Izvor afriških težav je v Evropi

Verjetno se nas kar nekaj še vedno spominja romantične drame Sydneya Pollacka, v kateri sta glavni vlogi odigrali holivudski ikoni Robert Redford in Maryl Streep. Njuna Afrika, ali natančneje, Afrika Karin Blixen, opisana v istoimenskem avtobiografskem romanu, je bila seveda precej drugačna od današnje.

Precej drugačna od današnje je bila resnici na ljubo tudi država, v kateri smo gledali Mojo Afriko. In ne le to, države, kjer smo jo gledali, ni več. Verjeli ali ne, Sydney Pollack je film posnel pred natanko tridesetimi leti, davnega leta 1985. Celih pet let preden smo na tej strani Alp dosanjali tisočletne sanje in končno dobili svojo državo. V Afriki so svoje države v glavnem dobili (vsaj na videz), svojih sanj pa še niso dosanjali in kot kaže, jih tudi še dolgo ne bodo.

Eni so bolj enaki

Zadnja leta svoje sanje desettisoči na prepolnih barkah prepuščajo na milost in nemilost najprej bogu Pozejdonu, ki jih po mili volji premetava po svojem modrem kraljestvu, potem pretežno italijanskim stražnikom in prav na koncu še zapovedim bruseljskega Olimpa. No, bolj kot Olimpa bi najbrž lahko rekli Babilona. Zapovedi je veliko več kot deset, niso sicer božje, so pa zato enako nerazumljive in, tako kot tiste božje, ne veljajo za vse enako in če že, potem jih tisti, ki so jim namenjene, različno razumejo. Saj vemo, eni so pač bolj enaki in bolj božji kot drugi.

Desettisoči, ki zapuščajo severne obale Afrike, da bi pristali na južnih Evrope, so očitno manj enaki in manj božji. Za veliko preveč njih se srečanje s Pozejdonom konča tragično, za vse ostale se tragedija nadaljuje na obalah obljubljene dežele, ki sliši na ime Evropa. Ta se težav loteva enako učinkovito, kot se je tistih na ozemlju države, ki je ni več in v kateri smo prvič videli Mojo Afriko, pa teh najnovejših, rusko-ukrajinskih ali pa nenazadnje tistih, zaradi katerih se je začela druga svetovna vojna.

So kvote rešitev?

Med rešitvami najnovejše priseljenske strategije, v katero je Evropa prisiljena zaradi neuresničenih sanj Afričanov in drugih manj enakih in manj božjih sozemljanov, so tudi tako imenovane kvote. Gre za preprosto formulo, ki na osnovi bruto družbenega proizvoda, števila prebivalcev in še nekaterih drugih značilnosti posameznih evropskih držav pove, koliko beguncev bi naj sprejela posamezna država. Kakšnega posebnega navdušenja med predstavniki sedemindvajseterice ni zaznati. Pa ne zato, ker je seveda število tistih manj enakih in božjih, ki sanjajo obljubljeno deželo, bistveno večje od seštevka bruseljskih kvot, pač pa preprosto zato, ker menijo, da nam tega preprosto ni potrebno početi. Sprejemati afriške sozemljane namreč. Vsi se sicer ne izjasnijo tako odločeno kot Grimsov prijatelj Orban ali kot britanska notranja ministrica Tereza, ki pravi, da jih je potrebno vračati tja, od koder so prišli. So bolj kot ne tiho in čakajo, da jih, prosto po Janiju Kovačiču, “čas zagrabi za vrat, kakor da jih nikoli, nikjer ni bilo”.

Ali pa menijo, tako kot naša evroposlanka Romana, da je potrebno težave reševati na izvoru in je seveda trdno prepričana, da izvor težav ni v Evropi. “How little did she know!” bi rekel Kurt Vonnegut ml. Ja, prav res, kako malo je vedela! En hitri tečaj zgodovine kolonijalnih navad in početij najbolj evropskih držav sedemindvajseterice bi ji vsekakor koristil. In ne le njej.

V Afriki niso upoštevali kvot

Morda bi si s Terezo za začetek pogledali Mojo Afriko, zanemarili pocukranost holivudskega prikazovanja takratnih razmer in pomislili na to, kar se je dejansko dogajalo. Morda lahko vprašata odgovorne pri British Petroleum kako je s posledicami črpanja nafte na okolje v centralni Afriki in kaj imajo domačini od tega. Morda lahko vprašata tiste, ki se tam nekje na severu Evrope skrivajo za polderji, kako je, če imamo avtobuse za tiste bolj enake in bolj božje in posebne avtobuse za tiste manj enake in manj božje. Morda bi vprašali tiste najbolj evropske ali so bili v prejšnjih stoletjih v Afriki deležni kakšnih kvot pri pustošenju naravnih bogastev, pri vsiljevanju takšnih in drugačnih družbenih ureditev in življenjskih vzorcev, vključno s tistimi, da so beli več vredni kot črni, da je denar sveta vladar in da z njim lahko kupiš tudi človeka. Črnega seveda. Ali vsaj nekoliko zagorelega, bi rekel sosedov Silvio, ki dobro ve, kako se tem stvarem streže in je z denarjem kupil že marsikaj.

Tako gre to. Prvi bo zadnji in zadnji bo prvi. Prej je hodila Evropa v Afriko, zdaj prihaja Afrika v Evropo. Kolonialne velesile so v zadnjih dvesto letih zibelko človeštva spremenile v njegovo največjo nočno moro. Na nivoju naravnih virov in družbenosocialnih odnosov so Afriko spremenile in opustošile do te mere, da marsikje ni več mogoče živeti. Zato prihajajo. Zato puščajo svoje sanje na milost in nemilost Pozejdonu. Evropa je zrasla na nakradenem bogastvu Afrike, Azije in Južne Amerike in na zatiranju tistih manj enakih in manj božjih. In še vedno raste. To je to, draga Romana & Co. Izvor afriških težav je v Evropi. Zato prihajajo. Zato bi jih preprosto morali sprejeti.

---