Je južni otok, je!

Prisiljeni nasmehi zaukazano veselega prazničnega časa so vražje smešni, ko pomislimo, da minulo leto ni bilo vselej in za vse srečno in radostno. Mnogi so doživeli veliko gorja, izgubili službo ali pa ljubo osebo: svojca, prijatelja, sodelavca, tudi pevca, pisatelja, igralca ... Tako svet kakor naša dežela sta v enem samem letu izgubila preveč dragocenih ljudi, tudi takih, ki so nas zapustili veliko prezgodaj.

Svet se je morda najbolj zdrznil tistega avgustovskega dne, ko je zaokrožila vest, da je umrl igralec Robin Williams. Veliki humorist, simbol radoživosti, ki je obsijal otroštvo marsikoga in dramil tudi otroka v odraslih gledalcih, ni umrl zaradi bolezni ali v prometni nesreči. Ne, storil je samomor. Tistega poletnega dne je dokončno spoznal, da noče več tako živeti, ne v tem in takem svetu.

Tudi pri nas smo se velikokrat, prevečkrat zdrznili. Pomislimo, v komaj dvanajstih mesecih so nas zapustili kantavtor Tomaž Pengov, novinar Robert Škrlj, pisatelj in upokojeni urednik revije Svobodna misel Vladimir Kavčič, skladatelj, etnomuzikolog in jezikoslovec Pavle Merkù, novinar in dokumentarist Jadran Sterle, slikar in grafik Bogdan Borčić, pisatelj, dramatik in novinar Miloš Mikeln, etnolog Milko Matičetov, vodilni aktivist izbrisanih Aleksandar Todorović, pisatelj in režiser Žarko Petan, novinar Jurij Gustinčič, pesnik Kajetan Kovič, jezikoslovec Jože Toporišič, pesnik Tomaž Šalamun, zborovodja in skladatelj Štefan Mauri ...

Bili so dragoceni ljudje. Ne, niso izčrpavali podjetij, niso izkoriščali zaposlenih, niso poneverjali in kradli, niso se pečali z ničimer, kar bi jih pripeljalo v prve sekunde televizijskih in radijskih poročil ali na časopisne naslovnice. Ustvarjali so, prepevali, pesnili in pisali, varovali in negovali naravno in kulturno dediščino, se zavzemali za ponižane in razžaljene, gradili lepši in pravičnejši svet, bodisi ostro, z glasno in jasno besedo novinarja ali aktivista bodisi tiše, mehkeje, po vijugavih, skrivnostnih poteh umetnosti. Marsikateri med njimi je bil svetal zgled pokončnosti, poštenosti, načelnosti - vrlin, ki so na današnjem pogorišču ogroženo cvetje. Nekateri so dočakali lepo starost, nekateri so umrli prezgodaj, nekateri pa so odšli prostovoljno, po poti, kakršno je tistega avgustovskega dne ubral žalostni klovn Robin Williams. Morda so bili do grla in čez siti vsakdanjih bitk, morda so naši tukajšnji in zdajšnji družbi s tako skrajnim dejanjem še zadnjič pomahali v slovo - z iztegnjenim sredincem.

Morda bi bilo drugače, ko bi vsi mi razumeli, da so pravi zvezdniki našega časa oni, ne pa brezvestni in izkoriščevalski podjetniki, votli, zgolj z lastnim napuhom napolnjeni menedžerji, bančni mešetarji in povzpetniški politiki, ki naj bi jim širna javnost sledila na vsakem koraku, malikovala sleherno njihovo dejanje, sleherni “uspeh”.

Vendar ne razumemo. In tudi zato marsikateri dragoceni ustvarjalec ovene prezgodaj in premnogi nas zapustijo zagrenjeni, prav nič mirno in spokojno ne zaspijo, kakor radi česnamo ob uri slovesa.

In dobro bi bilo, ko bi nehali bebavo ponavljati, da niso mrtvi. So mrtvi, so. Ohranili jih bomo v lepem spominu, kakopak, drugače niti ne moremo, vendar nam jih ni treba vlivati v bron - tako ne bomo dosegli ničesar! Bolje bo, če se oklenemo tistega, kar ni nujno mrtvo - njihovih besed, njihovih dejanj, njihovega izročila.

Skušajmo odgovoriti na neodgovorjena, marsikdaj zelo boleča vprašanja, ki so jih sebi in nam vztrajno postavljali do zadnjega. Kakšna prihodnost nas čaka, se je pisatelj Vladimir Kavčič februarja spraševal v Cankarjevem domu, kjer so mu podelili Prešernovo nagrado. V slavnostnem govoru je opozoril, da smo Slovenci lepo razvili svoje potenciale, po vstopu v EU in Nato pa začeli hitro nazadovati: izgubili smo več kot tisoč večjih gospodarskih družb, po naši deželi razsaja brezposelnost, zaposliti se ne more niti izobražena mladina, zato zapušča domovino, čedalje več otrok je lačnih, medtem ko domača politika “s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja rešuje oropane banke” in “socialno povsem neodgovorni lastniki kapitala milijarde evrov povsem zakonito umikajo v davčne oaze ali izrabljajo za zasebni luksuz”.

Kdor noče živeti v taki družbi, obvelja za luzerja, je pred enim letom, 3. januarja 2014, na tem mestu ugotavljal Robert Škrlj, novinar, ki je pred 23 leti zasnoval prilogo 7. val in jo urejal vse do poslednjega spopada z boleznijo. V novoletnem uvodniku se je, šibkejšega telesa, a še zmeraj močnega duha, vnovič spopadel z “ideologijo liberalne demokracije, svobodnega trga, proste konkurence in kar je podobnih floskul”. In ugotavljal, da je dandanes o nekaterih stvareh prepovedano sanjati. “O neposredni demokraciji, denimo. In o tem, da privatna lastnina ni merilo vseh stvari,” je zapisal.

Za nekaterimi ne ostane samo pomišljaj med letnicama rojstva in smrti. Ostane še marsikaj, kar nas lahko navdihuje in nam je v oporo. In to ni malo, sploh ne.

Kajti četudi smo šalamunovsko utrujeni podobe svojega plemena, moramo še naprej verjeti v Kovičev - in naš - južni otok. ANDRAŽ GOMBAČ

---