Igrifikacija

Ne, ta beseda ni zrasla na mojem zelniku, res pa je, da ne bi imel nič proti, tudi če bi. Slišal sem jo pred kratkim in najprej menil, da gre zgolj za šalo oziroma za priložnostno poimenovanje turističnega produkta, ki ga menda uspešno prodajajo naši južni sosedje.

V Sloveniji smo zadnji dve desetletji igrali monopoli.
V Sloveniji smo zadnji dve desetletji igrali monopoli. 

Ja, pravi zvitorepci, ti naši sosedje. Ugotovili so (in niso edini), da lahko hrano, pijačo in prenočišče bolje in najbrž tudi dražje prodajajo s pomočjo take ali drugačne igre, v katero zvabijo svoje goste. Igrajo se, recimo, “Iščimo zaklad kapitana Cosulicha”. Kozuliča po naše. Na kakšnem drugem koncu sveta bi se igra najverjetneje imenovala Zaklad kapitana Morgana ali morda Barbarosse, pri nas bi bil verjetno kakšen kapitan Zidar, v Istri, južno od Dragonje, pa bo Kozulič kar v redu.

Kakorkoli. Turisti se najprej igrajo pirate, iščejo zaklad, morda potopijo kakšen britanski škuner in potem dobijo eno pravo piratsko pojedino. Ta seveda ni zastonj, “igrajmo se pirate” pa tudi ne. Ker pa je vse skupaj nekakšna igra, gre zapitek, tudi če je nekoliko pretiran, bolj neopazno mimo. Saj nisi samo jedel in pil, ampak si se vendar tudi igral! In tako je volk sit, koza pa ne le cela, ampak še breja za povrh. Dodana vrednost. No, ne vem, ali se gredo ravno pirate in piratske pojedine; gotovo imajo še kakšno drugo igro na zalogi.

Pred časom so se, recimo, uspešno igrali “telefon”. Ja, to je tista igra, ko ti nekaj poveš ali zašepetaš, drugi pa dobro posluša in pove naprej. In so dobro slišali in povedali naprej. Šalo na stran, igrifikacija seveda ni ali je celo še najmanj to, da se turisti igrajo pirate ali karkoli že. Kakor se da razbrati od tu in tam, je to čisto resen način uporabe mehanizmov in načel igre v stvareh, ki so vse prej kot igra. Predvsem zato, da se doseže pozitivne motivacijske učinke in aktivno sodelovanje “igralca” pri reševanju takšnih in drugačnih problemov in situacij.

Lahko gre za izboljšanje načina učenja, celo zabave ali zavzetosti za neko aktivnost. Take igre se velikokrat igrajo v šolah. Seveda pa se igrifikacijo uporablja lahko tudi za izboljšanje intenzivnosti dela in povračila vložka delodajalca v delavca, povečanje lojalnosti zaposlenih in podobno. Take igre se gredo vedno pogosteje v zasebnih podjetjih in seveda tudi v državnih službah. Končni cilj je v obeh primerih enak: kako pripraviti čim manj ljudi, da v čim krajšem času naredijo čim več. To je predpogoj za visoke dobičke in vitko državo. Je kot nekakšen “človek ne jezi se”. Eni dobijo, velika večina se pa jezi, ker nikakor ne pride “domov”. Sicer pa se na igralni(ški) strani Alp marsikatere resne stvari lotevamo tako, kot bi se igrali. Ta hip se igramo “kdo se bo bolj zgražal nad slabo banko”, čeprav bi bila bolj primerna tista “kdo so bili kljukci, ki so pripravili in podpisali pogodbi s švedskima ali od koderkolistaže strokovnjakoma”. Da o tistih, ki so si slabo banko izmislili, niti ne govorimo.

Se pa te dni marsikdo sprašuje tudi, kdo je dovolil kapitanu Zidarju, da sodeluje v igri “osebni stečaj”. Igra, ki je dokaj nova, naj bi bila namreč namenjena tistim, ki so ostali brez vsega. Tistim, ki nimajo drekca pekca. In gospod SCT, vsem peripetijam navkljub, najbrž le ni med temi. Res je tudi, da pri igri nikoli ne veš, kdo bo zmagal, a v tem primeru stavim na kapitana Zidarja. Nekako se mi zdi, da dobro obvlada pravila igre. Če ne on, pa njegovi pravni svetovalci. Svetovalci, pravni in ne, so pa itak zakon. Pravila igre poznajo običajno bolje od tistih, ki so si igro izmislili, zato slednji, to je vlade in ministrstva, tako kot pri “človek ne jezi se”, nikakor ne pridejo “domov”. Znova in znova jih razni kapitani, naši ali tuji, vržejo iz igre in morajo ponovno na začetek. In ko so tam, morajo najprej vreči šestico, da se sploh lahko ponovno vključijo v igro.

Ja, nekako nam ne gre od rok. Kmalu potem, ko smo dosanjali tisočletne sanje in se osamosvojili, s(m)o se odločili, da se bomo začeli igrati “monopoli”. Saj veste, tisto igro, v kateri kupuješ in prodajaš zemljo, železnice, vodovode, hotele, elektrarne, tovarne. S pomočjo banke seveda. Povabili s(m)o tudi enega svetovalca, strokovnjaka, menda čudežnega dečka. Kapitan Jeffrey mu je bilo ime. Skratka, ne da bi se prej natančno podučili, kako in kaj, smo dve desetletji igrali in igrali in končno zaigrali malodane vse, kar smo imeli. Kapitan Jeffrey je bil najbrž res strokovnjak, a vse kaže, da ni bil na naši strani, pač pa na strani tistih, ki nam danes določajo, kje in po koliko se bomo lahko ponovno zadolžili, da bomo plačali stare dolgove. Tako gre to. Kako zelo smo zaigrali zadeve, kaže tudi nedavna odpoved najemnih pogodb piranski občini za makadamsko parkirišče in Park Sonce v Luciji s strani Marine Portorož. Občina plačuje najemnino za zemljišče, ki je bilo včasih občinsko, in če me spomin ne vara, dano v posodo marini zato, da je tam lahko odložila izkopani material. In potem je prišel Kapitan Jeffrey in smo začeli igrati monopoli ...

ROBERT TURK


Najbolj brano