Italijanščina na narodnostno mešanem območju slovenske Istre

V zadnjem času se veliko razpravlja o poučevanju in učenju italijanščine na narodnostno mešanem območju slovenske Istre.Poučujem približno od leta 1991. Po izobrazbi sem profesorica nemščine in italijanščine. Zanimata me metodika in didaktika jezika, ker želim ugotoviti, na kakšen način je najbolje pristopiti, da bi posameznik v čim krajšem času dosegel največ znanja.

Na svoji poklicni poti sem tako ves čas iskala optimalne poti. Imam izkušnje z vsemi starostnimi skupinami - odraslimi, (zaposlenimi, študenti višjega in visokošolskega izobraževanja), dijaki (srednješolskega izobraževanja, kjer sem bila prisotna največ let) ter nazadnje z otroki od 5. do 15. leta. Sem zaposlena na osnovni šoli, kar zame predstavlja največji izziv do sedaj. V vseh teh letih sem ves čas sledila trgu, novim izobraževanjem ter napisala marsikatero recenzijo za učbeniške komplete, ki jih je nato potrdil Svet za Izobraževanje Republike Slovenije.

To naštevanje ima samo en namen - poudariti namreč, da sta jezik in jezikoslovje zame več kot le služba. Komunikacija, besede, socializacija, interakcija z drugače govorečimi ljudmi so ves čas prisotni v mojem življenju. Strokovno razmišljanje v teh smereh in samoevalvacija lastnega dela pa so osnova in nadgradnja mojega poučevanja. Pri tem mi je v veliko pomoč, da istočasno poučujem dva jezika, kjer neprestano vzpostavljam primerjave, tudi z angleščino, v kateri so danes postale že samoumevne.

Jezik je živ organizem

Sedaj pa k italijanščini. Morda se čudno sliši, vendar je jezik živ organizem. Spreminja se tako hitro, kakor se spreminjajo stvari v človekovem življenju. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je tehnološki razvoj pri tem odigral ogromno vlogo. Sama pri prevajanju redko uporabljam slovarje, saj so za nekoga, ki potrebuje več kot splošno izrazoslovje, lahko hitro zastareli.

Ne želim govoriti o politiki ali morda zgodovini, v političnem smislu. Govoriti želim o sebi, kot Istranki.

Rojena sem bila v Kopru in odkar pomnim, smo tu sobivali Slovenci, Hrvati in Italijani. Dvojezičnost v vseh smereh nam ni bila tuja, večina prebivalstva je s tem živela vsakodnevno v duhu medsebojnega spoštovanja.

Kaj pa danes? Zakaj čutimo, da je danes drugače? Kaj je tisto, kar nas sili k takšnemu razmišljanju? Kaj se je spremenilo, da se je raven poznavanja italijanskega jezika znižala? Kdo ali kaj je kriv?

Nanizala sem ključna vprašanja, na katera pa ni tako težko odgovoriti, čeprav pogosto stremimo k temu, da iščemo globoke rešitve.

Odgovor lahko najdemo v svojem življenju vsi tisti, ki smo bili prisotni v samem procesu spreminjanja.

Učenje novega jezika

Poskusila bom zelo poenostaviti načine usvajanja novega jezika. Torej, če se želim naučiti novega jezika, bi najprej razmišljala v dveh smereh.

Prva pravi, da nove vsebine črpamo v velikih sklopih iz okolja in z desno možgansko hemisfero, delamo povezave z novimi vsebinami, ki pritekajo ves čas. Impulzi tujega jezika so v tem primeru veliki, kar pomeni, da je jezik, ki ni materni, prisoten v okolju na različne načine. Lahko je to nova dežela, lahko gre za veliko število ravno tako avtohtonega prebivalstva, ki govori drugačen jezik, ali pa gre za informacijsko komunikacijsko tehnologijo.

Druga smer je tista, ki nam ne nudi velikih zunanjih jezikovnih impulzov. Lahko pa tudi rečemo, da obstajajo, vendar jih iz različnih razlogov ne uporabljamo. Jezik usvajamo kot delce (slovnica, besedišče ...), ki jih je na določeni točki nujno potrebno združiti v celoto, da bi si pridobili kompetenco znanja nekega jezika.

Kdo se kako uči jezika?

Torej, kdo se kako uči jezika?

Prva smer je velikokrat prisotna pri otrokih, ki so z jezikom neobremenjeni. Učitelj pri tem odigra zelo pomembno vlogo, saj mora skrbno dodajati nove vsebine, ki se morajo obvezno navezovati na stare.

Prva smer je bila tudi prisotna v moji mladosti, ko so bili jezikovni impulzi italijanskega jezika prisotni v našem okolju. Veliko vlogo je odigrala televizija. Poleg slovenskih in hrvaških programov smo lahko sledili tudi italijanskim. Posebno otroci smo poznali vse italijanske risane filme ter vase mimogrede posrkali ogromne količine informacij, kot to počnejo vsi otroci, tudi današnji.

Angleščine smo se učili po delcih, na drug način, besedo za besedo. Na pamet smo se učili nepravilne oblike glagolov, slovnična pravila ter se učili sporazumevanja. Zunanjih impulzov ni bilo. Zato bi lahko mirno rekli, da je med današnjim odraslim prebivalstvom, na našem območju, starim nad trideset let, večji delež tistih, ki so razvili več kompetenc pri uporabi italijanskega jezika.

Danes je naše okolje spremenjeno. Kaj je vzrok za to? Čas, družba? Vzroke lahko iščemo v nedogled in ne bomo jih našli.

Spremeniti moramo namreč pristop. Dejstvo je, da na našem področju še vedno sobivajo isti narodi kot prej. Dejstvo je tudi, da se je veliko ljudi iz različnih mest oziroma držav, največkrat iz ekonomskih razlogov, priselilo v Istro.

Živimo v času, ko je interakcija med mladimi ljudmi drugačna. Impulzi angleškega jezika so tako vseprisotni na vseh področjih, da se jim je nemogoče izogniti. Prišli smo celo tako daleč, da moramo negovati lastni materni jezik, saj domače besede izpodrivajo angleški izrazi.

Italijanščina nikakor ne more nuditi takih impulzov, ki bi vplivali na veliko količino prebivalstva. Kakšen je rezultat? Mislim, da vemo.

Reke se ne da ustaviti

Kako lahko stvari spremenimo? Zagotovo se ne da ustaviti reke, ki teče v svojem toku. V tem toku moramo najti način, kako predvsem mlade naučiti, da je dvojezičnost v vseh smereh na našem območju še kako pomembna. Dejstvo pa je, da italijanščine večina prebivalstva ne more več usvojiti mimogrede. Potrebno se je potruditi.

Siliti otroke v gledanje italijanskih oddaj ali v branje italijanskih knjig, ne bo imelo nikakršnega učinka. V otrokih vzbudimo samo odpor. Kako se odzove človek, ki mu v nekem trenutku ponudimo veliko več informacij, kot jih lahko predela? Kako se odzove otrok, ki mu denimo učitelj naloži, da se mora naučiti ogromno število besed ali dolgo pesmico za ocenjevanje? S frustracijo. Znanja pa ni, saj je bilo usvojeno z levo možgansko hemisfero. Takšno pomnjenje pa gre hitro v pozabo. Nadgradnja jezika je nemogoča. Kljub pridnemu učenju je rezultat Sizifovo delo.

Poučevanje z nadgradnjo

Italijanščino moramo v resnici poučevati od začetka, z nadgradnjo. Pri tem pa ne moremo pričakovati rezultata čez noč. Razlike se začnejo poznati po štirih letih ali več. Otroci bodo najprej brali in pisali, šele nato bodo razumeli in čisto nazadnje spregovorili. Spregovoriti v drugem jeziku je pa zelo težko. Tisti, ki imajo večjo nadarjenost na tem področju, bodo prej, nekateri kasneje. Lahko pa se zgodi, da nekdo sploh ne bo. Čisto vsi, ki pa bodo šli skozi tako učenje bodo prišli do faze razumevanja, kar je ključnega pomena.

In kaj je dvojezičnost? Menim, da je to sobivanje dveh jezikov. Dialog poteka v dveh jezikih, govorca razumeta drug drugega. Težav v komunikaciji ni.

Mislite, da bi lahko tako razmišljali in predvsem delovali? Veste, kot ljudje se nismo veliko spremenili, kar se tiče učenja. Otroci so še vedno razposajeni, vedoželjni, tudi nezainteresirani. Učitelji so tudi različni, eni se nam zdijo boljši, eni slabši, eni celo nemogoči, vendar vsekakor različni. Nikakor ne moremo trditi, da smo vsi učitelji, denimo nemščine, enaki.

Kako pa uskladiti podajanje znanja, v tem primeru italijanščine. Seveda imamo učne načrte, ki se jih držimo. Jezikoslovci pa dobro poznamo evropsko lestvico poznavanja tujega jezika. Po svojih izkušnjah z rednim delom lahko v osnovni šoli usvojimo kompetence A1, A2 in v veliki meri B1. V srednji šolo pa nato preostanek B1 ter B2.

Naslednja nivoja sta C1 in C2, ki sta najvišja. Večina ljudi, ki se lahko sporazumeva v tujem jeziku, teh stopenj ne doseže.

Ko otroke spodbujamo in jim ne povzročamo frustracij, le ti napredujejo neobremenjeno. Informacije iz okolja pa pri tem niso zanemarljive.

Otroke je treba bodriti

Vse, kar sem napisala, so moje izkušnje. Prosim, če otrokom zaupate in jih bodrite. Če nekomu ves čas ponavljamo, da “nima pojma”, mu jezika zagotovo ne moremo približati, ampak mu ga prej priskutimo.

Starši, učitelji, vsi, ki to lahko storite, stopimo na isto stran. Pritiski in očitki ne rešujejo težav. Predvsem pa učitelji - postopoma, po korakih. Pridobivanje znanja je dolgotrajen in kompleksen proces.

Družba in njeno spreminjanje je lahko tudi v rokah posameznika. Otrokom moramo povedati, zakaj je prav, da se učimo italijanščine ali pa hrvaščine. Nujno je, da jim privzgojimo spoštovanje ter vrednote do sočloveka ne glede na narodnost in jezik.

Šola ima ključen pomen. Med učence in starše mora “pripeljati” bogato realnost ter jo s ponosom usmerjati v širšo javnost. Tako slovenska kot italijanska šola lahko z medsebojnim povezovanjem ter sodelovanjem z ustreznimi institucijami v skupnem cilju stremita k temu, da prebivalstvo, ki danes živi v slovenski Istri, spozna drug drugega ter bogato kulturo sobivanja treh narodov v Istri, ne glede na politično pripadnost.

Vesela sem, da so tudi na drugi strani meje prišli do tega spoznanja, ter se začeli v velikem številu učiti slovenščine, postopoma, kot se največkrat zgodi z jezikom, ki nam ne nudi konstantnih impulzov.

Želela bi si, da bi o tem razmišljali v sedanjosti za prihodnost.

NATAŠA REŽEK

Učiteljica nemškega in italijanskega jezika na Osnovni šoli Antona Ukmarja Koper.

---