. Osebno pa si bolj želim, da se ne bi ukvarjali le z bruto domačim proizvodom. Sam mislim in z menoj se strinja tudi veliko ljudi v zadružniškem gibanju, da bi morali vzpostaviti nove kriterije, po katerih bi ocenjevali uspešnost posameznega gospodarstva. Če bi upoštevali vse pozitivne učinke, ki jih imajo zadruge na družbo kot celoto, bi imele že sedaj precej višji odstotek.”

> To sem vas vprašala zato, ker v vaši knjigi pišete tudi, da se bodo krize ponavljale, če jih bo svet reševal na enak način. Ali mislite, da se je svet iz te krize res kaj naučil?

“Upam, da smo se. Pravijo, da osel ne gre dvakrat na led. Na žalost pa smo ljudje nagnjeni k pozabljanju. Mogoče se bomo zdaj naučili, mogoče ne. Trdo prepričan pa sem, da to, kar se dogaja danes, ustvarja temelje, da nekoč v prihodnosti res ne bomo delali več napak. Ljudje se počasi učimo, zaradi demokratičnega deficita pa je proces še toliko dolgotrajnejši. Tako pa je nenazadnje tudi z zadružništvom. Zadruge ne smejo hiteti, za svoj razvoj si morajo vzeti čas in zato ne smemo govoriti o kvantitativnih cilj, kot je število zadrug in želeno število zaposlenih. Razvoj mora biti počasen, a zanesljiv.”

PETRA MEZINEC

---