“Ideologija je smetana na vrhu. Pod njo pa gre življenje naprej.”

Najprej pošteno opozorilo za bralce: to je zapis pogovora, ki je nastal v Titovi pisarni. Na gradu Kromberk, kjer v pritličju desno stoji replika pisarne nekdanjega jugoslovanskega predsednika, ki so jo izdelali v novogoriškem Meblu. Maršalova konferenčna miza je bila za temo in sogovornico nadvse primerna. Pa ne zato, ker bi se bodisi ena bodisi druga nenaravno oklepali preteklosti. Temveč zaradi očarljive bizarnosti zgodovine, o kateri govori to umetelno pohištvo. Ki je polno meščanskih okraskov, izdelanih s starodavno obrtniško spretnostjo. Namenjeno pa je bilo voditelju, ki naj bi pokopal buržoazno mehkužnost in jo zamenjal za pogumno socialistično prihodnost. To nasprotje lepo podpira besedno zvezo, ki jo etnologinja Inga Miklavčič Brezigar izreče večkrat: “Stvari niso tako preproste.”

Inga Miklavčič Brezigar ob eksponatu s svoje zadnje razstave 
o industrijski dediščini. Foto: Leo Caharija
Inga Miklavčič Brezigar ob eksponatu s svoje zadnje razstave o industrijski dediščini. Foto: Leo Caharija

> Večina ljudi si, ko sliši besedo etnologija, predstavlja ljudske pesmi in plese ter zbirko poljedelskega orodja. Ste imeli v mislih nekaj takšnega, ko ste se odločali za študij etnologije ali je bil že takrat vaš pogled nekoliko širši?

“Poleg vsega naštetega si ljudje danes predstavljajo še kulinariko in tradicionalne jedi. Ko sem začenjala kot etnologinja, kulinarika ni bila še tako pomembna. Pa tudi sicer takrat etnologija sploh ni bila veda, ki bi bila prepoznavna med ljudmi. Hotela sem študirati zgodovino, a ker so na Zavodu za spomeniško varstvo potrebovali etnologa in arheologa, so mi pač predlagali ta dvopredmetni študij. Ni mi žal, čeprav priznam, da mi zgodovina ves čas manjka in sem morala sama pridobiti kar precej osnovnega zgodovinskega znanja. Razliko med etnologijo in zgodovino je morda najlažje razložiti na primeru ene mojih najljubših razstav, Spomini naše mladosti. Zgodovina je zaznala in dokumentirala celo vrsto dogodkov v procesu osamosvajanja Slovenije, ni pa zabeležila, kot enega ključnih, tega, da je Jože Smole javno voščil božič in je ta gesta v okviru ljudske kulture tedanjega časa in socialistične kulture, v kateri smo živeli, mogoče še posebej pri nas, na Goriškem, pomenila ogromno prelomnico. Ker prej nismo smeli okraševati do 26. decembra in smo le z zavistjo zrli na okrašeno kapitalistično Gorico, medtem ko je bilo pri nas še vse temno. Po tej prelomnici se je začelo okraševanje, tako kot po celem svetu, takoj po 1. novembru.”

> Ali etnologija ruši krilatico, da zgodovino ustvarjajo veliki in jo pišejo zmagovalci?

“Do določene mere. A tudi zgodovinarji so se naučili, čeprav so bile življenjske zgodbe vedno del zgodovinopisja, dajati vedno večji poudarek življenju malih ljudi: temu, kako so doživljali spremembe, kako se je vsakdanje življenje pretakalo v okviru političnega, družbenega sistema, in kakšne so bile vrednote ali, kot pravimo, 'duh časa', ki je oblikoval življenje na ravni malega človeka.”

Predsednik na obisku

> Se vam včasih zdi, da ste bili kot raziskovalka, ki jo zanima razmerje med velikimi družbenimi dogodki in osebnim odzivom posameznika nanje, postavljeni v idealni prostor in idealni čas? Na to prepišno Goriško, ki ji je že zelo bližnja zgodovina prinesla toliko sprememb?

“Ne vem, če sta čas in prostor idealna. Je pa res, da je bilo moje delovanje in življenje na Goriškem zelo pestro. Morda je bil ta polpretekli čas, ki smo ga zelo kritizirali in tudi sama nisem bila prav zadovoljna z njim, za malega človeka, za delavca, kar ugoden. Z veseljem smo hodili delat, smejali smo se, imeli smo zabave, odnosi med ljudmi, razen seveda specifičnih izjem, so bili dobri, ni bilo hude tekmovalnosti, strahu za službo.”

> Nekajkrat so vam očitali “jugonostalgijo” …

“ Res je. Predvsem v zvezi s to tako imenovano Titovo pisarno. Veliko mi je bilo do tega, da Goriški muzej odkupi repliko Titovega pisarniškega pohištva, ki je bilo naprodaj kot del stečajne mase. Pa ne zato, ker bi želela, kot so mi nekateri očitali, poveličevati Titov lik. To pohištvo je muzealija, ki ne simbolizira le časa, ko so takorekoč na režimski način določene ljudi tudi prisilili, da so opuščali obrtništvo in se zaposlovali v industriji, temveč po mojem mnenju simbolizira znanje solkanskih mizarjev. In hkrati opozarja na specifični vrednostni sistem, ki je takrat povzročil tudi to, da je Tito prišel na Primorsko. Predsednik je prišel v majhen kraj Solkan in tovarno Meblo, tedaj še Tovarno pohištva Nova Gorica. Iz predsednikovega kabineta je nato prišlo naročilo za izdelavo pisarniškega pohištva. To, da je predsednik prišel do ljudi, v tovarno, pa to, da so delavci naredili repliko naročenega pohištva in jo umestili v pisarno prvega direktorja svoje tovarne, Tineta Ravnikarja, ki so ga imeli radi, ker je bil ljudski človek. To so nadvse pozitivne vrednote, ne glede na to, da je bilo v tistem času tudi veliko negativnih dogajanj in dogodkov.”

> Ali morda danes ne ločimo med tem, da cenimo in ohranjamo vrednote nekega obdobja, in med tem, da to obdobje idealiziramo?

“Ko sem delala razstavo o meščanstvu na Goriškem, sem ugotovila, da se je cela vrsta vrednot, ki so živele v okviru slovenskega meščanstva in intelektualcev v Gorici, do neke mere prenesla v delavsko kulturo po drugi svetovni vojni. Že v meščanski kulturi so se borili proti izkoriščanju delavcev, tudi s Henrikom Tumo, ki je ustanavljal zadruge, povezoval delavce in se boril za njihove pravice prek strank in sindikalnega gibanja. A težava je v tem, da je povojna delavska kultura poudarjala samo negativne plati kapitalistične družbe in zavrgla vse, tudi tisto, kar je bilo dobro. Podobno je naša postindustrijska kultura zavrgla vse, kar je bilo pozitivnega v socializmu, in zdaj poudarja samo negativne plati. Počutim se kot večni upornik. V socializmu mi ni bilo všeč, ampak tudi danes mi ni. Ni mi všeč, da delavci tako zlahka izgubljajo službo, da se ne poudarja več pravica do dela, ampak delo postaja neke vrste nagrada. Ravno zaradi pomanjkanja služb, zaradi izginjanja tega načela, da ima vsak pravico delati in za to dobiti neko osnovno plačilo, smo družba v stresu. ”

Kučma izpod Triglava in smrt na trti

> V zadnjem letu ste naredili zanimiv skok od buržoazije z razstavo Meščanstvo na Goriškem naravnost k socialističnemu samoupravljanju s projektom Goriška industrijska dediščina. So vrednote stvari, ki se tihotapijo pod površjem? Ki se ohranjajo, kljub temu, da se uraden ideološki diskurz menja? In ali je etnologija dobro orodje za to, da raziskovalec seže pod ideološko površje?

“Ideologija je smetana na vrhu. Pod njo pa gre življenje dalje. V socializmu smo uradno zatrli krščansko tradicijo, ki je bila del ljudske kulture. Ampak še vedno smo postavljali jaslice pod drevo, četudi je bilo uradno novoletna jelka. Tu se dobro vidi, kako se kulturne plasti nalagajo. Če bi socialistična ideologija prevladovala še 200 ali 300 let, bi počasi božič, jaslice in druge tradicionalne krščanske ljudske prvine dejansko zamenjala novoletna jelka in dedek Mraz. In s tem ne bi bilo nič narobe. Eno vero, eno tradicijo, bi zamenjali z naslednjo, podobno kot smo vse poganske tradicije zamenjali s krščanskimi, ostali pa so odmevi, kar se vidi, denimo, pri pustovanju. Ko sem se ukvarjala s pustnimi običaji, sem iskala prav te podtalne poganske oziroma predkrščanske prvine. Razlike med tradicijami se vedno pojavljalo na treh ravneh, ki so hkrati tri temeljne etnološke premise: na materialni, socialni in duhovni. Tradicionalna, patriarhalna kmečka kultura se razlikuje od meščanske in od delavske, tako kot se kmečka hiša razlikuje od mestne vile ali stanovanja v bloku. Prav te odtenke, te razlike v identitetah skušam raziskovati kot etnologinja.”

> Sodoben človek veliko bolj prosto izbira oziroma si sestavlja svojo identiteto, način življenja, razmišljanja. Ima možnost, da sestavi nekakšen kolaž vplivov iz različnih obdobij in okolij. Je ob tej sodobni, zmuzljivi identiteti stara vrednota “spoznaj svoje korenine” sploh še pomembna in ali ste njen pristaš?

“Sem absolutno pristaš te vrednote in menim, da je vedno bolj pomembna. Predvsem za neke vrste lokalno identiteto. Vedno mi je bilo zanimivo opazovati, kako se kulturne prvine mešajo. Poglejmo primer treh dobrih mož. Imeli smo Miklavža, ki je poniknil. Nadomestil ga je dedek Mraz. Ko smo prišli v nov družbeni sistem, se je pojavil še Božiček. Torej od leta 1995 nastopajo vsi skupaj. Komunisti so bili proti Miklavžu, kristjani so bili proti dedku Mrazu in vsi skupaj so proti kapitalističnemu Božičku. Otroci imajo vse tri radi. Njim je popolnoma vseeno. In počasi so se vsi vključili v kulturo. Pa čeprav je eden del krščanske tradicije, drugi sposojen iz Rusije in poslovenjen s kučmo, tako, da se zdi, kot da bi ravnokar prišel izpod Triglava, tretji pa posledica amerikanizacije. Stvari niso tako linearne. Mnogi so se jezili nad halloweenom, nočjo čarovnic, češ da sploh ni naša, evropska tradicija. A iz otroštva se spomnim, da smo v tem obdobju vedno imeli 'smrt na trti', da smo izrezali bučo in dali vanjo svečo. To gotovo korenini v predkrščanstvu in v 60. letih je bil pri nas ta običaj do neke mere še živ. Te prvine, ki se vlečejo do keltskih časov, ko so čarali z ognjem in metali ogorke, kar je bilo znano tako v Soški dolini in v Furlaniji kot na Irskem, so se verjetno iz anglosaksonskega sveta prenesle v ZDA, se tam predelale in prišle nazaj v Evropo. Treba je pogledati širše, spoznati svoje korenine in svojo identiteto graditi v okviru svetovne, globalne identitete.”

> Je poznavanje svojih korenin tisto, kar nam omogoča, da se brez strahu odpiramo drugim in drugačnim?

“Če poznaš svoje korenine, lahko pričakuješ od drugega, da spoštuje tvojo identiteto, ampak moraš seveda tudi ti spoštovati drugega. Do kje seže to spoštovanje, pa je včasih velika dilema. Rute so bile, denimo, do 60. ali 70. let pri nas nekaj običajnega, pravzaprav so še danes. Je pa vrednota zahodnega sveta, in tudi slovenskega naroda, to, da imaš odkrit obraz. Vrednota odkritosti je v naši kulturi izjemno pomembna, torej načelo, da si pošten, da ne skrivaš zlih misli in si sposoben sočloveku pogledati v oči, ki so zrcalo duše. To, da je ta vrednota del naše identitete, seveda ne pomeni, da nimamo zgodovine zakrivanja obrazov. Tudi v krščanski kulturi je znano zakrivanje obraza, meščanske ženske so še pred kratkim včasih nosile klobuke s tančico, ženske so po mestu vedno hodile s pajčolani. Tudi moški so si zakrivali obraz in si ga še, če želijo, da se jih ne spozna. A vrednota odkritosti je še vedno tako pomembna, da upravičeno zahtevamo od drugih, da jo spoštujejo. Ženske, ki nosijo rute, me seveda ne motijo. Nasprotno: všeč so mi v svojih tradicionalnih oblačilih. A si kljub temu želim, da bi spoštovale našo vrednoto odkritega obraza. Pa ne zaradi neke bojazni, da pod burko skrivajo orožje, temveč zato, ker je ta vrednota ena ključnih elementov, ki sestavljajo našo identiteto.”

Muzeji - nove tovarne

> Se vam zdi, da svet postaja vedno bolj nasilen kraj?

“Ne. Svet je bil vedno nasilen kraj. Samo koliko nasilja je bilo v naših krajih med prvo in drugo svetovno vojno, koliko ga še danes povzročamo drug drugemu in našim otrokom. Problem je, da v določenih trenutkih nasilje izbruhne kot rak. Zgodilo se je, denimo, v 90. letih v Bosni, na Hrvaškem in kasneje na Kosovu. Prišli smo do tega, da so imeli po Bosni koncentracijska taborišča, kar je bilo zame nepojmljivo in nisem verjela, da se lahko zgodi. A to, kar se je dogajalo pri nas med drugo svetovno vojno, se danes ponavlja v Siriji in enako kot so na pot šli naši begunci ali kosovski Albanci, ki se jih še živo spominjam, kako so v kolonah prihajali v Makedonijo, danes odhajajo novi begunci. Politiki bi se morali globoko zamisliti, poiskati in poudarjati pozitivne vrednote, ki smo jih imeli vgrajene v našo kulturo, tudi socialistično, denimo vrednoto solidarnosti. A hkrati se moramo tudi zaščititi in poskrbeti, da v procesu integracije te vrednote, ki smo jih že prepoznali kot pomembne ter predvsem pozitivne, ohranimo.”

> V teh dneh veliko govorimo o nevarnostih z vzhoda. Kaj pa nevarnosti z zahoda? Se vam zdi, da je potrošništvo zarezalo v našo identiteto?

“Pravica do nakupovanja je zelo hitro zamenjala pravico do dela. In to je dejansko nevarnost z zahoda. Sicer tudi o potrošništvu ne gre govoriti črno-belo, ker imamo tudi na tem področju svobodno izbiro. Lahko sami sebe omejimo. V nekatere druge stvari pa smo v sodobni družbi prisiljeni, denimo v iskanje službe. Miselnost, da je služba neke vrste nagrada, je vsekakor prišla z zahoda in prišle so tudi druge predpostavke, ki so spremenile naš odnos do dela. Dela je veliko. Težava je v tem, da so določena dela, za katera ni mogoče dobiti plačila. Nihče ne potrebuje, denimo, digitalizacije fotografskega arhiva Goriškega muzeja, je pa to velikansko delo. Imamo vsaj 20.000 fotografij. Družba bi se morala zavedati, da je vse manj fizičnega, konkretnega dela, pri katerem je možnost dodane vrednosti izrazita, in je vse več intelektualnega dela, kjer svojega izdelka ne moreš zamenjati za denar, vsaj ne takoj. Morali bomo poiskati nov model in sprejeti odločitve. Po vojni se je politika odločila odpirati tovarne. Ženske, ki so prej morale v Aleksandrijo, so dobile službo, denar, samostojnost in eksistenco, tovarne so odpirale tudi za otroške vrtce. Politika se torej lahko odloči, da bo podpirala industrijo kulture, zabave ali kmečkega turizma. Seveda besedo industrija tu uporabljam v narekovajih, predvsem v pomenu tega, da družba iz teh dejavnosti naredi sistem, da niso več prepuščene pobudam in podjetnosti posameznikov. Slovenija ima najbrž malo možnosti v klasični proizvodnji ter veliko več v prostem času, kulinariki, kulturnem turizmu. Zakaj ne bi starejšim ljudem iz velikih svetovnih mest dali možnosti, da se pridejo v naše gozdove nadihat svežega zraka? To bi povzročilo, da bi denar zaokrožil in prepričana sem, da bo kroženje ter ne več akumulacija denarja bistvo družbe prihodnosti. Ob pripravi razstave o industrijski dediščini sem naletela na odlok Marije Terezije, ki je dovolil brezplačno posaditi murve ob cestah. Tako so ljudje začeli gojiti sviloprejke in za nekaj časa je zacvetela cela industrija. Na podlagi ene same, preproste politične odločitve.”

> Kako dolgo je zorela vaša zamisel o tem, da ima pravzaprav vsaka vas lahko muzej?

“Da sem utrdila to misel in se jo naučila tudi zagovarjati, sem potrebovala kar nekaj časa in seveda tudi boja proti mojim sodelavcem, ki so mi zatrjevali, da je kaj takšnega popolnoma nemogoče. Ampak če je vsaka vas lahko imela cerkev, župnišče, trgovino, gostilno, če ima po drugi svetovni vojni skoraj vsaka tudi športno igrišče in kulturni dom - zakaj ne muzeja? Muzej se konec koncev postavi in ne zahteva ne vem kako dragega vzdrževanja, ponuja pa velikanske možnosti. Ko je, denimo, v Lokovcu zrasel kovaški muzej, se je ob tem zagnal cel mehanizem dogodkov. Kovači v želji, da bi v muzeju prikazali, kako so kovali nekoč, vzdržujejo to dragoceno znanje. Pevci se zaradi prireditev spet združijo in zapojejo ter nosijo replike starih oblek. Življenje v kateremkoli kraju spet zahteva tri temeljne postavke: materialno, torej, da imajo ljudje od česa živeti, socialno, da imajo krog soljudi, s katerimi jim je prijetno, in duhovno. Včasih je bila cerkev vse troje. Danes pa se lahko prav muzej vzpostavlja kot institucija, ki nadomešča marsikaterega od teh elementov. Cela vrsta naših vasi se spreminja v spalna naselja. Muzej in kulturna dediščina sta lahko življenjska os. Skrivnost je le poiskati ljudi, ki so s srcem pri stvari, in najti tisto posebnost, po kateri se vas razlikuje od drugih, tisti element, ki določa njeno identiteto. Svojo muzejsko dejavnost sem vedno skušala graditi počasi, z delom z ljudmi, graditi ne z vrha navzdol, z neko politično ali vsiljeno odločitvijo, temveč od ljudi navzgor. In prav v tem vidim veliko priložnost za postindustrijsko kulturo 21. stoletja. Vsaj za naš prostor bi lahko rekli, da bo to kultura muzejev.”

Ponosna na svoje “otroke”

> Na noge ste v preteklih desetletjih postavili kar nekaj projektov. Pomemben del vašega načina razmišljanja je, da je prebivalstvo nekega območja povsem sposobno, da ob strokovni podpori in pomoči opravi nalogo ohranjanja dediščine. Da je torej naloga stroke, da jih opolnomoči za to nalogo. Ste bili tudi zato nekakšen “autsajder”?

“Mogoče res. Vedno sem delala z ljudmi tako, da sem jim ponudila svojo podporo in pomoč le do mere, ko se mi je zdelo, da jo potrebujejo. Cela vrsta muzejskih projektov in zbirk, pri katerih sem sodelovala, je ostala zunaj okvira Goriškega muzeja, kjer sem v službi. Med muzejskimi zbirkami, ki so vključene v mrežo zbirk Goriškega muzeja, so, denimo, razstava na Železniški postaji v Novi Gorici, soba v Šempasu, posvečena azerbajdžanskemu junaku Mihajlu, in stražarski stolp na Vrtojbenskem polju ter druge. Ni pa Hiše aleksandrink v Prvačini, kovaškega muzeja v Lokovcu, mizarskega muzeja v Solkanu, čevljarskega muzeja v Mirnu, pintarskega in škafarskega muzeja na Lokvah, biljenske frnaže ali muzeja briške hiše v tako imenovani Gotski hiši v Šmartnem, kjer sem sodelovala kot strokovna sodelavka. To so vse društvene ali zasebne zbirke. V Šmartnem je bila situacija prav hecna. Etnološka zbirka v Gotski hiši, ki je ostala v upravljanju Društva žena, s katerimi sem delala, ni bila del zbirk Goriškega muzeja, je bila pa uradni del zbirk Goriškega muzeja zbirka fosilov Stanislava Bačarja, prav tako postavljena v Šmartnem. Zbirko v Gotski hiši, ki so jo tedaj vodile šmartenske žene, so si obiskovalci lahko ogledali, ker so bile žene pripravljene vedno odpreti hišo, za katero so skrbele, za zbirko fosilov pa je bilo potrebno telefonirati v Goriški muzej za ključ. Res je, da sem se s svojimi zbirkami drugod znotraj ustanove res včasih počutila malce 'autsajder'. Sem se pa imela v ustanovi možnost uresničiti na drugačen način: z razstavami, s svojim strokovnim delom. Ampak za moje etnološko delo, za mojo dušo, je ključno delo z ljudmi in delo na terenu ter v bistvu to, da nastopam kot neke vrste mentorica, da opolnomočim ljudi, kot ste rekli, da sami nadaljujejo pot. Da se zavejo te svoje kulturne dediščine in tudi moči, ki jo imajo. Včasih se počutim kot babica, ki spravi otroka na svet in ga mora nato zapustiti. Pogosto mi je bilo zelo težko, saj sem se na projekt in na ljudi marsikje zelo navezala, denimo na Šentviški planoti, v Breginjskem kotu, v Trenti. Ko opazujem stvari, ki nadaljujejo brez mene, sem ob ponosu tudi hvaležna ljudem, ki so mi zaupali in me sprejeli medse. In najbolj mi je toplo pri srcu, ko vidim njihovo odločnost. Tako kot pri Biljencih, ki so se zavzeli za ohranitev frnaže, zavedajoč se vrednosti te dediščine ter predvsem dejstva, da tistega, kar se podre, ni moč več ponovno sestaviti.”

> Glede na to, da se z napovedano upokojitvijo začenja nov del vaše kariere, se boste h kateremu od teh otrok, zdaj že odraslemu, še vrnili?

“Etnologija je poklic. Ni služba, ki jo odložiš. Morda bom nekaj nedokončanih projektov res skušala zaključiti in delati še naprej, kolikor bom mogla. Življenje se začne po šestdesetem.”

> Ne glede nato, kaj se bo zgodilo v življenju in svetu - sta vaši dve temeljni načeli, torej “vedeti” in “spoštovati” vedno pravi odgovor?

“Ja. In še tretje: govoriti o tem. To modrost sem prinesla z ene od mednarodnih konferenc. V pogovoru z modrim finskim profesorjem sem se pritoževala, da veliko govorim o svojem delu, a se mi zdi, da me slišijo le prepričani. Tisti, ki sprejemajo odločitve, pa ne. Rekel mi je: 'Ne skrbi, ti samo govori o tem. Morda bo nekdo nekoč slišal in tudi če ne: sprosti se.' Vedeti, spoštovati ter tudi govoriti, pisati, kolikor le moreš. Te tri sestavine so ključne za človekovo življenje in njegov razvoj.”

VESNA HUMAR


Najbolj brano