Jim bo kdo kdaj poplačal vojno škodo?

Po dolgem času se v slovensko javnost vrača tema, ki je bila že večkrat načeta, a ni nikoli prišla do točke, s katere bi lahko v parlamentu krenili proti zakonski ureditvi zadeve. Gre za vračilo gmotne škode, ki so jo oškodovancem prizadejale takrat okupatorske države. Po zgledu kolegov iz Grčije tudi v slovenski stranki ZL menijo, da bi morala Slovenija od Nemčije zahtevati poplačilo vojne škode. Skoraj zanesljivo pa se bodo morali oškodovanci, ki so jim agresorji porušili domove, zanašati na morebitno zadoščenje v okviru možnosti, ki jih lahko ponudi Slovenija.

>Na zasedanju državnega zbora prejšnji teden je poslanka Violeta Tomić iz Združene levice (ZL) predsednika vlade Mira Cerarja vprašala, ali bo sedanja vlada od Nemčije zahtevala povračilo vojne škode in ali bo pripravila zakon o poplačilu materialne škode iz časa druge svetovne vojne. Pri tem se sklicuje na sklep državnega zbora iz leta 1994 o pospešitvi pogajanj z Nemčijo za izterjavo vojne škode, česar pa se doslej ni lotila nobena vlada.

Vprašanje zahteva širši politični in zgodovinski kontekst, ji je odgovoril Cerar in pridal, da vprašanje odškodnin materialnim oškodovancem v drugi svetovni vojni še ni rešeno. Res je bila Slovenija v vojni razdejana, a od takrat je po besedah Cerarja minilo že 70 let. Z vstopom v EU in s tesnejšo povezavo z Nemčijo pa se je Slovenija prelomno odločila, da bo presegla zgodovinsko delitev in dediščino druge svetovne vojne “na načelih solidarnosti, kohezije in pravičnosti”, je še povedal Cerar. ZR Nemčija vztraja, da so bile vse obveznosti med takratno ZR Nemčijo in FLR Jugoslavijo poravnane in da Slovenija ne namerava kvariti odnosov z njo. Dolga nismo odpisali, a za odpiranje tega vprašanja se mora ponuditi ustrezen trenutek, je dodal predsednik vlade.

FLRJ od okupatorja iztržila precej

V ZL so vprašanje odprli verjetno spodbujeni z nedavnim pozivom Grčije Nemčiji, naj ji poravna v drugi svetovni vojni povzročeno škodo. Tok dogodkov v zvezi s tem problemom pa nakazuje, da ga bo morala država Slovenija odpraviti v svojih okvirih. Če se ga bo sploh lotila.

Zgodba se je začela pred 70 leti, ko so takrat okupatorske države morale polagati račune za zlo, ki so ga povzročile na tleh okupiranih ozemelj. Oblasti so se lotile popisovanja škode, tudi na Primorskem, takoj po vojni in delo je bilo opravljeno dokaj temeljito in korektno. Uredbo o ustanovitvi državne komisije za vojno škodo aprila 1945 je podpisal sam Tito. Dokumentacija z zbranimi podatki je še vedno na varnem v pokrajinskih arhivih.

Mirovni sporazumi z okupatorskimi državami so določali, da je treba vojno škodo v čim večji meri poravnati. Podlaga so bile prijave vojne škode, ki jih je Jugoslavija predložila mednarodni reparacijski komisiji. To je bilo opredeljeno z avstrijsko državno pogodbo ter z mirovnima pogodbama z Italijo in Madžarsko. Z Nemčijo pa je bil sklenjen dogovor o gospodarskem sodelovanju. Bili so zakoni in pravilniki, ki so opredeljevali povračilo vojne škode tudi zasebnim oškodovancem, toda tega so bili deležni le redki, verjetno privilegirani posamezniki. Vse ostalo je šlo v državno blagajno, resda v glavnem za obnovo razrušene države, pri čemer je bil najbogatejši vir zaplenjeno premoženje agresorskih držav. Jugoslavija je bila pri izterjavi dokaj uspešna, odškodnine je dobivala tudi v obliki denarja, ugodnih posojil, strojev, opreme in iz podobnih virov. Nemčija še danes vztraja, da je svoj dolg poravnala in da ni mogla vplivati na to, kako smo odškodnine uporabili.

Največje žrtve požiganja, ropanja in uničevanja premoženja so bili zaradi svoje upornosti primorski ljudje. Povrnili jim niso ničesar. S priključitvijo Primorske pa je Italija z mirovno pogodbo svojo državno in parastatalno imovino (ceste, železnice, elektrarne, tovarne ...) morala prepustiti Jugoslaviji.

Z osamosvojitvijo je zadevo od Jugoslavije nasledila Slovenija. A se je ves čas otepa. Na to je glasno začelo opozarjati leta 2001 ustanovljeno Združenje materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne. Njegova takratna podpredsednica Bojana Mozetič Francky, po rodu iz Renč, je leta 2007 na vlado naslovila odprto pismo in opozorila na zapostavljenost državljanov, ki jim je bilo uničeno premoženje. Spomnila je, da jih v zakon o denacionalizaciji leta 1991 niso vključili: “Pri materialni vojni škodi gre prav tako za obliko nacionalizacije premoženja, pri čemer pa leta 1991 zaradi močnejših interesov druge vrste denacionalizacijskih upravičencev in njihove bojazni, da bodo zaradi nas prikrajšani, povračilo ni bilo uzakonjeno.” Pri tem so v društvu spomnili, da se je našla rešitev za, denimo, denacionalizacijske upravičence, žrtve vojnega nasilja, Cerkev, celo za tujce in tudi optante. “Gre za moralo in predvsem za 14. člen ustave oziroma za načelo enakosti pred zakonom,” so zapisali v združenju.

Potreben je posebni zakon

Da je za materialne oškodovance potreben posebni zakon, je pokazala tudi odločitev ustavnega sodišča leta 2002. Zavrnilo je namreč pobudo za presojo ustavnosti zakonov o denacionalizaciji, o žrtvah vojnega nasilja in o poplačilu škode žrtvam vojnega in povojnega nasilja z utemeljitvijo, da materialna vojna škoda ni predmet omenjenega zakona. Kasnejši predlog zakona pa ni prestal koalicijskega usklajevanja.

Leta 2003 je bila ustanovljena komisija za to vprašanje. Delo je nadaljevala v novem mandatu z Janševo vlado, vodil pa jo je takratni minister za pravosodje Lovro Šturm. Komisija je potrdila, da je bilo na zasebnem premoženju 150.000 oškodovancem med vojno povzročena materialna škoda v znesku današnjih več kot dveh milijard evrov (po podatkih iz slovenskih arhivov pa je oškodovancev precej več). Na podlagi tega so leta 2008 končno pripravili predlog zakona za obravnavo v parlamentu.

Predlog zakona je predvideval kot najvišji priznani znesek na posameznega oškodovanca 150.000 evrov. Rok izplačila bi bil tri leta po objavi zakona, izplačevala pa bi ga Slovenska odškodninska družba. Breme bi bilo težko 520 milijonov javnega denarja.

Na vprašanje, zakaj mora škodo, ki jo je v glavnem povzročil nemški okupator, poplačati Slovenija, je Šturm pojasnil, da se je po vojni komunistična oblast v zameno za 800 milijonov mark nemškega posojila odpovedala vsakemu zahtevku. Zato mora Slovenija kot pravna naslednica nekdanje države prevzeti vse obveznosti, ki jih je takratna država sprejela. Torej mora gmotno škodo poplačati sama.

Na to so ves čas opozarjali tudi v Združenju materialnih oškodovancev. Denar, ki ga je Jugoslavija iztržila, je šel v infrastrukturo, tudi v tovarne in druge objekte, ki so danes v dobršni meri olastninjeni. “Vse to se je zgodilo z našimi sredstvi, ki jih je dobila država, zato nasprotujemo vsaki nadaljnji prodaji premoženja, ker se morajo najprej poplačati upniki, to smo materialni oškodovanci,” so zapisali v peticiji združenja. Da breme ne bi padlo na pleča davkoplačevalcev, so predlagali, da bi denar za poplačila zbirali od prodaje državnega premoženja, ki pa naj steče po sprejetju ustreznega zakona za materialne oškodovance.

Kot rečeno, se je priprave zakona naposled resno lotil minister Lovro Šturm, vendar je do parlamentarnih volitev leta 2008 ostalo premalo časa, predlog ni doživel razprave v parlamentu, nova (Pahorjeva) vlada pa ga je “spregledala”.

Največje žrtve požiganja, ropanja in uničevanja premoženja so bili zaradi svoje upornosti primorski ljudje. Povrnili jim niso ničesar.

Grški vzorec brez pravega upanja

Če drugega ne, je ZL na zadevo vsaj spomnila. Njena pričakovanja, da bi Slovenija to vprašanje naslovila na Nemčijo in morda še na Italijo, Avstrijo in Madžarsko, pa so nerealna. Morda se bodo v stranki zdaj skušali oborožiti še z najnovejšo iz Grčije: v torek je v svet poslala sporočilo, da od Nemčije zahteva izplačilo vojne škode v višini 278,7 milijarde evrov. Številka celo presega že tako vrtoglavi grški dolg (240 milijard evrov). Pred tem je grški premier Aleksis Cipras Nemčiji celo zagrozil z zaplenitvijo njenega premoženja na ozemlju Grčije. Leta 1960 sklenjene dvostranske pogodbe o vojni odškodnini kot da ne priznava, češ da ne zajema vseh glavnih zahtev Grčije.

Nemčija zahteve seveda zavrača in trdi, da je dogovorjene obveznosti izpolnila. Nič drugače ne bo ravnala, če se bo to vprašanje pojavilo v njenih odnosih s Slovenijo.

DAVORIN KORON

---