Je prav “sem najdel” ali “sem našel”?

Pri odgovoru na zelo pogosto vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, se ljudje razhajamo in razlikujemo kot noč in dan, če se ne vprašamo, glede na kakšen cilj je nekaj prav oziroma narobe. Vsak želi imeti prav. Kar je za neuke prav, ni za učene niti po naključju prav, in kar je za modrijana bedasto, je za bedaka modro. Kolikor zabitih ali modrih glav, toliko različnih pametno-neumnih mnenj o tem, kako in kaj je prav. Če namreč ne poznaš merila ali cilja, je vsaka pot pravilna, kamorkoli usmeriš nogo; a obenem tudi napačna.

Povedano po ljudsko: kakor se obrneš, zmerom imaš rito zadaj.

Slovenci smo v prerekanju in zmerjanju, kdo ima bolj prav, kdo pa bolj narobe, velemojstri, ker smo po značaju svojeglavci, samohodci (bolj učeno: individualisti), trmasti zagrizenci, malenkostni drobnjakarji. Kot nalašč rojeni za špetire in prepire. Redka so vprašanja, ob katerih se ne bi sporekli, in skoraj ni dejanja, ob katerem se ne bi krvavo stepli.

Zakaj naštevam ta neljuba, a resnična dejstva o nas samih, bo morda kdo povprašal, spoštovane bralke in dragi bralci. Zato, ker nam te nevesele kranjske (in primorske, štajerske ...) lastnosti dajejo že tri četrt odgovorov na vprašanja moje bivše učenke Valerije. Takole mi je zapisala:

“Dragi moj profesor, hvaležna sem vam, da ste se spet oglasili v Primorskih novicah in me razveselili z nadaljevanjem člankov o jeziku. Redno jih prebiram, a nikoli nisem zbrala toliko poguma, da bi vam poslala kako slovnično vprašanje, ki si ga ne znam sama razložiti. Že dolgo si ne znam pojasniti, zakaj v Ljubljani govorimo 'sem najdla'. Če to besedo vtipkam, mi jo računalnik označi z rdečo vijugo. Tako mi pove, da beseda 'najdla' ni pravilna. Ko pa zapišem 'našla', mi tega računalnik ne podčrta. To pomeni, da je pravilna oblika samo 'našla'. Tudi v šoli ste nam poudarjali, da je oblika 'sem našla' pravilna, 'sem najdla' pa nepravilna.

Pri tem se mi poraja več vprašanj. Najprej to, kako sta nastali različni obliki 'najdla' in 'našla'. Pa tudi to, zakaj je ena napačna, druga pa pravilna, saj sta obe živi in tudi uporabljamo obe.

Tretje vprašanje se nanaša na malomaren odnos Slovencev do svojega knjižnega jezika. Zakaj govorimo ali celo zapišemo 'sem najdla', čeprav vemo, da ta oblika v knjižnem jeziku ni pravilna? Zakaj smo taki, da nobenega pravila ne spoštujemo? Zakaj vleče vsak na svojo stran? V politiki, v strankah, v gospodarstvu, povsod. Celo v kulturi. Sprijaznjena sem s tem, da smo taki v politiki, ne morem pa sprejeti tega, da smo taki tudi v odnosu do svojega jezika, zlasti knjižnega.

Veselim se vašega odgovora. Potem se vam bom upala poslati še kakšno vprašanje. Zapišite samo, da sem Valerija iz Ljubljane, ljubiteljica naše materinščine in redna bralka vaših člankov o jeziku.”

Res je, deležnika najdel in našel povzročata težave. Še posebno tistemu, ki je utopljen v ljubljanščini, kjer je napačna oblika najdel najbolj udomačena. Ker pa ima Ljubljana v majčkeni Sloveniji enako ali večjo oblast in moč kot v velikanskem rimskem imperiju večno mesto Rim, ji marsikdo Slovencev priznava vso oblast in moč tudi v jeziku - češ, če Ljubljana reče najdla, bo že prav tako, kot pravi ona.

Toda ni. Poglejmo, kje je skrita past, v katero se ujame marsikdo. Ker je gibanje v prostoru bilo nekoč in je še zdaj zelo pomembno za človeka, je naš jezik zanj izumil ne le enega, ampak tri korene, iz katerih se je porodilo nešteto besed. Ti koreni so sicer nekoliko prikriti, vendar se pustijo vsakemu ljubitelju takoj spoznati.

Vprašanja o jeziku pošiljate na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si).

1. V besedah priti - pridem, zaiti - zaidem, oditi - odidem, iznajti - iznajdem, znajti se - znajdem se itd. se skriva koren id, ki pomeni iti, premikati se po prostoru in daje podoben pomen skoraj nepregledni množici iz njega izpeljanih besed. Take besede dobimo že, če na primer pred koren id prilepimo predloge: do (doiti), iz, od, na (najti < naidti), ob, po, pri (priti < priidti) itd.

2. V besedah gredoč in grem (tudi v vseh oblikah sedanjega časa tega glagola) je skrit drug koren: gred, ki tudi pomeni iti, premikati se. Srečamo ga v latinskih besedah gradi (korakati) in gradus (korak, stopinja). A ta koren ima v slovenščini manj besed kot koren id.

3. V besedah hoditi, prihajati, prišel itd. pa se skriva še en podoben koren: hod, ki prav tako pomeni premikanje v prostoru. A ta koren je mali čudodelec v spreminjanju samega sebe. Ima namreč več prevojnih stopenj: hod (zahod), had (zahadjanje > zahajanje), hed in hd. Posebej zanimivi sta zadnji dve stopnji, hed in hd. V obeh je soglasnik h pred e-jem prešel v š, ki se pokaže v oblikah šel (iz hedl > šedl). Skrit je pa tudi v besedah pošast (ta se plazi naokoli in se je bojimo) in prešuštvo (< prešedtvo), ki nastane, če prešuštnik prestopi (je prešel) ogrado svetega zakona.

Zanimivo je, da morajo ti koreni včasih drug drugemu priskočiti na pomoč, če hočejo ustvariti vse pomene, ki jih jezik potrebuje. Glagol iti, na primer, oblikuje svoj sedanjik iz korena gred (grem, greš itd.), pretekli in prihodnji čas pa iz korena hed / šed (sem šel, bom šel).

In prav tu se skriva past, ki nas zmede, da podvomimo, katera oblika naj bi bila pravilna: najdla ali našla.

Zakaj? Zato, ker drugi glagoli sedanji, pretekli in prihodnji čas oblikujejo iz enega in istega korena: čveka, čvekal nam je in čvekal bo še naprej; kradejo, so kradli in še bodo kradli. Naravno je, da se kdo vpraša, zakaj ne bi smel posnemati teh pravilnih zgledov in reči tudi: znajdem se, sem se znajdel in še se bom v življenju znajdel.

Šele trden skupni cilj, to je enoten knjižni jezik, nas prepriča, da je prav samo, če rečemo in pišemo: sem našel / našla, bom našel / našla. Brez tega cilja ima vsak svoj prav. Žal na Kranjskem običajno zmaga tak, ki nima prav.

JOŽE HOČEVAR

---