“Italijani nas ne podcenjujejo več”

Jože Šušmelj je bil vpet v obmejno dogajanje v številnih vlogah: kot predsednik novogoriške občinske skupščine, jugoslovanski generalni konzul v Trstu, diplomat v Ljubljani in Rimu, dolgoletni član in predsednik stalne meddržavne komisije za Videmski sporazum ... Svoje doživljanje razvoja odnosov z Italijo je opisal med drugim v knjigi Trpko sosedstvo.

> V čem je največji pomen osimskih sporazumov?

“Bistveno tudi za današnji čas je to, da so dokončno začrtali mejo med takratno Jugoslavijo oziroma današnjo Slovenijo in Italijo. Če sporazuma ne bi bilo, bi Italija ob osamosvojitvi Slovenije gotovo ponovno odprla to vprašanje in bi se še danes z njo pogovarjali o meji, tako kot to delamo s Hrvaško. Spomnimo se, ob osamosvajanju Slovenije so se na desnici v Italiji pojavili očitki, zakaj je Sloveniji priznala sukcesijo osimskih sporazumov, češ, saj države, s katero jih je podpisala, ni več. Tako pa je priznala okoli 50 sporazumov, ki jih je sklenila že s kraljevino in potem s povojno Jugoslavijo.”

> Zakaj je Italija tako pomembne zadeve skrivala v nekem zakotnem Osimu?

“Pogajanja o dokončni ureditvi meje so se začela že konec šestdesetih let. Na občini v Novi Gorici so pripravili poseben dokument o odprtih vprašanjih, v katerem so bila zajeta vsa tista, na katera je potem Osimo odgovoril. Ko so se sporazumi v letih 1973 in 1974 pripravljali, so iz Italije prišli predstavniki z zahtevo po zelo tajnih postopkih. Diplomacija se namreč ni uspela uskladiti o osnovnem izhodišču. Za Italijo je bilo v tem, da bi morala dobiti nazaj vsaj del cone B. Zato so se dela lotili na tako imenovanem drugem tiru. Vsaka stran je imenovala pooblaščenca. Na naši strani je bil to Boris Šnuderl, takrat podpredsednik jugoslovanske gospodarske zbornice, na drugi strani pa funkcionar iz italijanskega ministrstva za trgovino. Za javnost naj bi torej šlo za gospodarska vprašanja. Ne eni ne drugi niso verjeli, da se bodo uspeli kaj dogovoriti. V Sloveniji so pogovori potekali na gradu Strmol. Cilj je bi prikriti nekaj, kar bi v Italiji lahko sprožilo notranje spore. Po drugi strani so ZDA in Nato bolj kot helsinška listina na Italijo pritiskale, naj uredi vprašanje meje. Kajti dogodki v prejšnjih letih na Madžarskem in Češkoslovaškem so kazali na agresivnost Sovjetske zveze. Ob morebitnih notranjih nemirih v Jugoslaviji ali smrti predsednika Tita bi Sovjetska zveza kaj podobnega lahko ponovila na Natovi vzhodni meji. Vse to je bil mednarodni kredit, ki je prisilil Italijo, da gre v pogajanja. Prav tako je bila ureditev obmejnega vprašanja v interesu Jugoslavije, saj bi italijanska desnica lahko vprašanje cone B ponovno odprla pri Varnostnem svetu ZN, saj je bilo tam še vedno na dnevnem redu.”

> Kaj so Osimski sporazumi črpali iz Videmskega sporazuma?

“Po razmejitvi leta 1947 je bilo vzdušje ob meji zelo napeto. Ljudje so bili nezadovoljni, ker niso smeli čeznjo. Spomnimo se avgusta leta 1950, ko je iz Rožne Doline v Gorico vdrlo več kot 5000 ljudi, pa ne zaradi dobrin ali česa podobnega, temveč, ker so želeli srečati svoje ljudi. Na koncu so se vrnili le z metlami, ker jih pri nas pač ni bilo dobiti. Z Videmskim sporazumom se je začela meja odpirati. Tudi politično; takrat so se začeli prvi stiki med Novo Gorico in Gorico. Drugače je bilo med Koprom in Trstom, tam jih skoraj ni bilo.”

> Tudi kasneje, ob sklepanju Osimskih sporazumov pa je šlo najtežje pri prizadevanjih za zaščito slovenske manjšine ...

“Člen o tem v Osimskih sporazumih je splošen in predstavlja le dodatek k Londonskemu memorandumu. Vendar je veljal le za območji cone A in cone B, ne pa za celotno ozemlje, na katerem živi slovenska manjšina, za kar si je prizadevala Jugoslavija. Italija je vztrajala, da je to njena notranja zadeva, pri čemer je imela podporo zahodnih evropskih držav, ki imajo za manjšinami še vedno probleme. Jugoslavija je morala pristati na obljubo Italije, da bo zadeve uredila z notranjo zakonodajo, kar pa se je vleklo do leta 2001 s sprejetjem zaščitnega zakona.”

> Kako ocenjujete današnji položaj slovenske manjšine v Italiji?

“Glede na nekdanje stanje se je v odnosu do države zelo izboljšal, posebej v slovenski Benečiji. To velja tudi za financiranje manjšine. Vprašanje je, kako bo po reformi lokalne samouprave. V Italiji ni več sovražnega razpoloženja, posebej se je to spremenilo v Trstu. Tako močnega ekonomskega potenciala, kot ga je imela v času Jugoslavije, pa manjšina ne bo več dosegla. Imela je politično podporo z naše strani in po nakupih so v Trst in Gorico romale trume Jugoslovanov. Tega ne bo več, ne vem pa, zakaj zdaj, ko meje ni, ne iščejo novih oblik ekonomskega sodelovanja.”

> Kako se na splošno danes gledamo Slovenci in Italijani?

“V Italiji je bil storjen velik korak naprej. Ne podcenjujejo nas več tako, kot so nas včasih. Za iskreno sožitje pa je potrebno znanje jezikov. Tega žal manjka tako na italijanski kot na naši strani. V naše šole bi morali uvesti več pouka italijanščine. Prejšnje generacije smo se italijanščine učile prek risank na njihovi televiziji, današnja mladina pa jih tam ne išče.”

DK

---