Izgubiš svoj jezik, izgubiš svobodo!

Vsak osvajalec tujega ozemlja dobro ve, kaj mora najprej ukreniti, če si hoče podrediti narod, ki živi na njem. Zasužnjenemu ljudstvu mora vzeti jezik. Ni dovolj preganjati, pobijati, zapirati, moriti, mučiti uporne nepokorneže. To ne prinese trajnega uspeha, kvečjemu začasnega, navideznega. Zasužnjenci se takoj postavijo na lastne noge, kakor hitro se umaknejo sovražna vojska, tanki in topovi. Osvajalec ve, da bo uspeh dosegel le, če bo tujemu ljudstvu vzel jezik, najmogočnejšo in najpremožnejšo zakladnico, ki jo premore človek.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

Kaj vse lahko spoznamo iz te okrutne zgodbe, ki se je ponavljala skoz dolgo zgodovino stalno vojskujočih se zemljanov: ras, rodov, plemen, narodov in nacij! Ta pošastna zgodba nam pove med drugim to, kako neizmeren je pomen, ki ga ima za vsakega človeka in narod njegov jezik. V jeziku je shranjenega največ bogastva našega (in slehernega) naroda. V jeziku biva vsa narodova besedna umetnost. V njem so utelešene vse plemenite misli, ki so se narodu rodile v stiski, mu utrjevale dušo in ga branile.

Ne vidimo do kraja vseh vrednot, lepot, bogastev in odlik, ki so skrite v jeziku, dokler jih imamo. Zavemo se jih šele, ko nam jih hoče kdo odvzeti. Bog ne daj, da bi se to Slovencem še zgodilo!

Da je naš jezik res vrednota, nezavedno vzdignjena visoko nad vse drugo, lahko sklepamo tem, da si ga ni doslej polaščal še noben naš strankarski veljak, ne ideolog (če sploh katerega imamo), ne bogat tajkun, ne reven nimanič. Vsi imajo ali imamo jezik za lastnino vseh, za skupno dobro kakor zrak, nebo in vodo. Morda zato ravnamo z njim kot ... Kaj že dela svinja z mehom?

Večkrat me je kdo od vas, spoštovane bralke in dragi bralci, vprašal, zakaj ne bi svojega knjižnega jezika poenostavili do take mere, da ne bi bilo več možno delati napak. Pravila naše slovnice in pravopisa da so prestroga in prestroga. Nekdo, ki je zelo doma v obeh, v slovnici in pravopisu, je te dni predlagal:

“Spoštovani kolega, preskočil bom pohvale Primorskim novicam, da so po moji vednosti v Sloveniji edini časopis, ki v teh kriznih časih prinaša članke o jeziku. Grem kar k predlogu, pravzaprav vprašanju, čeprav boš rekel, da ne mislim resno. Vprašam, ali ne bi bilo glede na to, da delamo toliko napak, najbolj pametno, če bi opustili naš historični pravopis in uvedli svobodnega, fonetičnega. Tako bi vsak lahko pisal tako, kot govori. Nič ne bi bilo narobe, saj bi bilo vse zapisano tako, kot se sliši v živem govoru. Zapiši kaj o tem, pa če si proti ali za.”

Najprej beseda, dve o historičnem (zgodovinskem, razvojnem) in fonetičnem (izgóvornem) zapisovanju.

Kaj je fonetični pravopis, se zavemo, ko osnovnošolček po svojem čutu zapiše gospot. Kako spoznamo, da je prav zapisati zgodovinski d, ne pa izgovorjenega t? Iz oblik, ki jih gospot dobi v odvisnih sklonih: gospoda, gospodu.

Slovenci imamo zgodovinski ali razvojni pravopis; tako mu rečemo zato, ker se je razvijal vse od Trubarja do danes, do Slovenskega pravopisa 2001. Vse bogastvo, shranjeno v jeziku, bi izgubili, če preidemo na zapisovanje besedil tako, kot jih govorimo. Odpovedati bi se morali starejšim umetninam (ohranjenim v zgodovinskem pravopisu), ki so jih ustvarili Vodnik, Prešeren, Levstik, Cankar, pa tudi mislim in izkušnjam, ki so ohranjene v starejšem jeziku. Še svoje himne skoraj ne bi znali prav zapeti. Verza: Živé naj vsi naródi, ki hrepené ... bi po živem govoru posodobili in peli: Živijo naj vso národi, ki hrepenijo ...

Tudi Angleži, notranje trden narod, ki visoko ceni svojo zgodovino in izročilo, saj še zdaj časti kraljico, so se spogledovali z mislijo, da bi svoj pravopis vsaj malo poenostavili, a so se ustrašili, ker bi morali potem vsega Shakespeara “prevesti” v novi pravopis, če bi hoteli njegove igre še uprizarjati in brati.

Takih težav pa ni imel Vuk Karadžić, ko je Srbom pred dvesto leti zapisal moderen jezik s fonetičnim pravopisom po načelu: piši, kakor govoriš. Zakaj jih ni imel? Ker je bil prejšnji, tako imenovani “slavenosrpski” jezik v rabi le v pravoslavnem bogoslužju (kot je še danes) in v njem ni bila napisana kaka pomembnejša srbska knjiga, da bi jo moral kdo “prevesti” v Vukov knjižni jezik.

Kot vidimo, je opustitev zgodovinsko-razvojnega pravopisa odvisna od tega, ali je v zgodovinskem pravopisu (in jeziku) že zapisanega kaj vrednega in pomembnega. Slovenski knjižni jezik in pravopis varujeta toliko naših vrednot in bogastva (Prešeren, Cankar, Kosovel, znanstveniki itd.), tako da postanemo duhovni berači, če jih izgubimo z uvedbo fonetičnega zapisovanja.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si ali na uredništvo 7. vala: 7val@primorske. si.

Če bi že hotel kdo poskusiti kaj takega, bi bil obsojen na poraz. Tako je na primer propadel predlog v Slovenskem pravopisu 1962, naj imena za delujoče osebe zapisujemo z obrazilom -vec: bravec, gledavec, skakavec.

Da bo še bolj jasno, kam zaidemo, če preidemo na fonetično zapisovanje besedil, naj navedem še vprašanje, ki ga je poslal Dušan Škrlep izpod Blegoša, nekoč “kuhar, kovinar, kamnar, rudarski tehnik, gostilničar, zdaj pa firpčen jezikovc v penzjonu”:

“Nekoč sem na Primorskem slišal besede: tmia, ojemia, vaziehe. Vajenska pomočnica v kuhinji, ki jih je govorila, je bila menda Šavrinka. Ali ste vi tudi kdaj zasledili katero teh besed? In kaj vam pomenijo?”

Spoštovane bralke in dragi bralci, sporočite mi, kaj pomenijo te tri besede, če jih poznate. In pošljite mi čim prej še kako novo vprašanje. Lepo pozdravljeni!

Bravec ali bralec?

> Obrazilo -vec kaže na osebo, ki kaj dela. Na primer: delavec, ne delalec; brivec, ne brilec; pevec, ne pelec. Tako bi morali biti narejeni vsi samostalniki iz glagolov, ki označujejo kako delo: kadivec, morivec, gledavec, igravec.

> Toda niso, ker pogostokrat namesto obrazila -vec jezik izbere obrazilo -lec. Takih samostalnikov imamo dosti, ker se njihova tvorba naslanja na deležnik z obrazilom -l, ki ga ima vsak glagol. Tako so nastali samostalniki: gledalec, bralec, tkalec, nosilec itd.

> Starejše samostalnike zapisujemo z obrazilom -vec: glodavec, brivec, zajedavec itd.; novejše samostalnike pa z obrazilom -lec: bralec, gledalec, skakalec. Meja med enim in drugim načinom zapisovanja pa ni natančneje določena.

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano