Harmonika ni nič kriva

Na harmoniko, po svetu eno najbolj razširjenih in priljubljenih glasbil, lahko naletiš domala kjerkoli. Doma je (skoraj) v vseh glasbenih zvrsteh, nanjo največkrat naletiš prav tam, kjer jo najmanj pričakuješ, pravi Bratko Bibič, ki s harmoniko živi, jo igra in o njej razmišlja že več kot štiri desetletja. “Ta škatla,” kot ji včasih med smehom reče, pač ni samo instrument. Je mnogo več - tudi simbol. Po sledeh harmonike, “tega čudnega hibridnega glasbila, ki je hkrati nedolžna in vulgarna, preprosta in učena, imenitna in brezrazredna, resna in pop ...”, in njenega sobivanja s Slovenci se je odpravil v knjigi Harmonika za Butalce, ki je izšla v zbirki Koda pri založbi Beletirna.

> Zakaj ne harmonika za Slovence?

“Ko rečeš Butalci, je jasno, da imaš v mislih Slovence. To je dobra prispodoba mentalnega stanja in dejanj tega naroda oziroma družbe, ki je zadnje čase postala inflatorna do te mere, da vse več ljudi spoznava: Butalci so iz literature stopili v resničnost - to je naša realnost. Je bil pa prvi, delovni naslov knjige Glasno razmišljanje Butalca o harmoniki; sam se iz tega plemena ne izvzemam. (smeh) Skratka, trudim se razmišljati o glasbilu, s katerim se ta slovensko-butalski narod identificira in konstituira.”

> S katero harmoniko se pripadnik tega naroda bolj enači - z diatonično oziroma s frajtonarico ali s klavirsko?

Bratko Bibič (1957), po izobrazbi magister filozofije, je harmonikar, skladatelj, glasbeni publicist, avtor filmske glasbe in multimedijskih projektov. Velja za enega pionirjev “emancipacije harmonike od stereotipov”, s katerimi povezujejo to glasbilo, začetnika t.i. world music, in predhodnika eksperimentalnih avantgard nove glasbe. Leta 1975 je ustanovil zasedbo Begnagrad, kasneje še Nimal. Obe skupini sta zvočnost gradili z mešanjem ljudskih glasb, jazza in rocka. V letih od 1996 do 2010 je z Larsom Hollmerjem, Mario Kalaniemi, Guyjem Klucevsekim in Ottom Lechnerjm deloval v skupini Accordion Tribe, kjer so s skupinsko igro raziskovali harmoniko in njeno rabo v različnih kulturah in glasbenih kontekstih. Posneli so tri plošče Accordion Tribe (1997), Sea of Reeds (2002) in Lunghorn Twist (2006). Ustanovil je tudi skupino B. B. & The Madleys, je član dunajskega harmonikarskgega orkestra Die Wiener Ziehharmoniker, ukvarja pa se tudi s filmom, s kulturnimi študijami in kulturno politiko. Živi in dela v Laborju.

“Če gledamo na razširjenost igranja inštrumenta med ljudmi, ne samo na njegovo prisotnost na velikih odrih, prevladuje frajtonarica. V sferi narodnozabavne popularne kulture pa gre za obe liniji - ena je Avsenikova s klavirsko, druga pa Slakova z diatonično.”

> Sta to instrumenta dveh različnih svetov, odnosov do sveta?

“Da, vendar samo znotraj horizonta narodnozabavne glasbe. Zaznavam latentno trenje med tema dvema idiomoma. Enostavno rečeno: pri Slaku gre za nekaj, kar je, vsaj če vprašate tiste, ki imajo njegovo glasbo radi, v osnovi bolj ljudska glasba. Pri Avseniku pa gre za ljudsko glasbo, na katero vplivajo glasbe nemškega govornega prostora, šlager in druge zvrsti popularnih godb, ki so bile na vrhuncu sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. V Slakovi glasbi lahko čutimo neko prizemljenost, prvinskost, če hočete, Avsenik pa se poslužuje sodobnejših pristopov. Pri njem igrajo akademsko izobraženi glasbeniki, instrumentacije in aranžmaji so delo njegovega brata Vilka, ki je akademski glasbenik, vse skupaj pa je zapakirano v paradigmo pop kulture.”

> Je bilo to ključno, da je Avsenik prodrl v tujino?

“V šali lahko rečemo, da so oberkrainerji, Gorenjci, v nemškem prostoru prodrli, unterkrainerji, Dolenjci pa niso. Mislim, da je bil pri Avsenikovem prodoru na nemško govorno področje šlager odločilen vsaj toliko kot pa alpska zvočnost.”

> Slovenci se imamo za neke vrste ambasadorje harmonike; lastimo si tudi zasluge za prodor, če ne že harmonike, pa vsaj polke čez lužo. Kako vidite fenomen Yankovic?

“Ha, ta zgodba je precej drugačna. Harmoniko je Ameriki dala predvsem italijanska diaspora, in to z industrijo vred. Italijanski imigranti konec 19. stoletja so bili v dobi vaudevilla zelo vplivni v kreiranju nove ameriške popularne muzike. Precej močan vpliv so imeli tudi Nemci, ki so se v istem času preseljevali v ZDA in prav tako s seboj nosili to škatlo (nasmešek). Kar pa se ameriške polke tiče: ena veja je poljska, druga češka, tretja pa nemška. Yankovic pa je v svojem času in prostoru prehodil podobno pot, kot jo je malo kasneje Avsenik pri nas. Seveda ni prevzemal šlagerja, ampak vzorce iz takratne ameriške popularne glasbe, vse to pa predelal v pop formo, ki je zelo ustrezala okusu in konstrukciji identitete takrat nastajajočega (belskega) srednjega razreda. To je kompleksna zgodba, ki seveda zajema tudi potrebo Slovencev, da se v talilnem loncu ZDA s svojo glasbo uveljavijo tudi kot distinkitvna etnična skupnost.”

> Malo nenavadno je, da Slovenci doslej še nismo dobili monografije o svojem najbolj priljubljenem inštrumentu, pa tudi drugi, večji narodi niso nič na boljšem. Je tako, ker je harmonika mlado glasbilo?

“V ZDA, kjer ima ta instrument dolgo zgodovino - kar je seveda presenečenje za tiste, ki ameriško glasbo enačijo z bluesom, countryjem in rock'n'rollom - je prva resna, monografska kulturna študija izšla šele leta 2012. Vzrokov je več: muzikologija, etnomuzikologija, sociologija kulture, folkloristika in druge veje vednosti se s tem glasbilom niso ukvarjale, ker harmonika pač ne sodi v pristno ljudsko, temveč v popularno glasbo. Zgodovinsko gledano je oziroma je bila na neki način tujek in razdiralec ljudskih tradicij.”

> V kakšnem smislu?

“Harmonika se začne uveljavljati v Evropi, Ameriki in drugod po svetu v zadnjih desetletjih 19. stoletja in igra vidno vlogo tja do srede petdesetih let prejšnjega stoletja. V tradicionalne instrumentalne sestave in njihovo zvočnost vdre silovito, hitro in kot tujek, z vsemi svojimi potenciali pa tudi omejitvami. Najprej prodre v industrijskih in velikih mestih, kamor se delavci, mladi ljudje tistega časa, priseljujejo s podeželja. Je urbani, mestni instrument, ki se je kmalu preselil nazaj na podeželje skupaj z novimi slogi popularne glasbe. To je eden od vzrokov, da etnomuzikologija harmonike in tudi glasbenih zvrsti, ki se razvijejo v urbanih kontekstih, ne šteje za svoj predmet. Obenem pa harmonike ne jemljejo resno sfere, ki se ukvarjajo z resno glasbo - ker je preveč popularna. Večina literature, ki se bolj poglobljeno posveča harmoniki, začne nastajati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.”

> Vaša knjiga, ki je v Sloveniji prva svoje vrste, odpira vrsto problemov ...

“... ja, ne daje pa enoznačnih odgovorov. (smeh) Odpira vprašanja kompleksnosti kulturnega življenja, s katerim je harmonika povezana - od zgodovine do aktualnosti. Marsikdo se verjetno ne bo strinjal z zgodbo oziroma z interpretacijo, a cilj te knjige je, da se odpre polje razmisleka in spraševanj o vlogi tega kulturno izrazito ambivalentnega instrumenta.”

> Harmoniko srečamo na veselicah in šagrah, pošljemo jo na Evrosong, vidimo na odru Festivala domoljubne pesmi, nepogrešljiva je na partizanskih proslavah, slišali smo jo na protestih. Kaj to pove?

“Hja, predvsem to, da harmonika kot taka ni za to nič kriva. (smeh) Gre za njene rabe v različnih glasbeno-kuturnih kontekstih, ki ji potem določijo tak ali drugačen simbolni pomen za različne družbene skupine, ki so lahko med seboj tudi v konfliktu. Harmonika ima od svojega nastanka naprej dolgo tradicijo katalizatorja kulturnih premen in družbenih tenzij. Simbolizira neko določeno gibanje, politiko, ideologijo, ki si jo nekako prisvoji, včasih tudi z ambicijo monopolizacije njene simbolne vrednosti, da bi tako osvojila neki družbeni prostor, ki je prejkoslej tudi političen. To glasbilo je lahko instrumentalizirano za cilje, ki z njim nimajo prav popolnoma nič. Ljudje so tisti, ki se odločajo, da bodo nanj igrali in v kakšnem kontekstu ga bodo uporabljali.”

> Harmonika je za Slovenca simbol - tako kot lipicanci, kranjska klobasa, kozolec ... Ampak - a lahko govorimo o enem simbolu? Glede na razdeljenost družbe je videti, da imamo dva.

“To je zanimiva štorija, ki se je v knjigi nisem lotil. O harmoniki in Slovencih bi se dalo napisati toliko knjig, kolikor je v tej knjigi poglavij, oziroma še več. Mislim, da ima frajtonarica večjo simbolno težo kot klavirska, že zaradi množičnosti njenega prakticiranja in v tem smislu velike prisotnosti v zvočnem okolju.”

> Pa je tako tudi zato, ker se je menda na diatonično laže naučiti igrati, da je laže dostopna?

“Zgodovina harmonike je zato obenem tudi zgodovina demokratizacije glasbenih praks, ki so bile prej dostopne samo izobraženim elitam in poklicnim skupinam. Harmonika, zlasti diatonična, je konstrukcijsko neke vrste stroj, ki ima delno predprogramiran polavtomat, in tudi zato so virtuozi na tem glasbilu lahko že otroci, stari pet, šest let.”

> Zakaj so Modrijani tak hit?

“To se mi zdi rezultat več trendov. V Sloveniji se je del tistega, čemur bi pogojno lahko rekli glasbena industrija, vključno z mediji, razvil v navezi z narodnozabavno glasbo. Izven tega konteksta ni mogoče razumeti velike priljubljenosti frajtonarice, harmonike sploh. Množične popularnosti ne bi bilo brez načrtnih marketinških strategij, ki prek treh zasebnih televizij in nekje od leta 2005 oziroma 2006 tudi na nacionalki, v osrednjih terminih, forsirajo ta instrument skupaj s povsem določenim glasbenim idiomom. Če vzamemo pod drobnogled množične narodnozabavne spektakle: ljudje to potrebujejo, marketinška mašinerija pa jim to nudi. Organizatorji šager vedo: če hočeš imeti polno korto, pokliči Modrijane, kar v povratni zanki spet krepi njihov spektakelski in medijski položaj. To so skupaj z vse bolj razširjenim zasebnim učenjem frajtonaric pogoji možnosti zatečenega stanja. Simbolna teža frajtonarice, harmonike ni nastala iz abstraktnega 'duha slovenstva'. Bližje mi je nietzschejanska razlaga o novem rojstvu harmonike iz tragedije. (smeh) Morda prav zaradi tragedije, ki se nam dogaja pod imenom kriza, ljudje potrebujejo neko oporo, ki jim daje upanje, vero v boljše čase. Harmonika lahko v kontekstu narodnozabavne glasbe deluje kot simbol, s katerim hočejo preživeti protislovja, ki jih danes živimo, tudi s pozabo in bežanjem v oportunizem, konformizem in sledništvo.”

> Koliko k množičnosti pripomore “nacionalni naboj” frajtonarice?

“Ravno toliko, kolikor množice pravzaprav nimajo veliko izbire glede na pomanjkanje ali nemožnosti drugih identitetnih opor vpričo razpadanja tisočletnih sanj o nacionalni, s tem pa tudi socialni državi.”

> Pri Modrijanih je zanimivo tudi to, da njihovo glasbo poslušajo tako stari starši kot vnuki. Pred tridesetimi leti bi bilo kaj takega nemogoče.

“Podoben fenomen lahko opazimo tudi na koncertih rockerskih legend, Stonesov, recimo. Morda so otroci, medtem ko so jim stari starši nadomeščali vrtec, pozabili na upor.”

> Kako ste se našli s harmoniko?

“Moj prvi stik s harmoniko je bil na Bizeljskem, kjer je živel očetov sorodnik, majhen kmet z eno kravo in majhnim vinogradom. Preživljal se je tudi tako, da je pozimi hodil po okoliških kmetijah kot mesar in po kolinah še kaj zaigral na harmoniko. Imel je klavirsko, igral pa je predvsem ponarodele skladbe. Sam sem začel z orglicami, ustno harmoniko, pri treh letih. Na veliko sem pihal not in ven ... (smeh) Doma smo poslušali precej glasbe, veliko smo prepevali, in čeprav je mama zelo navijala, da bi se učil klavir, sem izbral harmoniko, saj sem že kot otrok poslušal Bacha in Händla. Silno rad sem hodil v bližnjo cerkev poslušat, na skrivaj tudi igrat orgle. Zame je bila harmonika edina enostavno dostopna pot do orgel. Sem pa precej zgodaj začel poslušati tudi rock.”

> Kaj ste imeli radi?

“Prva plošča tovrstne muzike, ki mi jo je kupil stari, je bila Hendrixova Are You Experienced? Na Beatle, recimo, nikoli nisem dal prav veliko.”

> Potem ste za Stonese?

“Mah, v bistvu niti ne. V primerjavi s Hendrixom se mi niso nikoli zdeli kdove kaj. Veliko bolj zanimivi so mi bili Black Sabbath. Zanimala sta me tudi blues in jazz. Takrat sem dal harmoniko v škatlo, jo pustil tam za dve, tri leta in se vrnil k orglicam.”

> V tistem času ste tudi, kot pišete, “bluzili na orglice” z Markom Brecljem?

“Ja, to je bilo leta 1973, star sem bil 16 let. Na Boom rock festivalu sva imela z Markom tako spontano epizodo. To je bilo neko njegovo vmesno obdobje, iz katerega je Cocktail, med bendoma Krik in Buldožer.”

> Kje pa sta se našla?

“Na Rimskem zidu v Ljubljani. On je študiral fiziko, jaz pa sem šprical gimnazijo. Puberteta me je pošteno metala. Gimnazijo sem nekajkrat pustil, šel delat, delavsko knjižico imam iz leta 1972.”

> Kje ste delali?

“Najprej v tiskarni Mladinske knjige, pri štanci za rezat knjige. Po dveh mesecih sem se z delovodjo skregal zaradi las, ker sem imel menda predolge, ostriči pa se nisem hotel. Pa sem šel v Ljubljanske mlekarne, v skladišče za sir, kar je bilo super, a tudi tam sem prišel navzkriž zaradi las ... No, potem sem počasi ugotovil, da bo najbolje, če dokončam gimnazijo. In v nekaj poskusih mi je to tudi uspelo. Čeprav - nikoli nisem bil prav za šolo, vsaj tako formalno ne.”

> “Osvobajanja harmonike od stereotipov” ste se v bendu Begnagrad lotili sredi 70. let, a, zanimivo, s skoraj identično zasedbo instrumentov, kot so jo imeli Avseniki.

“Bili smo drugačni, saj takrat ne harmonike ne klarineta v polju rocka, kamor smo se uvrščali tudi sami, ni bilo. To, kar smo počeli, je bila polemika z narodnozabavno glasbo. Žanrsko smo bili sicer zelo pisani in 'onstran' čistega rocka; mešali smo jazz, barok ... Veliko glasbenih vplivov, ki so me zaznamovali, je v tej muziki. Naša zasedba je bila v bistvu na obeh koncih, vključevala je obe paradigmi - rock-jazzovsko in tisto, kar je bilo v narodno-zabavni. V primerjavi z zasedbo, ki se imenuje alpski kvintet, kjer ima osrednjo vlogo harmonika, ob njej pa še klarinet, smo Begnagrad imeli še bobne, ki smo jih potegnili iz jazza in rocka, namesto pompardona smo imeli električni bas in kitaro. In tretja stvar je - harmonika in klarinet sta tudi tipični glasbili balkanskih glasb, elemente katerih smo tudi vključili v svojo muziko. V tistem času so sicer balkansko melodiko v svoji muziki imeli Stefanovski in Bijelo dugme, a harmonike niso vključevali. V rock je prišla šele deset let kasneje, z Lačnim Franzem.”

> Kakšne so bile reakcije vaših rockerskih kolegov?

“Zanje smo bili popolno čudo. Zanimivo je bilo, da je ta naša čudna glasba izzvala tudi čudenje, ki je bilo pozitivno. Mislim, da smo imeli poseben položaj, saj to, kar smo počeli, dejansko ni spadalo nikamor. Tudi sami smo čutili, da delamo nekaj drugega, drugačnega, pa ne le zaradi zasedbe instrumentov, ampak zaradi glasbe. V bistvu ni bilo nobene slabe reakcije. Zadnjič mi je Roza (Andrej Rozman, op. a.) dejal, da mu je bila naša glasba super, ker je z Begnagrad odkril, da je ta inštrument, s katerim niso hoteli imeti nič, lahko v bistvu tudi njegov. Takrat sem delal tisto, kar me zanima še danes - z muziko, brez besedil, pripovedoval štorije. Nikoli nisem zamenjal klasike z rockom - zato so mi bile vse te fuzije najbolj naravne. Če odraščaš še z resno novo glasbo, s Stockhausnom, Cageom, Pendereckim, Ramovšem ali pa free jazzom, ki segajo v zvočnost, potem tudi znotraj drugih glasb, ki so popularne, kot je rock, slediš rečem, ki so sorodne po pristopu k zvoku, distorziji. Zato mi je bil že za malega Hendrix tako blizu.” (nasmešek)

MAKSIMILJANA IPAVEC

---