Istega dne sta umrla velika pisatelja Günter Grass in Eduardo Galeano

Tu in tam umrejo istega dne, življenje sklenejo s skupnim datumom: Cervantes in Shakespeare s 23. aprilom 1616, Aldous Huxley in C. S. Lewis z 22. novembrom 1963, naša Menart in Šeligo z 22. januarjem 2004 ... Minuli ponedeljek sta domala sočasno izdihnila še Günter Grass in Eduardo Galeano.

Günter Grass  Foto: Marcel Antonisse/Anefo
Günter Grass  Foto: Marcel Antonisse/Anefo

Oba sta bila pisatelja, v prvi vrsti prozaista, četudi pogosto zelo poetična, oba sta bila tudi nadarjena likovna ustvarjalca, oba izrazita levičarja, ki so jima nemalokrat očitali, da s svojim družbenim in včasih političnim angažmajem kazita lastno umetnost, oba borca zoper pozabo, pričevalca, obsedena s preteklostjo, ki sta jo hotela spoznati, doumeti ter z njeno pomočjo izboljševati zdajšnjost in odpirati prijaznejšo pot v prihodnost, oba virtuozna združevalca divje domišljije in zgodovinskih virov. In oba so pokopale težave s pljuči. Nemški pisatelj je izdihnil v domači vasi Behlendorf pri Lübecku na skrajnem severu Nemčije, njegov urugvajski kolega pa v rodnem Montevideu.

Skozi oči ribe, polža, podgane

Najprej je po svetu zakrožila novica, da se je poslovil pisatelj in izšolani kipar, slikar in grafik Günter Grass, mojster besede, ki je zelo rad segal po avtobiografskem gradivu, zgodbe pripovedoval iz neobičajnih zornih kotov, skozi oči pritlikavca, ribe, podgane, polža, bralcu pa najraje približeval vzpon nacizma ter njegov vpliv na Nemčijo in Nemce.

16. oktobra 1927 se je v dvojezičnem mestu, ki mu Nemci pravijo Danzig, Poljaki pa Gdansk, rodil nemškemu protestantu in katoličanki kašubsko-poljskega rodu. V otroštvu je bil ministrant v cerkvi, pri šestnajstih letih pa se je prijavil v bojne enote SS, kar je razkril šele ob izidu avtobiografije Ob lupljenju čebule leta 2006. In zbudil strašno ogorčenje. Kako nam je moralne nauke lahko delil človek, ki je tako dolgo prikrival takšno preteklost, so vzklikali dežurni dušebrižniki, gluhi za prigovarjanje, da je pisatelj svoje mladostne grehe že tisočkrat preplačal - najbolj prav s svojim delom. S svojo besedo.

Nobelovega nagrajenca iz leta 1999 beremo tudi v slovenščini: prevedene imamo njegove romane Pločevinasti boben, List, Podganka, ob njih pa še noveli Po rakovo ter Mačka in miš.

V osrčje Pločevinastega bobna (1959), svojega najslavnejšega dela, ki ga je dokaj zgodaj, leta 1968, poslovenil Janko Moder, režiser Volker Schlöndorff pa je leta 1979 po njem posnel izjemno uspešen film, je pisatelj postavil malega Oskarja Matzeratha, inteligentnega poba, ki se na svoj tretji rojstni odločil, da ne bo odrasel. Raje bo ob živce spravljal svoje okolje, sprevrženo nemško malomeščanstvo, tisto, iz katerega je zrasel nacizem.

Oskar, tako imenovani “nezanesljivi pripovedovalec”, bralca v prvem stavku pozdravi iz kraja močnega simbolnega pomena - iz bolnišnice za duševno bolne. Pisatelj marsikaj sporoča že s samim slogom, polnim ironije, divje domišljije, humorja, vratolomnih metafor in kratkočasnih trikov magičnega realizma, z “bengaličnim ognjem besedne virtuoznosti med barokom in stvarnostjo”, kakor je temu dejal Janko Moder. Zlasti s Pločevinastim bobnom je Grass korenito osvežil nemško povojno književnost in močno vplival na mlajše pisce, denimo na Salmana Rushdieja.

Večkrat je stal sredi arene življenja. V začetku šestdesetih let je nasprotoval gradnji berlinskega zidu, ob izteku osemdesetih pa ponovni združitvi Nemčij. Leta 2012 je v pesmi Kar je treba povedati, objavljeni v dnevnem časopisju, izrazil skrb, da bo Izrael s pomočjo nemških podmornic in z jedrskim orožjem napadel Iran. V Izraelu si je takoj prislužil status nezaželene osebe.

Na strani brezpravnih, revnih, zatiranih

Da je nezaželen, je večkrat v življenju še kako začutil tudi Eduardo Galeano, 3. septembra 1940 rojen v Montevideu. Šolo je kmalu obesil na klin in vlogo učitelja raje zaupal življenju: bil je delavec v tovarni insekticidov, kurir, bančni uslužbenec, novinar. V začetku šestdesetih let je urejal vpliven tednik Marcha, pri katerem so sodelovali mnogi veliki, tudi Mario Benedetti in Mario Vargas Llosa, zatem pa je postal odgovorni urednik socialističnega dnevnika Época.

Ker so v sedemdesetih letih v južnoameriških državah oblast nasilno prevzemale vojaške hunte, nenaklonjene svobodomiselnim intelektualcem, je bila tudi Galeanova pot trnova in vijugava: rodni Urugvaj je zapustil po vojaškem udaru leta 1973, se preselil v Argentino, kjer je ustanovil in urejal revijo Crísis, po Videlovem puču tri leta kasneje pa se je njegovo ime znašlo na seznamu na smrt obsojenih. Z ženo se je preselil v Španijo, v Barceloni začel pisati svojo slovito trilogijo Spomin ognja in tam ostal do leta 1985, ko se je po odpravi diktature vrnil v rodni Montevideo. Tudi v izgnanstvu je objavljal članke in pridno pisal knjige. V slovenščini imamo štiri: Odprte žile Latinske Amerike, Knjiga objemov, Narobe: šola narobe sveta in Otroci dni.

“Za Galeanovo literaturo so značilne predvsem oblikovne posebnosti in njegova ideološka zavezanost,” v spremni besedi h Knjigi objemov ugotavlja prevajalka Nuša Gaberšček in opozarja, da je Galeano eden najbolj znanih latinskoameriških pisateljev, preveden v več kot dvajset jezikov, vendar pri kritiki ne kdove kako cenjen: zaradi zvrstne nedoločljivosti svojih del, politične angažiranosti ter seveda oblikovne in jezikovne preprostosti besedil. Zadnjemu je bržkone botrovalo Galeanovo novinarsko delo. Tudi v svojih knjigah je hotel biti karseda razumljiv, preprost in natančen pisec. Vendar ne pust, prav nasprotno - zanj so značilni humor, ironija, prispodobe, besedne igre.

Trdil je, da pisatelj mora posojati glas utišani resnici in razkrivati nepravičnost v družbi. Boril se je zoper zatiranje, hinavščino, čedalje večje razlike med revnimi in bogatimi, zlasti glasno je opozarjal na bedo, tesno zvezano s pogubnim vplivom ZDA, s tujimi investicijami in vzpostavitvijo kapitalističnega monopola. “Najbolj učinkovit izraz za organiziran kriminal je svetovna ekonomija,” je pisal v knjigi Narobe, izdani leta 1998. “Mednarodne organizacije, ki nadzirajo valute, trge in kredite, terorizem proti revnim deželam in proti revnim v vseh deželah izvajajo s tako profesionalno hladnokrvnostjo in natančnostjo, da zasenčijo najboljše metalce bomb.”

V svojih delih je vedno držal s ponižanimi in razžaljenimi, z brezpravnimi, revnimi, zatiranimi, z delavci, ženskami, Indijanci, sužnji ... Gradivo za svoje najslavnejše delo Odprte žile Latinske Amerike je zbiral več let, epohalen pregled latinskoameriške zgodovine od Kolumba do sodobnosti pa napisal v treh mesecih leta 1970. In zaslovel. Odprte žile so bile s posebnim dekretom prepovedane tako v Videlovi Argentini kakor v Pinochetovem Čilu, medtem ko se jim v Urugvaju niso posebej posvečali, saj so bili cenzorji zaradi naslova baje prepričani, da je to priročnik iz anatomije, medicinska knjiga, ne pa prevratna študija politične ekonomije Latinske Amerike.

K oglaševanju knjige je v našem tisočletju nemalo prispeval venezuelski predsednik Hugo Chávez, ki je leta 2009 izvod Odprtih žil podaril ameriškemu predsedniku Baracku Obami.

Velikemu humanistu, čigar največja strast pa je bil nogomet, se je v tem tednu poklonil tudi bolivijski predsednik Evo Morales. Dejal je, da je svet z Galeanovo smrtjo izgubileno svojih najpomembnejših osebnosti: “Njegova sporočila, njegova besedila se zoperstavljajo plenjenju gospodarstva Južne Amerike, njegova sporočila so namenjena novim rodovom, ki naj branijo svobodo in suverenost svojih ljudstev, zato nas je smrt našega prijatelja Eduarda Galeana resnično prizadela.”

Njegova beseda z ostro kritiko kapitalizma še zmeraj navdihuje bralčevo kritično misel, v spremni besedi k Odprtim žilam Latinske Amerike piše prevajalec Gašper Kralj. “Kritika s pohodom neoliberalizma ni bila zgolj pregnana z univerze, temveč tudi 'integrirana' v retoriko novih voditeljev,” ugotavlja Kralj. “Problem ni toliko v tem, da so danes povsod na oblasti menedžerji; ne zgolj v gospodarstvu, tudi v zdravstvu, šolstvu, politiki ... Precej bolj problematično je to, da se je s tem uveljavilo upravno-administrativno mišljenje, kar uničuje utopijo v tistih človekovih dejavnostih, za katere je konstitutivna.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano