• prof. Jože Hočevar
    prof. Jože Hočevar
    Foto: Maksimiljana Ipavec

Je prav: Klêmen, Klêmna ali Klêmen, Kleména?

petek, 16. junij 2017, 14:50

Posameznikova (tudi narodova) nora pamet, ki se hoče s silo uveljaviti, je prepričana, da ima vsako vprašanje le en sam odgovor, ki je edini pravi; zato ga morajo priznati vsi, tudi če z njim ne soglašajo. Tu je vir, v katerem se kotijo stranke, vojne, ideologije, najpogosteje pa zdrahe in prepiri. S temi smo v Sloveniji zelo na ti, sprijaznjeni, saj brez njih ne bi preživela niti ena sama stranka.

Tudi slovnica zaneti kak prepir, vendar ne zakuha vojne; samo včasih strogo ukaže, kaj je prav in kaj narobe v knjižnem jeziku, ki ga govorimo ali pišemo v javni rabi. A njeni ukazi so pogostokrat zaman, ker je rešitev več. Za primer vzemimo le polglasnik, ker prav o njem sprašuje bralec Mario s Krasa, kot se je predstavil.

“Spoštovani naš profesor, z radovednostjo preberem vsak vaš zapis o jeziku v Primorskih novicah, ki zaslužijo pohvalo, ker so vas prepričale, da jih pišete. Odgovorili ste že na dosti vprašanj, a nisem še zasledil, da bi pisali o polglasniku, ki ga v slovenščini pogosto srečamo. Zato vas s tem vprašanjem danes nadlegujem jaz. Zanima me predvsem, ali ga smemo brati tudi v tujih lastnih imenih in v tujkah. Glavno mesto Bavarske se imenuje München. Ali smemo to mesto sklanjati samo bliže nemščini: München, Münchena ali enako kot slovensko ime Celovec: München, Münchna? In prav tako nemški priimek Luter: bliže nemščini Luter, Luterja ali po slovensko Luter, Lutra? Vprašanje je seveda, če smemo nemški samoglasnik 'e' (ki ni polglasnik) v imenu München enačiti s slovenskim polglasnikom v imenu Domen (2. skl. Domna).

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

To vprašanje velja tudi za tujke. Besedo poker so si kvartopirci izposodili pri Angležih. Ali jo je treba sklanjati bliže angleščini: poker, pokerja ali tudi kot slovenski liter (2. skl. litra), torej: poker, pokra? Tudi v tujki hostel samoglasnik 'e' ni enak našemu polglasniku, zato bi to besedo morali sklanjati bliže angleščini: hostel, hostela, ne pa po slovensko: hostel, hostla.

Vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor, da bom vedel, ali prav razmišljam. Vaš bralec Mario s Krasa.”

Politik se premisli ali si premisli?

Slovenski jezik je tako vsestranski in natančen, da nas kdaj pa kdaj obide dvom, kako naj kako obliko prav zapišemo. Na tak primer me je opozorila izvršna urednica Primorskih novic Sonja Ribolica: “Ondan smo se v uredništvu spopadali z dilemo, o kateri smo imeli različna mnenja. Opravka nam je dal glagol 'premisliti' v povezavi s povratno osebnim zaimkom 'sebe, se': 'premisliti se' in 'premisliti si'. Kako pravilno rečemo, ko kdo spremeni mnenje: se premisli ali si premisli? Pravopis dopušča oboje, mi pa smo se odločili za prvo možnost in zapisali: 'V Civilni iniciativi Škofije so se premislili in po novem nasprotujejo zamisli, da bi nevladne organizacije v dogovoru z državo v nekdanjem hostlu izvajale integracijske dejavnosti.' A vendar! Zanima me, ali ali sta ti dve glagolski obliki enakovredni. Ali obstajajo odtenki, ko je bolje uporabiti eno oziroma drugo? Kdaj je morda bolj na mestu uporabiti obliko 'premisliti si' in kdaj obliko 'premisliti se'? Kaj je boljše: Vlada se premisli ali si premisli?”

Pravilno je tako, kot ste izbrali in objavili - z zaimkom “se” v 4. sklonu: premisliti se. A bi bilo enako prav, če bi stopili na vzporedno pot - z zaimkom “si” v 3. sklonu: premisliti si. Poglejmo si zakaj. Zato ker med “premisliti se” in “premisliti si” ni tolikšne razlike kakor med “poglejmo si” in “poglejmo se”. Te dvojnosti je kriv povratno osebni zaimek “sebe, se”.

Ta je spričo svoje več kot metuzalemske starosti nekoliko čudaški: nima spola, ne števila, ne osebe in niti 1. sklona, kar imajo vsi drugi osebni zaimki. Uporabljamo ga pri glagolih kot predmet (povečini v 3. in 4. sklonu) - seveda z dvema pomenoma: umiti si (roke), umiti se (na splošno); Janez si/se zdi pameten; naredil se/si je; urezal se/si je; piše se/si; zamislil si/se je; delam se/si; predstavljam se/si. Takih glagolov je dosti.

Tu je odprta pot, kjer se ta dva glagola tako približata, da se pobratita v enaka dvojčka z istim pomenom: upam se in upam si pomeni isto; prav tako tudi drznem se in drznem si, premislim se in premislim si. A taki glagoli so redki. Slovnica ne vidi pomenske razlike med tema dvojčkoma, kot da hoče ustreči sprenevedavim politikom, da se lahko kadarkoli premislijo, kar je isto, kot da si premislijo; a bolj pametno bi bilo, če bi kak problem(ček) bolj premislili.

Podobno vprašanje mi je zapisala Ruža Pečarič s Škofij: “Kako se pravilno glasi drugi sklon imena Klemen: Klêmna ali Kleména? Prijateljica se jezi name, ker zagovarjam sklanjatev: Klemen, Klemna. Imam prav jaz ali ona?”

O polglasniku ima slovnica zapisana jasna pravila, vendar je vseeno nenavaden patron med našimi glasovi. Ker ne sodi ne med prave samoglasnike in niti med soglasnike, mora biti zadovoljen, da mu rečemo polglasnik, kljub temu da bi moral biti samoglasnik, saj ga zapisujemo kot “e”.

Spremenljiv je, saj se je celo v strogem knjižnem jeziku sposoben predrugačiti v vsak slovenski samoglasnik, samo v “u” ne; včasih pa lahko celo izgine. Kot “a” ga srečamo npr. v besedi dan (2. skl. dne, ne dana); kot “e” npr. v besedi norec (2. skl. norca, ne noreca); kot “i” npr. v priimku Lajovic (2. skl. Lajovca); kot “o” npr. v besedi blagor (2. skl. blagra, ne blagorja); povsem pa izgine npr. v 2. sklonu besede hlapec (hlapca, ne hlapeca). Po narečjih je njegovih predrugačevanj še dosti več.

Njegova nenavadna moč mu omogoča, da se vtihotapi tudi v tuja imena ter jih prilagaja sebi. Prisili jih, da se njihovi e-ji pustijo izenačiti z njim, polglasnikom, in v posebnih zvezah prav tako kot on odpadejo: Dresden, Dresdna; Hannover, Hannovra; Ciper, Cipra; Macher, Machra; Mauer, Maura, Klemen, Klemna. Enako v tujkah: liter, litra; poker, pokra; soliter, solitra; hostel, hostla.

Toda tukaj se nam iznenada porodijo dvomi, ker trčimo ob načelo, da tuja imena uporabljamo v obliki, ki je čim bližja izvirnemu zapisu. Torej: Dresden, Dresdena, Klêmen, Kleména, morda celo Luter, Luterja. Tu se živa raba in slovnica nekoliko razhajata ob vprašanju, kaj je najbolj prav. To pomeni, da sta v takih primerih obe obliki dobri. Torej Klemen, Klemna in Kleména. Vendar povečini prevladuje živa raba: Lutra, hostla, Dresdna, Klemna itd.

“Minuta” se za to pomlad končuje. Jezikovna vprašanja kljub temu pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si. Kratke odgovore prejmete osebno.

JOŽE HOČEVAR


Povej naprej: