In ko bo obupal zadnji don Kihot?

Sodno kolesje se po uzakonjenih počitnicah vrača v svoje tirnice, ponekod hitreje, drugod počasneje in nekoliko škripajoč. Z bremenom klofut ustavnega sodišča, mednarodnega sodišča za človekove pravice in vse bolj ravnodušne javnosti, ki o pravni državi skoraj ne razmišlja več. Zdi se, da počasi dvigujejo belo zastavo še največji idealistični borci za pravico. Donkihotovstvo pač ne vodi nikamor, ugotavljajo. A kaj se bo zgodilo, ko bo obupal še zadnji don Kihot?

“V Sloveniji obstaja verjetnost večanja neposredne in posredne škode zaradi gospodarskega kriminala in korupcije, ki bo lahko zaradi negativnih učinkov na gospodarske subjekte, gospodarske tokove, trg delovne sile in javne finance posredno povzročila tudi globlje socialne pretrese.” Omenjenih besed nismo prepisali iz kakšnega dokumenta izpred desetih ali še več let. Ne, to piše v predlogu resolucije o dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025. Torej: če še kdo živi v utvari, da bo Slovenija resno pometla z gospodarskim kriminalom in korupcijo, naj se sprijazni, da se to ne bo zgodilo nikoli.

Glede na to, koliko časa se že “bori” proti tem pojavom, bi morala že zdavnaj pozapreti vse lumpe in končati to temno poglavje kratke slovenske poosamosvojitvene zgodovine. Verjetno pa, vsaj sodeč po tem, kako se konča večina odmevnih gospodarskih primerov, tudi sodnikom počasi kopni volja. Razveljavitve in odreditve ponovnih sojenj na najvišjih instancah, vključno z ustavnim sodiščem, kažejo, da je nekaj hudo narobe. Ali s sodniki in razumevanjem pravnih norm na prvih in drugih stopnjah, kjer pripeljejo primere do pravnomočnosti, ali pa na najvišjih sodnih ravneh. Morda pa se narobe svet začne že v predkazenskih postopkih, ki zajamejo le delčke celote: posekajo nekatera drevesa, ostala, čeprav okužena, pa pustijo, da še naprej uničujejo gozd ...

V minulih letih smo v soju žarometov spremljali precej odmevnih primerov in gledali na zatožnih klopeh znane obraze, ki so dokazovali, da niso storili ničesar narobe. Nekateri bolj uspešno, drugi manj. Ivan Zidar, grobar nekoč uspešnega gradbenega podjetja SCT, ne bo nikoli ždel za zaporniškimi zidovi. Zdravstveno stanje mu menda tega ne dovoljuje. Od tako imenovanih “gradbenih baronov” je dosojeno kazen odsedel nekdanji prvi mož Primorja Dušan Črnigoj, nekaj postopkov ga še čaka. Še najbolj je roka pravice klofnila Hildo Tovšak, nekdanjo direktorico Vegrada, ki se je očitno sprijaznila z dolgim bivanjem v zaporu na Igu. Nekdanji prvi mož Istrabenza Igor Bavčar (in ne pozabimo, tudi eden od pomembnejših osamosvojiteljev Slovenije in vidnejših politikov v prvem desetletju slovenske samostojnosti) po sicer pravnomočni sodbi čaka na odločitev vrhovnega sodišča, ki je začasno zadržalo izvršitev sodbe. Tudi njega so zdravstvene težave obvarovale pred odhodom v zapor. Odločitev, ali je zadeva Patria zastarala ali ne, še ni znana. V vsakem primeru bo ostala zgodba brez konca, Janez Janša, Tone Krkovič in Ivan Črnkovič pa bodo zagotovo terjali odškodnine za čas, ki so ga prebili v zaporu in politično oziroma družbeno rehabilitacijo.

Izračunov, koliko so najbolj razvpiti sodni primeri stali davkoplačevalce, ni, a številke segajo v milijone. Nekdanji predsednik uprave Merkurja Bine Kordež, ki ga je vrhovno sodišče med prestajanjem zaporne kazni “rešilo” z Doba in zdaj čaka, ali bo nova sodna odločitev drugačna, kot je bila prva, je vmesni čas izkoristil za pisanje knjige Kam je izginilo deset milijard. Odgovor na to vprašanje, ki ga v naši državi poznajo mnogi, je ključnega pomena za celovit vpogled v slovensko realnost. Ta namreč ni izključna krivda peščice gospodarstvenikov, ki so se znašli v sodnih postopkih.

Kje so nadzorniki, bančniki, politični botri, ki so - prav pri vsakem od omenjenih primerov in pri mnogih drugih - odigrali ključno vlogo? V tem lahko iščemo pomanjkljivosti t. i. boja proti gospodarskemu kriminalu, ki terja celovit in ne zgolj parcialen uvid v dogajanje. Je to naključno, namerno ali le sad pomanjkljivega znanja? Zakaj smo zmetali milijarde v sanacijo bank in za to ni (še) nihče odgovarjal? Saj so vendar prav te banke (ob izdatni politični podpori) omogočile in spodbudile domnevne gospodarske lumparije, potem pa zaprle pipice, breme prevalile na davkoplačevalce in množico podjetij pahnile v likvidacije, prisilne poravnave, stečaje ... Zakaj je obupal še tožilec Jože Kozina, ki se je na specializiranem državnem tožilstvu ukvarjal z bančno luknjo, na koncu pa namesto strmoglavljenja raje izbral umik z roba tega brezna?

Kot omenjeno, prav v tem breznu se skrivajo odgovori, zakaj nekatera podjetja, ki so predstavljala slovenski ponos, ne obstajajo več ali pa so, z blagoslovom politike in veliko pod ceno, končala v tujih rokah. Zadnji podatki kažejo, da nekoč slovenski najboljši sosed, ki je postal hrvaški, posluje precej bolje, odkar je zamenjal lastnika. Dobičkonosna podjetja so tudi Droga, Radenska, Fructal ... Ne samo dobičkonosna, na trg plasirajo nove izdelke, katerih visoko kakovost jamči (nekoč) slovenska blagovna znamka.

Slovenska politika na ta podjetja nima več prav nobenega vpliva, in to je dobro. Novim lastnikom ni treba zaposlovati kadrov, ki jih morajo slovenski - levi, desni, sredinski, stari in novi - politiki spraviti na dobro plačano mesto, ker so njihovi sorodniki, znanci, prijateljevi prijatelji ... Zato naj se tudi nehajo sprenevedati in spraševati, zakaj v Mercatorju prodajajo (cenejše) hrvaško meso. Vsak, ki ima le količkaj zdrave kmečke logike ve, da zato, ker se denar vrača v hrvaške žepe. Zapleteno? Za slovenske politične možgane očitno da.

Vrnimo se k izhodišču. Če resolucija o delu policije v prihodnjih desetih letih napoveduje slabšanje gospodarskega stanja, državni vrh očitno ni dobro zaznal, kako globoko je Slovenija že zabredla, koliko je revščine in tudi brezupa med ljudmi. Pravljice o pravni državi že dolgo nimajo srečnega konca, don Kihotov pa je tudi vse manj.

SILVA KRIŽMAN

---