Islamofobija ali satirična vizija?

Michel Houellebecq z najnovejšim romanom Podrejenost (Soumission) ponovno buri duhove, a tokrat morda bolj kot kdajkoli prej. Houellebecq, ki si je srd muslimanov nakopal že leta 2001 z izjavo, da je “islam najbolj neumna religija”, se je znašel 7. januarja na naslovnici tednika Charlie Hebdo. Tistega dne sta skrajneža izvedla krvavi napad na uredništvo francoskega satiričnega tednika, ki je s “čarovnikom” Houellebecqom na naslovnici pospremil izid pisateljevega najnovejšega romana. Ta je bil v Franciji izdan prav na tisti dan. Od tedaj se zdi, da so pomembnejše literarne analize, ali je Houellebecq islamofob ali ne, kot pa resne politične analize, zakaj je prišlo do tako radikalnega dejanja v središču Pariza.

Michel Houellebecq med lanskim obiskom v Sloveniji Foto: Biljana Pavlović
Michel Houellebecq med lanskim obiskom v Sloveniji Foto: Biljana Pavlović

Celo francoski predsednik Francois Hollande, do katerega pisatelj niti v knjigi niti v javnosti ne goji prevelikih simpatij, je dejal, da si bo čim prej prebral Houellebecqovo Podrejenost. Tudi francoski predsednik vlade Manuel Valls je takoj po tragičnih dogodkih izjavil, da “Francija ni Houellebecq. Ni netolerantna, sovražna in ne seje strahu.”

 

V Houellebecqovi založbi Flammarion si manejo roke, saj je Podrejenost na vrhu najbolj prodajanih knjig v Franciji, prav tako pa je na prvem mestu v Nemčiji. Angleški prevod bo na voljo septembra, Italijani pa so zelo pohiteli in en teden po izidu v Franciji je roman na voljo že v italijanskih knjigarnah. Na Cankarjevi založbi, kjer so izšli že Houellebecqovi romani Osnovni delci, Platforma ter Zemljevid in ozemlje, so nam z veseljem potrdili, da so pred dnevi dobili pravice tudi za tiskanje prevoda Podrejenosti. Roman nameravajo izdati konec leta.

 

Nihilistični kronist zahodnjaške dekadence

Toda poglejmo, kdo je pravzaprav najbolj opevani oziroma popljuvani sodobni francoski literarni kontroverznež. Houellebecq, otrok “flower power” generacije, je izkusil grenko usodo zapuščenca, mati ga je zapustila in velik del otroštva je preživel pri babici ter v internatu, kasneje pa tudi v psihiatrični bolnišnici zaradi hude depresije. Preden se je podal na samostojno poklicno pisateljsko pot, je nekaj časa delal kot informatik.

Michel Houellebecq, ki mu življenje ni prizanašalo, je v dosedanjih romanih razgalil zahodnjaško samozagledanost v ideale večne mladosti in lepote, vseprežemajoči egoizem, hlastanje po statusnih dobrinah neoliberalnega tržnega razvrata in spolnost, ki je ena njegovih najbolj priljubljenih tem, je prikazal kot še eno obliko družbeno segregacijske prakse. Od Razširitve področja boja (1994), Osnovnih delcev (1998), Platforme (2001), Možnosti otoka (2006) do predzadnjega dela Zemljevid in ozemlje se je Houellebecq v svojih delih prelevil v nihilističnega kronista zahodnjaške dekadence. Velikokrat se je samodestruktivno in brez dlake na jeziku samoobelodanil v svojih stvaritvah ter si s številnimi spotikljivimi izjavami nakopal veliko nasprotnikov. Vsako njegovo novo delo je pospremil kup polemik, deljenih mnenj znotraj kritiške srenje in srditih provokacij samega Houellebecqa, ki je s tem še bolj podžigal strasti.

A zdi se, da so provokatorja, ki je leta 2010 prejel tudi najvišje francosko literarno priznanje, Goncourtovo nagrado, zadnji dogodki malce prestrašili. Takoj po napadu 7. januarja so policisti izpraznili tudi uredništvo Houellebeqove založbe Flammarion. Napovedano literarno turnejo, ki bi pospremila izid Podrejenosti, so najprej odpovedali, Houellebecq pa je dobil policijsko zaščito in se umaknil neznano kam. Prejšnji teden se je pojavil v javnosti, in sicer na predstavitvi svoje knjige v Kölnu, kjer je dejal, da Podrejenost ni islamofobna in da “zagovarja idejo, kako človek ne sme dopustiti, da nanj kdorkoli vpliva.”

 

Med žrtvami pokola na časniku Charlie Hebdo je bil tudi Houellebecqov prijatelj, levičarski ekonomist Bernard Maris.

 

Zakaj Huysmans?

Houellebecq je roman Podrejenost postavil v leto 2022, v čas napetega predvolilnega predsedniškega boja med Nacionalno fronto Marie Le Pen in Muslimansko bratovščino, ki jo vodi izmišljeni lik Mohammed Ben Abbes. Dogajanju sledimo skozi prvoosebno pripoved profesorja Francoisa, ki na pariški Sorboni predava o “anatomistu” francoske dekadence s konca 19. stoletja Jorisu-Karlu Huysmansu. Francois spada med tipične houellebecqovske like: osamljene, depresivne in zapite moške, ki prihajajo iz razbitih družin in se ne zmorejo zapletati v resne partnerske zveze, ampak se raje zatekajo v miselne svetove svojih navdihovalcev. V Podrejenosti se tako glavni lik veliko raje kot politiki posveča Huysmansu. Zakaj se Houellebecq poigrava prav z njim? Ker se je Huysmans na stara leta iz pesimista, ki se je navdihoval pri Schopenhauerju in Nietzscheju, spreobrnil v katolika in se za nekaj časa zaprl tudi v samostan. S houellebecqovskimi junaki pa ga druži tudi nezmožnost partnerske zveze, svoje spolne potrebe redno teši pri prostitutkah in v življenju ima samo eno resno dekle, ki pa zboli na živcih. Francoisa aktualno politično dogajanje, ki bi utegnilo obrniti kolesje francoske politične zgodovine, ne gane preveč, čeprav izgubi službo, ljubljeno dekle in možnost občasnih avantur s študentkami.

Musliman najboljši francoski politik po Mitterandu

Houellebecq v Podrejenosti opisuje, kako v Franciji leta 2022 demokratično izvolijo Muslimansko bratovščino. Ta med Francoze dokaj hitro vnese muslimanske vrednote. Ženske ostajajo doma in skrbijo za otroke in može, na pariških ulicah ni več videti mini kril in posledično ženske gole kože, izobraževalne ustanove pa zasedejo samo spreobrnjenci v islam. Houellebecq zapiše, da se v Francijo naseli mir, ki je bil značilen za obdobje po drugi svetovni vojni, med leti 1945 do 1975. Vodjo muslimanske bratovščine opiše kot zelo prekaljenega politika, ki ima edini dolgoročno vizijo in politično strategijo, okliče ga celo za najboljšega politika po Francoisu Mitterandu. Ben Abbes je zmeren musliman in nima zveze z radikalnimi muslimani; ti so zanj amaterji. Resnična grožnja islamu ni katolištvo, ampak laicizem, sekularizacija, ateizem in materializem, zapiše Houellebecq. “Katoliki so verniki knjige, samo prepričati jih je treba, da se spreobrnejo v islam. To je poslanstvo islama,” so besede, ki jih Houellebecq položi v Ben Abbesova usta. Sprva je Houellebecq nameraval roman nasloviti Spreobrnitev.

 

Houellebecq se je že zagovarjal in bil oproščen širjenja verske in rasne nestrpnosti, ko je v pogovoru za časopis Lire ob izidu romana Platforma dejal, da je islam “najbolj neumna religija”. Njegovo sojenje so leta 2002 številni literati razumeli kot kratenje pravice do svobode govora.

 

Le Penova kot Angela Merkel, Hollande pozabljen

Do islama je Houellebecq torej nekoliko “prizanesljivejši”. Koga pa napada z vsemi topovi? Največ duška si da v času predvolilne kampanje, ko okrca francoske levosredinske medije, ki v strahu pred zmago Le Penove raje ne poročajo o nasilnih izgredih, ki se vrstijo po pariških ulicah, kajti “vsak prizor nasilja je glas za Nacionalno fronto,” piše v knjigi. Omeni Hollanda, ki je še vedno predsednik, a se je umaknil iz javnosti, mediji pa so nanj pozabili. Bežno omeni tudi Nicolasa Sarkozyja, ki ga nekateri mediji v času napete predvolilne bitke označijo za morebitnega rešitelja zagonetnih političnih razmer. Le Penova je ugotovila, da če želi biti uspešna v politiki, mora biti vedno bolj podobna Angeli Merkeli, od katere je prevzela celo kroj prepoznavnih suknjičev. Houellebecq pa se najbolj znese nad francoskim intelektualnim razredom, ki se po zmagi Muslimanske bratovščine klečeplazno spreobrne v islam, za profesorsko mesto na Sorboni zaradi petrodolarjev pokasira trikrat več kot prej, kot zelo mičen vzgib za spreobrnitev pa Houellebecq izpostavi tudi poligamijo.

Houellebecq ni napisal svojega najboljšega romana, ampak je postregel s precej provokativno politično satiro, pomešano z literarno zgodovinskimi eskapadami k Huysmansu, ki bodo marsikomu predstavljale nekakšen odmik od glavnega dogajanja. A ta je potreben zaradi osrednje ideje romana, kot je izpostavil v Kölnu, to je vračanje religije v središče človekovega obstoja.

Na vprašanje, ali verjame, da se bo v prihodnosti uresničil njegov scenarij, je odgovoril, da ne in da se ne čuti odgovornega za porast sovraštva do islama. Skratka, zdi se, da je Houellebecq tokrat z romanom bolj kot kdajkoli prej dregnil v bolečo točko aktualnih napetosti, vendar v knjigi ne gre iskati dokončnih odgovorov, saj je ta le satirična vizija oziroma eden možnih scenarijev evropske prihodnosti.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano