Hidravlično lomljenje podnebja

Hidravlično lomljenje kamnin, ki ga večina bolje pozna pod angleškim imenom fracking, je bilo v Sloveniji prvič izvedeno že leta 1956 in sicer na Petišovskem polju. Od takrat so ga ponovili približno sedemdesetkrat, nazadnje leta 2011, ko so v dveh novih, do sedaj najglobljih vrtinah na tem nahajališču postopek poskusno izvedli še petkrat. Čemu torej toliko hrupa ob novici, da nekdo želi nadaljevati z intenzivnejšim drobljenjem kurje glavice na zemljevidu Slovenije?

V preteklosti so ljudje razvili različne postopke, namenjene boljšemu pretoku pri črpanju tekočih fosilnih goriv, ki so v težko prepustnih ali neprepustnih poroznih kamninah. Hidravlično lomljenje kamnin, katerega začetki segajo v pozna štirideseta leta prejšnjega stoletja, je eden teh postopkov. Pri njem s črpanjem tekočine pod visokim tlakom v podzemlje povzročijo drobljenje kamnin. S tem izboljšajo prepustnost kamnin, v katerih je zemeljski plin ali nafta, kar nato omogoča ekonomsko upravičeno črpanje.

Upam, da javnost dandanes ni več naivna, ko gre za zagotavljanje kapitalskih družb, da bodo za varnost namenile največja možna sredstva. Ali smo res pripravljeni povečevati tveganje onesnaženja pitne vode? In to v času, ko bo pitna voda postala dragocenejša od tistega, kar naj bi črpali iz kamnin? Bojim se, da mačehovstvo Slovenije do vodnih in drugih naravnih virov kaže na to, da bo odgovor pritrdilen.

Tekočina, ki jo uporabljajo za hidravlično lomljenje kamnin, je običajno vodna raztopina z dodanim kremenčevim peskom ali drugimi trdnimi delci. Ti ob lomljenju vstopajo v razpoke, ki zato ostanejo razprte, tudi ko tlak tekočine po koncu visokotlačnega potiskanja popusti. S tem je zagotovljeno prehajanje nafte ali plina skozi prej neprepustne kamnine. Na žalost pa le voda in pesek nista dovolj, pač pa je tekočini potrebno dodajati še celo vrsto kemikalij. Med njimi so snovi za povečanje in ohranjanje viskoznosti, da se delci peska enakomerneje porazdelijo, različne kisline, namenjene učinkovitejšemu lomljenju kamnin in preprečevanju korozije opreme ter strupi za uničevanje bakterij, ki s svojo dejavnostjo oziroma izločki uničujejo opremo. Poleg teh so tekočini dodane še snovi, ki zmanjšujejo njeno trenje in vrtinčenje, odstranjujejo iz nje kisik, uravnavajo njeno kislost, preprečujejo nastajanje oblog ter odpravljajo številne druge težave. Končni rezultat je strupena raztopina, ki zahteva izredno previdno ravnanje, predvsem ker gre za uporabo v naravnem okolju. Na način in obseg lomljenja kamnin vplivajo številni dejavniki, zato je razumevanje vzorcev drobljenja omejeno, s tem pa je lahko omejeno oziroma netočno tudi napovedovanje obsega in mesta lomljenja in obenem njegovih posledic.

V času, ko ves svet ugotavlja, da se moramo odvrniti od uporabe fosilnih goriv, se mi z investicijami kakor pijanec plota oklepamo neobnovljivih virov energije.

Med potencialnimi nevarnostmi, ki se pojavijo ob hidravličnem lomljenju kamnin z namenom pridobivanja fosilnih goriv, so povečanje potresne aktivnosti, onesnaženje podtalnice ter onesnaževanje ozračja s toplogrednimi plini - ogljikovim dioksidom in metanom. Pobudniki, ki se zavzemajo za zaustavitev oziroma preprečitev te dejavnosti v Sloveniji, opozarjajo še na nekatere druge spremljevalne dejavnike, kot so potrata pitne vode (uporabljene za sam proces hidravličnega lomljenja), nevarnost črpanja radioaktivnih snovi na površje, povečan tovorni promet, uničevanje lokalnega kmetijstva, turizma in gospodarstva, dejstvo, da dejavnost ni trajnostno naravnana ter dejstvo, da lokalno prebivalstvo (pa tudi Slovenija) od vsega ne bo imelo dosti drugega kot škodo.

Onesnaženje podtalnice zaradi vdora fosilnih goriv skozi razpoke, nastale pri lomljenju kamnin, je na območju Petišovcev malo verjetno, predvsem zaradi geoloških značilnosti podlage ter velike razlike v globini med podtalnico in mestom lomljenja. Bolj verjetna in zato problematična pa je možnost onesnaženja podtalnice, zemlje in okolja s strupeno lomilno tekočino. Pri visokotlačnem potiskanju tekočine v podzemlje lahko pride (in je v praksi tudi že prišlo) do tega, da sicer utrjena stena vrtine poči na kateremkoli delu, posledica pa je iztekanje tekočine in s tem onesnaženje podtalnice, ki smo jo v Prekmurju že tako ali tako močno obremenili s kmetijsko dejavnostjo. Do izliva strupene tekočine v okolje in v podtalnico lahko pride tudi med njenim potiskanjem, izčrpavanjem, hrambo v bazenih ali med prevozom. Problematiko onesnaževanja podtalnice, ki je v prodnatih rečnih sedimentih, velja jemati skrajno resno. Za razliko od površinskih vod ali kraških podzemnih vod, ki so razmeroma hitro pretočne, so tokovi podtalnice v produ zelo počasni - deževnica, ki pade na zemljo, potrebuje več desetletij, včasih celo stoletij, da priteče do spodnjih slojev, iz katerih jo nato črpamo kot pitno vodo. Z njenim onesnaženjem torej uničimo vir pitne vode več generacijam.

Seveda bo vsak izvajalec zagotavljal, da se zaradi vseh varnostnih ukrepov v njegovem primeru to ne bo zgodilo (prepričan sem, da so dajali enaka zagotovila tudi tisti, katerim se to je zgodilo), a tu je množica “če”-jev, povezanih predvsem s količino vloženih sredstev. Upam, da javnost dandanes ni več naivna, ko gre za zagotavljanje kapitalskih družb, da bodo za varnost namenile največja možna sredstva. Ali smo res pripravljeni povečevati tveganje onesnaženja pitne vode? In to v času, ko bo pitna voda postala dragocenejša od tistega, kar naj bi črpali iz kamnin? Bojim se, da mačehovstvo Slovenije do vodnih in drugih naravnih virov kaže na to, da bo odgovor pritrdilen.

A to ni edini problem. Tudi če bi se glede onesnaževanja in ostalih potencialnih negativnih vplivov za vodo in zemljo izšlo brez večje škode, je hidravlično lomljenje oziroma vlaganje sredstev v črpanje fosilnih goriv z okoljskega vidika močno sporno. V času, ko ves svet ugotavlja, da se moramo odvrniti od uporabe fosilnih goriv, se mi z investicijami kakor pijanec plota oklepamo neobnovljivih virov energije. Veliko bolj smiselno, ne le z okoljskega, temveč tudi z denarnega vidika, bi bilo vlagati v naše znanstvene ustanove in strokovnjake, ki se ukvarjajo s tehnologijami in idejami, povezanimi z obnovljivimi viri energije, saj nekateri med njimi sodijo v sam svetovni vrh. Toda namesto tega se več kot očitno tudi Slovenija, tako kot svetovne naftne velesile, na katere zadnje čase zaradi podnebnih sprememb radi kažemo s prstom, na pariški podnebni konferenci pogaja o trajnostno vzdržni prihodnosti s figo v žepu. In prav zaradi tega se bodo naši zanamci tudi te konference lahko spominjali le kot še ene izmed mnogih političnih burk.

DEJAN PUTRLE, biolog

---