Je Pravi detektiv zašel s poti?

Če je lani prva sezona Pravega detektiva povzročila pravcati vihar med ljubitelji televizijskih serij, za drugo sezono tega ne moremo trditi. Najnovejšo serijo spremljajo zelo mlačni odzivi, toda ali je ta res toliko slabša od prejšnje?

Avtor serije Nic Pizzolatto ni imel lahkega dela. Zadovoljiti visoka pričakovanja gledalcev po prvi sezoni, ki so sicer jamrali le zaradi preveč odprtega konca, ni bil mačji kašelj. Tudi televizijski format - antologijska nadaljevanka - , ki iz sezone v sezono ohrani samo avtorja in zamenja celotno igralsko zasedbo ter zgodbo, mu ni olajšal dela. Toda Pizzolatto ni klonil pod pritiskom in je v drugo spisal še temačnejšo ter bolj kompleksno kriminalko.

Glavne igralce bremenijo še bolj moreči duhovi preteklosti

Glavne igralce - Colina Farrela, Vinca Vaughna, Taylorja Kitscha in Rachel McAdams - bremenijo še bolj moreči duhovi iz preteklosti, kot so lani obsedali vrhunska Woodyja Harrelsona in Matthewa McConaugheyja. V vseh delih Pizzolatto nekje manj, drugod bolj uspešno niza travmatične drobce iz preteklosti, ki so botrovali njihovim zavoženim življenjem. Farrel igra zapitega in skorumpiranega detektiva Raya Velcora, ki je uničil svoje zakonsko življenje in odnos s sinom zaradi pakta s “hudičem”. Sklenil ga je s Frankom Semyonom (Vince Vaughn), nekoč glavnim mafijcem v losangeleškem okrožju Vinci, ki pa mu posli vse bolj polzijo iz rok. Po nizu dogodkov je tudi Velcorova lojalnost do “botra” vse bolj na trhlih temeljih. Rachel McAdams kot Ani Bezzerides je otrok hipijevske generacije, ki se ne znajde v svetu, še posebej zato, ker je v ranem otroštvu izgubila mater, oče pa ni uspel vzpostaviti odnosa s hčerko. Ani ima samo občasne seks avanture, prosti čas pa najraje preživlja ob alkoholu in igrah na srečo. In tu je še četrti glavni lik - prometni policist Paul Woodrugh (Taylor Kitsch), ki je bil pred tem zaposlen v zasebnem vojaškem podjetju Black Mountain, ki je bilo med drugim zadolženo tudi za najbolj umazane posle na kriznih žariščih. Black Mountain sicer aludira na ameriško zasebno podjetje Black Water, čigar agenti so bili leta 2007 udeleženi v množičnem masakru v Bagdadu. Vrnitev v običajno kolesje življenja pa mu onemogoča še eno dejstvo; Woodrugh se na vse načine trudi potlačiti svojo homoseksualnost. Četverico poveže okrutni in skrivnostni umor mestnega upravnika Bena Casperja, preko katerega se detektivi zapletejo v drobovje kriminala in korupcije v Vinciju.

Večina oboževalcev Pravega detektiva se je najbolj zgrozila prav ob najavi, kdo so nasledniki McConaugheyja in Harrelsona. A skepsa vkljub ne najbolj briljantnim filmskim biografijam je bila odveč. Colin Farrel, ki je imel v preteklosti bolj malo posrečenih filmskih vlog (ena od teh je v Cassandrinih sanjahWoodyja Allena, nazadnje pa mu je uspel tudi skok v svet umetniškega filma - JastogYorgosa Lanthimosa), je v Pravem detektivu opravil več kot spodobno delo, morda je odigral tudi svojo najbolj kompleksno vlogo doslej. Tudi Vince Vaughn, ki z zahtevnejšimi vlogami ni imel veliko opravka (večinoma je bil zaposlen s povprečnimi ameriškimi komedijami), je iz lika zlikovca uspel izvleči tako njegovo najbolj kruto plat kot najbolj nežno. Pizzolatto je sicer prav z likom Franka Semyona želel ponuditi filozofsko navdahnjenega naslednika McConaugheyja, a Vaughn v tem oziru ni prekosil svojega predhodnika. Nič kaj enostavne vloge ni imela niti Rachel McAdams, ki smo jo večinoma lahko srečali v romantičnih komedijah, a tudi McAdamsova se je zelo prepričljivo soočala z duhovi preteklosti, ki so ji onemogočali osebnostno rehabilitacijo. Največ nejevere pa je vzbujal Taylor Kitsch, ki je časopisne stolpce polnil bolj zaradi svojih manekenskih adutov kot zaradi filmskih vlog. A tudi Kitsch, čeprav je najmanj prepričljivi člen glavne četverice, ni pretirano zmotil.

Režijska kakofonija

V čem je torej največja težava druge sezone Pravega detektiva? Eden ključnih spodrsljajev je režija. Cary Fukunaga, ki je bdel nad celotno prvo sezono, je zelo elegantno uspel povezati avro igralcev s sugestivno pokrajino Louisiane. Tudi tokrat ima pejsaž (losangeleška postindustrijsko degradirana območja) pomembno vlogo, a ekipa ga ni znala dodobra izkoristiti. Tokrat so se producenti odločili za več režiserjev, ki pa med seboj niso bili najbolj ubrani. Rezultat je kakofonija. Justin Lin (najbolj znan po franšizi Hitri in drzni) je pred režijo prvih dveh epizod Pravega detektiva očitno preveč gledal Izgubljeno cestoDavida Lyncha. Izcimila se je zelo slaba kopija. Nato so za režijo poprijeli številni manj znani režiserji, ki so se bolj ali manj izgubljali v temačnih meandrih Pizzolattovega scenarija in “izposojanju” pri Lynchu, vse dokler ni za režijo sedme epizode poprijel Daniel Attias.

Attias vlil nekaj upanja

63-letni izkušeni ameriški režiser je svojo filmsko pot začel pri nadaljevanki Miami Vice leta 1984, v zadnjih letih pa je imel svoje prste vmes pri skorajda vseh najuspešnejših televizijskih serijah (Domovina, Američana, Sopranovi, Umor, Skrivna naveza ...). Ekipi je tako komaj v sedmi epizodi uspelo iz zelo kompleksne zgodbe izluščiti bolj konkretne in zelo vznemirljive zaključke.

Morda bo zadnja, osma epizoda, ki bo na sporedu v ponedeljek ob 20.05 na HBO in bo trajala kar 90 minut, sledila bravuri sedme epizode. Z HBO so ne glede na negativne kritike sporočili, da ima Nic Pizzolatto odprta vrata za snemanje tretje sezone. BILJANA PAVLOVIĆ

---