Jezik, zlasti knjižni, se nenehno izpopolnjuje

Človekova iznajdba, ki ji pravimo beseda, je popolnejša kot kateri koli tehnični izum, izdelek ali znanstveno odkritje. Je najbolj dognano sredstvo, ki nam omogoča, da si kaj povemo, se med seboj razumemo in sporazumemo. Ni večjega, dostopnejšega in cenejšega bogastva od besede: za izdelek, ki se imenuje avto, moramo globoko seči v žep, če se želimo z njim prevažati; beseda avto, ki je ime za ta izdelek, je pa dosegljiva komur koli, kadarkoli in kjerkoli brez plačila. Več: besedo avto lahko uporabi, izgovori in zapiše istočasno več ljudi, ves narod, vsi na svetu. A izdelek avto tudi lahko?

Poskusite, predrage bralke in spoštovani bralci, to brezplačno in množično uporabo uveljaviti pri limuzini, ki prevaža kakega ministrčka, tajkunčka, vladaričice in podobne ptičice po deželici ob zgornji Savi. Ne bo se vam posrečilo. Spoznali boste le, kako dragocena je beseda avto in kako drag je izdelek avto.

Če je že posamezna beseda tak zaklad, kolikšna vrednota je šele naš jezik, ki združuje vse besede in njihove korene, porojene od indoevropščine do danes. Ta vrednota se pa še nenehno širi, izpopolnjuje in raste, ko se jezik prilagaja novemu življenju. Nekaj tega prilagajanja bomo spoznali ob vprašanjih, ki jih je poslala Vera Mekiš iz Koroške:

“Spoštovani profesor, sem med vašimi dijaki, ki se vas radi spominjamo, zato se razveselim vsakega vašega članka o jeziku, ki izide v 7. valu. Primorske novice mi pošilja sestra iz Pirana. Ker poučujem slovenski jezik v okolici Celovca, vam bi tudi jaz rada zastavila nekaj vprašanj.

1. Prvo, kar me zanima, je naslednje: ne morem razumeti, kako da naši politiki itd. ne znajo pravilno izgovoriti nekaterih splošno znanih tujih imen. Vselej mi je nerodno, ko imam stike s tujimi državljani, če naši predstavniki narobe govorijo: Gete, Cirih, Geteborg, Minhen, namesto pravilno: Goethe, Zürich, Göteborg, München. Spomnim se, kako so planili nekateri, ko so sosedje Italijani zapisali Lubiana, ne Ljubljana. V čem smo pa mi boljši? Prijatelji iz Nemčije se ne morejo načuditi, kako da se naši poročevalci in drugi v javnih nastopih ne zmorejo naučiti pravilnega izgovora nemških samoglasnikov ü, ö in oe.

2. Nedavno sem poslušala oddajo o slovenskem jeziku, in je nekdo telefoniral uredniku, zakaj imamo ob cestah table z napisom 'Dobrodošli', saj beseda dóšli ni slovenska. Sicer me hrvatizmi ne motijo, ker ne iščem dlake v jajcu, pa vseeno vprašam: je kakšen izraz, ki bi bil boljši od 'dobrodošli'. Na primer: 'Pozdravljeni v naši deželi!'

3. Ker vam že pišem, naj dodam še tretje vprašanje. Nekateri časopisi postavljajo za naslovi člankov piko. Je to pravilno? Po mojem ne.

Vesela bom, če so ta vprašanja dovolj tehtna in boste odgovorili, ne le meni, tudi vašim bralcem. Lepo vas pozdravlja Vera iz Celovca.”

Odgovori na ta vprašanja bodo pokazali, da naš knjižni jezik ni dokončno ukleščen v toga slovnična pravila, ampak jih, ko je potrebno, tudi spremeni. Pojdimo po vrsti.

1. Kako da naši politiki itd. ne znajo pravilno izgovoriti nekaterih splošno znanih tujih imen? Ko naše zemljepisno znanje še ni bilo tako široko, kot je danes, smo taka imena (mest, držav, pokrajin) ponavadi izgovarjali in zapisovali bolj po svoje kot po tuje. Lepo in prav: Venezia - Benetke, Roma - Rim, Torino - Turin, Wien - Dunaj, Boegrad - Beli grad, Schweiz - Švica, France - Francija itd. Danes, ko nam medijih polagajo na dlan ves svet, tako domač zapis ni več olikan, zato smo ga prilagodili. Tuja zemljepisna imena zapisujemo po tujem pravopisu. Izjeme so prav redke, le pri bližnjih, skorajda domačih krajih: Reka namesto Rijeka, Beljak namesto Villach, Celovec pa namesto Klagenfurt.

A težave se začnejo pri izgovoru, ker je odvisen od izobrazbe govorcev, ki pa je domala v celem naravnana na angleške mere – čeprav je včasih v Avstriji veljalo, da če se želiš naučiti lepe nemščine, se pojdi šolat v Ljubljano. Takrat z izgovorom samoglasnikov ü, ö in oe ni bilo težav. Danes so, zato v vsakdanji rabi namesto teh glasov izgovarjamo najbližja dva slovenska samoglasnika: i in e. Toda ob uradnih stikih s tujci se moramo potruditi in jih izgovoriti tako, kot je določeno za tuji jezik.

2. Zakaj beseda dóšel ne zveni domače? Ker je gibanje (premikanje) nadvse pomembno za življenje, slovenščina besede zanj črpa kar iz treh starih virov (korenov): 1. idti, 2. gredti (grem) in 3. hoditi. Iti ima številne izpeljanke: oditi, priti, najti (naiti), doiti (dohiteti) itd. Gredti ima samo sedanji čas (grem) in okamnini (mimo)grede, gredoč. Hoditi je pa bolj razkošen: s pomočjo prevojnih stopenj (v korenu) hod, hed, had in hd je razvil mravljišče glagolov: hodim, pohajam (iz pohadjam), odšel (iz odhedl, potem ko soglasnik h pred e preide v š), odšla (iz odšedla) itd. itd.

Kdo bi vedel, kakšen zlomek se je tukaj vmešal, da naš jezik za prihod človeka k hiši ni izbral opisa, da je došel, temveč da je prišel. Tu je namreč vzrok, da beseda dobrodošel ne zveni povsem domače, saj bi se morala glasiti dobroprišel. A ker smo vendarle hoteli meti svoj izraz za tisto, čemur tujci pravijo: benvenuto (it.), , bienvenu (fr.), bienvenido (šp.), welcome (ang.), willkommen (nem.), smo si malo s suženjskim prevodom, malo pa z izposojo od sosedov na Balkanu (dobrodošao) ustvarili besedi dobrodošlica in dobrodošel. Boljših nimamo.

3. In kako je s piko za naslovi člankov? Taka pika razmejuje povedi ali stavke med seboj, ko so nanizani tekoče drug za drugim. Če so pa vsak v svoji vrsti, jim pika ni potrebna, ker meje ustvarjajo že skoki iz vrste v vrsto. Torej pri naslovu, ki je pravzaprav okrnjen stavek, pika ni potrebna. Potrebna je samo, če je zadnja beseda okrajšana (na primer itd.), če gre za tri pike (tripičje) ali če zaradi svojih muh zahteva piko opremljevalec časopisa.

Seveda pa za naslovom lahko postavimo vprašaj ali klicaj, če tako zahteva smisel. Za primer vam dam naslov Minuta odhaja na dopust, ki ima lahko kar tri pomene: sporočilo, vzklik, vprašanje. Izberite mu ločilo, spoštovane bralke in dragi bralci. Do jeseni vas lepo pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR

---