Gostje na 101. rojstnem dnevu: Trubar, Kosovel, Bartol ...

Kar si zaželiš na 100. rojstni dan, se ti zanesljivo izpolni, je ugotovil pisatelj Boris Pahor. Lani si je zaželel simpozij o slovenski literarni šoli v Trstu, natanko leto pozneje ga je dobil - in mu minuli torek v Ljubljani z zanimanjem prisluhnil.

Odpri galerijo

Slavje, ki sta ga pripravili Mladinska knjiga in Cankarjeva založba, se je začelo v knjigarni Konzorcij. Tam je Boris Pahor prebral svoj zapis o Alojzu Rebuli, ki je nedavno praznoval 90. rojstni dan. Davno tega sta družno začela “zahtevno in lepo zgodbo o zopetnem vstajenju slovenske književnosti v Trstu”, je dejal Pahor. “Revija Razgledi, ki jo je urejal France Bevk, je bila glasilo, v katerem sem z Rebulo postavil osnovo za rast osvobojene književnosti, ki je ob nastanku novih pesnikov in piscev rodila današnjo slovensko literarno šolo v Trstu.” Mimogrede, besedno zvezo L'École littéraire slovene di Trieste je v francoski slavistični reviji na Pahorjevo pobudo prva zapisala profesorica in prevajalka Antonija Bernard.

Pahor in Rebula sta vrsto let korakala skupaj: družila sta se še v revijah Sidro, Tokovi in Zaliv. “O književnosti sva sodila mimo uradnega socialnega realizma. Bilo je iskreno prijateljstvo,” se spominja Pahor. “Najino značajsko in ustvarjalno različnost sva nadkriljevala s solidarno zavzetostjo za odrešujočo pot slovenske usode. Imeni sva združila ob Kocbekovem, ko je v knjigi, ki sva jo izdala, obsodil tragični konec vrnjenih domobranskih čet.”

Pozneje sta se razšla: “Lojze je šel žal bivat daleč od morja in Krasa, pretrgal je stike in tudi menjal razpoloženje do preteklih dogodkov. V spisih in intervjujih je trdil, da ni bilo osvobodilnega boja, ampak samo revolucija. Priznam, da mi je bilo zelo žal in takemu stališču sem se upiral.”

Ob lanskem ponatisu znamenite brošure Edvard Kocbek, pričevalec našega časa je Pahor Rebuli predlagal skupni javni nastop. “Žal je moje vabilo odklonil, češ da naju ločujejo svetovni nazor, OF, NOB in revolucija. Zapisal je tudi, da Kocbek zanj ostaja velik duhovni in kulturni pojav, a politično falimentaren in katoliku nesprejemljiv. Odgovoril sem mu, da bi ga isto lahko motilo že leta 1975, ko sva izdala knjigo o Kocbeku!”

A Pahor je spravljiv: “Ostajava prijatelja. Mogoče si bo še premislil in bova vendarle skupaj nastopila za dobro slovenske državniške zrelosti in enotnosti. Čeprav se v pogledih razlikujeva, nama leta svetujejo modro ukrepanje. Iskreno mu želim, da bi se mu vse telesne težave omilile in da bi izpod njegovih tipk prišlo še marsikaj elitnega.”

Zbrani so Pahorju zapeli Kol'kor kapljic, tol'ko let, zatem pa je literarna karavana krenila proti ljubljanski Mestni hiši, kjer je več ur, vse do poznega popoldneva, brbotal simpozij Slovenska tržaška literarna šola.

Od Trubarja do Pisona

Slovenska literarna zgodovina je pogostokrat obiskala Trst, pravi Marija Pirjevec, profesorica na tamkajšnji Filozofski in leposlovni fakulteti. V svojem referatu je imenovala Primoža Trubarja, ki ga je v humanistični in reformatorski smeri kultiviral tržaški škof Peter Bonomo, pa gvardijana tržaškega kapucinskega samostana Janeza Svetokriškega, v Trstu rojenega razsvetljenca Žigo Zoisa, patetičnega verzifikatorja in svetnika pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko Jovana Vesela Koseskega, avtorja Martina KrpanaFrana Levstika, ki je bil v letih 1861 in 1862 tajnik novoustanovljene tržaške čitalnice, pesnika moderne Dragotina Ketteja, ki je v Trstu služil vojaščino in tam ustvaril cikla Adrija in Na molu San Carlo, velikega Ivana Cankarja, ki je v Trstu večkrat predaval delavstvu, tamkaj pa so tudi krstno uprizorili njegovo dramo Hlapci ... Še in še jih je, književnikov, ki so se pomudili v Trstu ali pa se v njem kar ukoreninili. “Rojstvo razvite slovenske literature na Tržaškem je mogoče postaviti v prva desetletja 20. stoletja, vendar še zmeraj z nekaterimi pridržki, ki zadevajo lokacijo,” pravi profesorica. Srečko Kosovel, Vladimir Bartol, Alojz Gradnik, Igo Gruden in drugi so zaradi povojnih razmer svoj opus namreč ustvarili večinoma v izgnanstvu. Ustvarjali so moderno literaturo, medtem ko so se redki, ki so ostali na domačih tleh - France Bevk, Andrej Budal, Stanko Vuk, Ivan Trinko in še kdo - zaradi potreb ogrožene skupnosti bolj ali manj prilagajali poljudnemu in spodbudnemu pisanju v enostavnem jeziku. “Tako je bil pretrgan stik z modernizmom,” pravi Marija Pirjevec, ki ugotavlja, da se je po drugi svetovni vojni še posebej močno razvila pripovedna proza s Pahorjem in Rebulo v prvi vrsti, zapleteni družbeni, ideološki in individualni problemi povojnega časa pa se kažejo tudi pri drugih piscih - pri Vinku Beličiču, Zori Tavčar, Evelini Umek, Ireni Žerjal, Borisu Pangercu, dramatiku Josipu Tavčarju ... V bolj tuje in daljne kraje sta zajadrala Dušan Jelinčič in Igor Škamperle, ob njiju pa med vidnejše predstavnike sodobnega tržaškega pripovedništva sodijo še lani preminula Ivanka Hergold, Marko Sosič, Sergej Verč, Miran Košuta, Vilma Purič in Igor Pison, medtem ko sta v pesništvu povojnega Trsta najvidnejša Marko Kravos in Miroslav Košuta.

O slednjem, ki zaradi bolezni ni mogel pripotovati na simpozij v Ljubljano, je spregovorila literarna zgodovinarka in profesorica Tatjana Rojc. Označila ga je za najmarkantnejši pesniški glas slovenskega povojnega Trsta, njegov opus pa za sklop zasebnega in družbenega dogajanja. “Življenjske etape so v pesnika zapisale dejanski in metaforični eksil - nekakšen občutek apatridnosti, kakršnega spremljamo pri Grudnu, Kosovelu, Pahorju, Rebuli,” pravi Tatjana Rojc in ugotavlja, da je Košuta najvarnejše zavetje našel v svojem pesniškem jeziku. Jezik zanj ni nekaj, s čimer lahko ravna brezobzirno, ampak je “metafora, ki govori sama od sebe, ki spregovori tudi o simbolnih krajih, krajih arhetipske narodne bolesti in umanjkanja”.

Za ljudi na robu, najšibkejše

Elvio Guagnini, literarni kritik in esejist, redni profesor italijanske književnosti na Filozofski in leposlovni fakulteti v Trstu, je najprej pod drobnogled vzel prijateljstvo med Pahorjem in njemu sorodnim Italijanom Brunom Vasarijem, zatem pa še Pahorjevo prijateljstvo z Rebulo: “Spominjam se, kako sem se nekega dne pogovarjal s Pahorjem o nekem dogodku, ki so ga organizirali njemu v čast. Takoj mi je odvrnil, da je treba enako čast izkazati tudi Rebuli. Najraje bi skupaj z Ariostom vzkliknil: O, velika dobrota vitezov starih časov!”

Različna sta, to že, pravi Guagnini, vendar spet ne tako zelo: “Lahko bi rekli, da sta brata, a ne dvojčka. Po več plateh sta si podobna; njune odločitve so lahko bile v določenih primerih splošno gledano enake, vendar pod drobnogledom različne. Na primer pri verskih vprašanjih: Rebula je bil zelo povezan s Cerkvijo, seveda z bolj odprtimi pogledi znotraj nje, ni bil pristaš ortodoksnosti, zanimala ga je vera kot prijateljstvo, ki gre prek političnih in sektaških delitev posvetnega sveta; Pahor je bil laik, čeprav je bil tudi on dojemljiv za idejo o krščanstvu kot družbeni zavezi, ravnal se je po Mounierjevem nauku o personalizmu, politično pa je bil pristaš moderne in reformistične socialne demokracije, ki lahko dela majhne, ampak pomembne korake proti preoblikovanju družbe, ki lahko ščiti ljudi na robu, najšibkejše, ogrožene identitete, ki lahko vedno vidi in upošteva tako majhna kot tudi velika jezikovna in nacionalna dejstva, vendar je bil usmerjen tudi v velike zveze, ki lahko združujejo, ne da bi zatirale - vrednotil jih je celo kot močno sredstvo - raznolikosti v kulturi in tradiciji.”

So bile pa v literarnem svetu 19. stoletja zatirane ženske. Praviloma so bile kvečjemu muze, prevajalke, literarne posrednice in voditeljice literarnih salonov, redkeje pa moškim enakovredne ustvarjalke, je ugotavljala dr. Katja Mihurko Poniž. Profesorica slovenske književnosti in dekanja novogoriške Fakultete za humanistiko se je osredotočila na tržaško revijo Slovenka, ki je bila v letih 1897-1902 “prvi prostor dialoga med slovenskimi avtoricami”. Medtem ko sta bili osrednji literarni reviji Ljubljanski zvon in Dom in svet ideološko profilirani, je Slovenka skušala ugajati zelo raznolikemu bralnemu občinstvu, preprostemu in glede umetniške vrednosti nezahtevnemu, a tudi izobraženi publiki. Hotela je biti napredna, a obenem ni hotela razburjati katoliških krogov. Več avtoric je v svojih delih opisovalo Trst, med njimi tudi znamenita Zofka Kveder, ki je v eni svojih črtic opisala samomor prostitutke. “Zofka Kveder ne izpostavi blišča pomorske prestolnice, ne zanima je moderniziran, urbaniziran Trst, ki mu vladajo moški, temveč usoda posameznice z dna tržaške družbe,” pravi Katja Mihurko Poniž.

Njena kolegica z novogoriške humanistike dr. Ana Toroš je zbrane popeljala na virtualni izlet po literarnem Trstu, gledališki režiser Dragan Živadinov je živahno opisal neuspešni poskus konstruktivista Avgusta Černigoja, da bi v Trstu leta 1933 zgradil gledališču množice namenjen nebotičnik, profesor slovenske književnosti na Filozofski in leposlovni fakulteti v Trstu Miran Košuta pa je utemeljeval, da je Vladimir Bartol kljub slovesu anacionalnega pisatelja tudi tržaški avtor: že v njegovem eksotičnem Alamutu nekateri prepoznavajo obrise Tigra, najbolj pa je njegova tržaškost zaživela v Tržaških humoreskah in avtobiografski Mladosti pri Svetem Ivanu.

Pahorju je čustveno voščil tudi dr. Evgen Bavčar, filozof in fotograf, ki je našega pisatelja predstavil Francozom, s tem pa prispeval tudi k njegovemu poznemu uspehu v Italiji in nazadnje še v Sloveniji. “Zanimali so me tisti tržaški avtorji, katerih jezik razume tudi Evropejec, ne samo Slovenec,” je dejal Bavčar. “A dejstvo je, da je pomemben tudi tržaški kontekst. Tržaški avtorji imajo namreč širši referenčni sistem, zato laže pišejo za Evropejca.”

Več nastopajočih je izrazilo zadržke do besedne zveze, ki je kraljevala v naslovu simpozija, češ da o pravi literarni šoli v Trstu težko govorimo. “Brez zadržkov pa lahko govorimo o posebni varianti v slovenskem literarnem sistemu,” je dejala Marija Pirjevec. In nihče ji ni ugovarjal.

Voditelj simpozija Zdravko Duša je napovedal, da bodo referati še letos ali najkasneje v začetku prihodnjega leta izšli v zborniku, in dodal, da bo naslednji simpozij mogoče kar v Trstu. Nastopajoči so omenili veliko imen, torej gradiva zlepa ne bo zmanjkalo.

Zadnjo besedo je imel najstarejši. Pahor je bil s praznovanjem 101. rojstnega dne nadvse zadovoljen. Zbranim se je zahvalil za kakovostno predstavitev slovenske književnosti v Trstu in se ob slovesu nasmehnil: “Kljub dvema odmoroma je do konca vztrajalo kar dostojno število poslušalcev.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---