Islamska država se pogreza v brezno, ki si ga je sama izkopala

Tri leta po svojem nenadnem vzponu Islamska država nezadržno propada. Skrajneži so v Siriji in v Iraku že izgubili večino svojega ozemlja, obkoljeni so z vseh strmi. Poraz Islamske države je neizbežen, vendar pa bo pot do trdnega miru še dolga.

V Mosul se po dolgi zasedbi počasi vrača življenje. Foto: Kainoa Little
V Mosul se po dolgi zasedbi počasi vrača življenje. Foto: Kainoa Little

Po širitvi Islamske države v letih 2014 in 2015, so v Iraku Američani in zahodni zavezniki poslali letalstvo na pomoč Kurdom, pa tudi iraški redni vojski, ko se je reorganizirala in začela pohod za osvoboditev celotne države. Tudi šiitske milice so se združile v Enote ljudske mobilizacije (PMU) in s podporo Irana priskočile na pomoč redni iraški vojski. Iranci in Američani so se tako prvič po letu 1979 znašli v vlogi zaveznikov, pa čeprav naj bi kasneje ameriška letala kar trikrat “po pomoti” bombardirala poveljstva PMU. Prvi cilj skupnih naporov je bila osvoboditev Mosula, kjer je vodja Islamske države Abu Bakr al-Baghdadi razglasil nastanek islamskega kalifata.

Obeta se drugačen Irak

Bitka za Mosul se je začela oktobra lani, po mesecih trdega bojevanja pa je 10. julija letos iraški premier Hayder AI Abadi oznanil, da je mesto osvobojeno. A v zahodnem delu Mosula še danes ni varno. Iz podzemnih zaklonišč prihajajo posamezni islamisti, ki se poskušajo razstreliti, ali pa se prek reke Tigris prebiti v vzhodni del mesta in se tam pomešati med domačine. Vladne enote že dva tedna preiskujejo ruševine starega mestnega jedra, kamor so se zatekli zadnji preživeli islamistični borci. Med njimi je bilo veliko tujcev, ki se niso imeli več kam umakniti, z nekaterimi pa so bile tudi njihove družine.

Po podatkih Združenih narodov naj bi se pol leta po koncu obleganja v razrušene vzhodne predele Alepa že vrnilo približno 200.000 ljudi.

Iračani so bili vseeno presenečeni, ko so v enem od predorov našli Nemko Lindo Wenzel. Komaj 16-letna Linda naj bi bila ob prijetju z orožjem v rokah ob svojem možu, domnevno ruskem državljanu iz Čečenije. Mladoletnica iz Dresdna naj bi bila ena od štirih nemških državljank, ki so jih zajeli v zadnjih dneh. V zadnjih fazah osvoboditve mesta je bilo več podobnih primerov žena islamistov iz Iraka in iz tujine, zato so se oblasti znašle pred dilemo, kaj storiti z njimi in z njihovimi otroci.

Iračani morajo sedaj Mosul očistiti min in neeksplodiranih granat, potem začeti obnavljati infrastrukturo in sproti poskrbeti tudi za čim hitrejšo vrnitev beguncev v nekoč 1,5-milijonsko mesto. Po prvih ocenah mednarodne skupnosti naj bi za obnovo potrebovali skoraj milijardo dolarjev. Treba bo tudi izkopati vsa množična grobišča v okolici mesta, kjer skoraj vsak teden odkrivajo nova grozodejstva.

Tudi, če je bila največja bitka v Iraku dobljena in je vojna za Islamsko državo izgubljena, pa spopadov še ne bo konec. Iraške enote bodo predvidoma že prihodnji mesec v sodelovanju s kurdskimi Pešmergami napadle obkoljeno islamistično enklavo Havija, saj iz nje v bližnji Kirkuk in v sosednje vasi nenehno vpadajo manjše samomorilske teroristične skupine.

Drugo obkoljeno območje okrog mesta Tal Afar strateško ni tako pomembno, tam bo najbrž uporabljena taktika dolgotrajnega izčrpavanja. Prva naloga šiitskih milic pa bo nadaljevanje prodora ob zahodni meji Iraka, najverjetneje v sodelovanju s sirskimi zavezniki na drugi strani meje. Glede šiitov iz PMU so zahodni mediji sicer vseskozi napihovali bojazen, da se bodo znesli nad sunitskim prebivalstvom, a se razen redkih posamičnih incidentov ni zgodilo nič hujšega.

Medtem pa so Kurdi, razočarani nad mačehovskim odnosom vseh dosedanjih vlad v Bagdadu, za 25. september napovedali referendum o neodvisnosti. Dogajanje na relaciji Erbil-Bagdad spominja na odnose med Ljubljano in Beogradom v letih 1990 in 1991. Iraški Kurdi imajo danes podobne težave kot nekoč Slovenija, saj iz prestolnice v provinco ne prihajajo ne skupni denar od prodaje nafte, ne velik del pomoči mednarodne skupnosti in tudi ne pošiljke zahodnega orožja. Iraški Kurdistan obkrožajo Iran, Turčija, Sirija in Irak, ki vsi po vrsti niso naklonjeni nastanku države Kurdov. Slednji sicer čakajo na svojo državo že skoraj natanko sto let. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Otomanskega imperija leta 1918 so jim zahodni zavezniki obljubili samostojno državo, a so si kmalu zatem premislili. Ozemlje iraškega Kurdistana je sicer bogato z nafto, zato bi novonastala država lahko hitro dosegla finančno suverenost.

Ruski uspeh v Siriji

Tudi v Siriji je vojaški položaj Islamske države podobno nevzdržen kot v Iraku. V nekdanji sirski islamistični prestolnici Raka je ostalo obkoljenih manj kot tisoč islamistov, a napredovanje Sirskih demokratičnih sil SDF poteka počasi in sicer zaradi množice civilistov, ki doslej niso uspeli zapustiti mesta. Enote SDF so večinoma sestavljene iz sirskih Kurdov, ob njihovem boku pa se borijo Arabci, krščanski Asirci in zahodni zavezniki na čelu z Američani. Politični cilj SDF je avtonomija v sklopu federalizirane Sirije. Padec Rake je le še vprašanje tednov, islamisti pa razen neobljudenih puščavskih predelov trenutno zasedajo le še tri manjša mesta na vzhodu Sirije ter tri enklave na zahodu države. Ena od teh sega prek meje z Libanonom in tam pravkar poteka skupna ofenziva redne vojske predsednika Bašarja al Asada ter milic libanonskega šiitskega gibanja Hezbollah.

Sirska redna vojska in njeni zavezniki pa so ta teden zaobšli Rako in južno od nje prodrli do reke Tigris. Kaže, da so se Asadovi vojaki z ruskim posredovanjem dogovorili o razmejitvi interesnih con in o sodelovanju s prozahodno kurdsko koalicijo, kot so to pred meseci že storili na severu province Alep. Sedaj je prvi cilj sirske vojske preboj islamističnega obroča okrog odrezanega mesta Deir Ezor, katerega skrajneži srdito, toda neuspešno, oblegajo že skoraj dve leti. Sirci so lahko šele v zadnjih dveh mesecih sprožili množično ofenzivo proti Islamski državi, potem ko so izkoristili premirje z oboroženo opozicijo v provincah na zahodu in so lahko premestili večino enot za osvoboditev vzhodnih predelov. Preden so Rusi septembra 2015 priskočili na pomoč sirskemu predsedniku Asadu, je bil slednji v izgubljenem položaju, saj so njegove čete nadzorovale manj kot tretjino države. Danes je položaj povsem drugačen.

Vzporedno z vojaškim posegom proti Islamski državi in drugim skrajnim islamističnim skupinam, na čelu z Al Nusro, nekdanjo sirsko podružnico Al Kaide, ki so jo kasneje preimenovali v Hayat Tahrir Al Sham, so namreč Rusi z diplomacijo dosegli velike uspehe pri dogovarjanju z zmerno opozicijo. Zadnji sporazum o premirju je začel prejšnji teden veljati na jugu Sirije, kar močno ustreza tudi sosednjima državama Jordaniji in Izraelu. Izraelci so doslej iz zraka občasno napadali sirske baze Asadovih šiitskih zaveznikov iz Irana, Iraka in Libanona, v zadnjih tednih pa so bili že zelo blizu neposrednemu spopadu z redno sirsko vojsko.

Kar uspešna pogajanja v Astani

Ruska diplomacija je na mirovnih pogajanjih v Astani dosegla to, kar zahodni politiki pred tem niso uspeli. Ločila je zmerno sirsko opozicijo od skrajnežev, ustvarila razmejitvene cone ter se skupaj z Iranom in Turčijo postavila v vlogo garanta podpisanih premirij.

Od petih krogov pogajanj v Kazahstanu so imeli največ koristi sirski civilisti, saj so jih nehali bombardirati, upornikom je bila marsikje omogočena evakuacija, količina razdeljene humanitarne pomoči se je bistveno povečala, začele pa so se tudi obnove mest in infrastrukture. Tudi v največje sirsko mesto Alep se vrača življenje. Po podatkih Združenih narodov naj bi se pol leta po koncu obleganja v razrušene vzhodne predele mesta že vrnilo približno 200.000 ljudi.

Z ločevanjem zmerne opozicije in skrajnežev je med slednjimi prišlo tudi do hudih sporov. V provinci Idlib, ki jo kot edino še vedno v celoti nadzorujejo uporniki, že dlje časa potekajo spopadi med skrajneži Hayat Tahrir Al Shama (HTS) in Ahrar Al-Shama (AS). V zadnjih dneh je HTS sprožil novo serijo napadov, nakar je kar 19 manjših frakcij zapustilo AS. Zdi se, da je tako HTS dokončno prevladal v mestu Idlib in v celotni provinci.

Miru ni niti na severozahodu Sirije v kurdski enklavi okrog mesta Afrin, kjer turška vojska in proturške milice s topništvom obstreljujejo civilne objekte, zažigajo njive s pridelki ter uničujejo nasade oljk. Turške enote pa še naprej nelegalno ostajajo tudi na ozemlju severnega Iraka, kjer nadaljujejo z napadi na domnevne cilje levičarske stranke turških Kurdov PKK.

Ne glede na propad Islamske države, vojaških spopadov očitno še dolgo ne bo konec.

SANDI JERMAN


Najbolj brano