“Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te lahko živega požre”

Gledališče Koper brsti že petnajst let; njegova krošnja je resda mlada, korenine pa so pognale že dolgo nazaj, v prelomnih 50. letih minulega stoletja. A kar je partija dala, je že čez tri leta vzela - zaprla je gledališče in v brezup pognala številne gledališke ustvarjalce. Protestirali so, vendar je bila odločitev dokončna.

Iztok Jereb, Ljerka Belak, Jerca Mrzel, Andrej Jelačin, Gašper Tič, Mirjam Lemut in Zdenka Lovec (z leve) so 
obujali spomine na zgodovino koprskega in primorskega teatra.  Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Iztok Jereb, Ljerka Belak, Jerca Mrzel, Andrej Jelačin, Gašper Tič, Mirjam Lemut in Zdenka Lovec (z leve) so obujali spomine na zgodovino koprskega in primorskega teatra.  Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Zgodovina gledališča v Kopru se je pisala že z dvema polpoklicnima gledališčema - Slovenskim gledališčem Koper in Teatro del Popolo -, ki sta delovali med letoma 1951 in 1954. Usodno leto 1954 pa je Koper iz Cone B pripeljalo pod okrilje Jugoslavije in politika se je odločila, da bo vanj umestila poklicno gledališče - Gledališče Slovenskega Primorja.

Kakšna tragična usoda je kot veter bičala režiserje, igralce in ostale gledališke zanesenjake, so se minuli petek spomnili na prvem v nizu pogovorov, naslovljenih Nekoč, danes, jutri. Z gledališkimi ustvarjalci, kritiki in kronisti koprske gledališke zgodovine se je pogovarjala Vesna Humar, novinarka Primorskih novic, na odru pa je izpraševala Zdenko Lovec, dolgoletno urednico Primorskih novic, igralca režiserja in dolgoletnega vodjo novogoriškega gledališča Andreja Jelačina, igralki Ljerko Belak in Jerco Mrzel, igralca Gašperja Tiča in Iztoka Jereba ter Mirjam Lemut, hčerko Romane in Tiberija Lemuta, ki sta soustvarjala prve predstave v prvem poklicnem gledališču v Kopru.

Misijonarji slovenske besede

Andrej Jelačin ne more pozabiti žalosti, ko se je oblast v začetku leta 1958 odločila čez noč zapreti Gledališče Slovenskega Primorja. Ljerka Belak, dobitnica letošnjega Borštnikovega prstana, ki je na koprskem odru stala že kot študentka drugega letnika dramske igre, pa je dejala: “Tukaj smo hoteli narediti profesionalno gledališče, pa nam ni uspelo. Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te lahko živega požre. Zato vse čestitke novi direktorici!”

Starša Mirjam Lemut sta bila zaljubljena v gledališče. Začela sta v Postojni, ko pa je leta 1954 politika sklenila, da se mora postojnsko gledališče priključiti koprskemu, sta pripotovala v Istro. Ne čudi, da ju je leta 1958 zadelo kot strela z jasnega, da gledališče ukinjajo. “To je bila tragedija. Celo tovarišu Titu so pisali,” je povedala Mirjam Lemut. “Starša sta se ob ukinitvi gledališča odpovedala svojim sanjam in ostala z mano v Kopru, ki je kulturno umolknil. Umrla sta prezgodaj in od žalosti.”

Igralec Gašper Tič je poudaril, da so gledališčniki takrat pisali zgodbe, ki so se začele iz ljubezni, končale pa zelo žalostno. “Ko govorimo o gledališču nekoč, kot da govorimo o gledališču danes. Igralci gredo še zdaj kdaj lačni spat. Imamo oblast, ki je nenaklonjena kulturi. In imamo profesionalni teater v Kopru.”

Iztok Jereb je svoje prve gledališke korake naredil na Odru mladih, ki se je rodil leta 1964, v začetku sezone 1966/67 pa si je izbral ime Mestni oder Koper. Takrat je na pobudo občinske Zveze kulturnih in posvetnih organizacij v Koper prispel Marko Marin, mlad režiser iz Ljubljane, ki je okoli sebe zbral mlade gledališke navdušence. Znova so si prizadevali za poklicno gledališče in znova je v Kopru oživel znan neposluh za kulturno politiko.

Prvo poklicno gledališče v Postojni

V zgodovini primorskih in koprskih gledališč ne moremo mimo Gledališča za Slovensko Primorje v Postojni, ki je bilo prvo poklicno gledališče na Primorskem in predhodnik prvega slovenskega poklicnega koprskega teatra. Leta 1951 je postojnskim kulturnikom po dveh letih prizadevanj, polemik in dokazovanja uspelo doseči, da ga je takratni Okrajni ljudski odbor Postojna tudi ustanovil. Istrska mesta so bila še vedno v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).

Po dveh uspešnih sezonah je gledališče zašlo v veliko finančno krizo, saj je postalo odvisno samo od postojnske občine - zanjo je bilo preveliko breme. Zagato je takrat s svojo donacijo omilil politik in publicist Vladimir Dedijer, ki je gledališču odstopil svoj honorar od Titove biografije, a to seveda ni mogla biti trajna rešitev. Politika je torej odločila, da bo leta 1954 primorsko poklicno gledališče preselila v Koper, ki je bilo skupaj z drugimi kraji priključeno Sloveniji in Jugoslaviji.

Začetkov koprskega Gledališča Slovenskega Primorja (GSP) ne moremo primerjati z začetki nobenega drugega slovenskega gledališča: to je bilo prvo potujoče gledališče, bilo je najmlajše, sedež je imelo v najstarejši slovenski gledališki stavbi (500 let), delovalo pa je pretežno v krajih, kjer je bil ljudem pojem gledališča precej tuj.

Slovesna otvoritvena premiera je bila v Kopru 24. oktobra 1954, uprizorili pa so komedijo Krajnski komedijanti slovenskega dramatika Bratka Krefta. Režija in scena sta bili delo Srečka Tiča, izvirna glasba Demetrija Žeberta, igral je orkester JLA iz Portoroža pod vodstvom Vladimirja Lovca. Igralski ansambel je štel v začetku 15 članov, direktor je bil Oskar Venturini, dramaturginja in umetniški vodja Djurdjica Flere, režiser in tehnični vodja Srečko Tič, organizacijski tajnik in režiser Igor Pelan, tehnično osebje je štelo pet, administrativno in pomožno pa štiri člane ekipe.

Ob koncu prve sezone so pridobili tudi hišnega avtorja: Vasja Ocvirk je bil znani novinar Radia Koper, duhovit sogovornik, velik šaljivec in burkež. Za krstno predstavo v Kopru pa je napisal sodobno satiro Tretje ležišče.

“Da sem se v danih razmerah tega lotil, je čisto naravno,” je povedal tedaj v intervjuju z dramaturginjo, “saj že štiri mesece stanujem v hotelu in na lastni koži bridko doživljam 'tretje ležišče'; v sobi smo namreč trije in tisti tretji se menja skoraj vsako noč ... Kolegi so me nagovarjali, naj o tem napišem satirični roman, toda rekel sem, da to spada v teater. Kako da sem se odločil, da pišem za vaše gledališče? Rad imam mlad teater, ki je še pogumen in svež.”

Sledile so še tri uspešne sezone Gledališča Slovenskega Primorja.

Ansambel je bil močno okrepljen, saj so v predstavah sodelovali gledališki baletni odsek, orkester Glasbene šole, moški pevski zbor DPD Svoboda, ženski zbor Učiteljišča in Ekonomske srednje šole (vsi iz Kopra). Baletni odsek je v okviru gledališča deloval precej skrito (vodila sta ga Slavko in VukaHiti), mladi baletniki pa so ob koncu sezone pokazali svoje uspehe še na samostojnem večeru.

A sočasno so z uspehi rasle kadrovske in materialne težave, s katerimi so se morali boriti ob nerazumevanju odgovornih za svoje poslanstvo. Črn skupek objektivnih in subjektivnih vzrokov je pripeljal do tragičnega konca, do nenaravne smrti živega organizma, kot je likvidacijo gledališča opisala Zdenka Lovec.

Odpoved namesto novoletnega darila

Leta 1957 je izšel zakon, ki je od poklicnih gledališč zahteval izpolnjevanje nekaterih strokovnih kriterijev, ki jih pokrajinska gledališča (izven Ljubljane in Maribora) v glavnem niso izpolnjevala. Ponekod so se lokalni ljudje zavzeli in svojim teatrom zagotovili pogoje za verifikacijo (denimo v Celju), ponekod ni bilo možnosti in drugje ne volje, da bi gledališča krizo preživela. Tako so bila leta 1958 ukinjena gledališča v Kopru, Kranju in na Ptuju. Vsi zaposleni v Kopru so novembra dobili odpoved, s 1. januarjem 1958 pa je gledališče tudi formalno prenehalo obstajati.

Tretjo sezono 1956/57 so v gledališču vsemu navkljub začeli z zanosom in s predanostjo gledališki umetnosti. Kot lektor se je pridružil Jože Hočevar, zadnjo predstavo pa so zaigrali v Ilirski Bistrici. Razen na premieri v Kopru (ko je upanje še tlelo) so bile vse predstave poslovilne in obarvane z besedami obžalovanja, s priznanji, rožami in banketi. Tudi solz ni manjkalo. Toda mlini z znanimi in neznanimi akterji so mleli dalje in kruta usoda je spustila demoklejev meč na življenje Gledališča Slovenskega Primorja v Kopru. A oblastni in politični mlini so mleli po svoje. Dejstvo je bilo, da so finančno podporo nekateri odrekli, posebno goriški okraj, ki se je pripravljal ustanoviti svoje polpoklicno gledališče. V glavnem je vse finančno breme obviselo na koprskem okraju. Zdenka Lovec je prepričana, da resničnega pomanjkanja denarja ni moglo biti, ker je na Primorsko še vedno pritekala državna podpora. Razen tega je nekaterim občinam (Kopru) šlo dobro, nekaterim pa celo izredno dobro (Piran je bil po narodnem dohodku tretji v Sloveniji).

Nerazumljiva in grenka likvidacija

“Za ves kulturni svet je sklep o ukinitvi gledališča nerazumljiv in grenak. Toda življenje v Kopru bo šlo svojo pot in prepričani smo, da bo mesto postajalo vse pomembnejši gospodarski in pomorski center, tako da bodo nastali drugačni pogoji in bo Koper lahko dostojno vzdrževal svoje gledališče. Želimo, da bi do tega prišlo čimprej,” je koprsko obdobje tedaj sklenil direktor Oskar Venturini. Krepko se je motil. Na novo poklicno gledališče so v Kopru čakali do novega stoletja, do leta 2001.

Ne gre samo za smrt živega organizma, kar je Gledališče Slovenskega Primorja zagotovo bilo, ampak tudi za hiranje in životarjenje ljudi, ki so bili njegov sestavni del. Nekateri so bili namreč na gledališko dogajanje in življenje močno čustveno in eksistenčno navezani, to jim je bilo več kot poklic in služba, težko so dihali brez odra. Še najbolje se je končalo za tiste, ki se jim je posrečilo dobiti angažma v kakem drugem gledališču, za druge pa so bile razne službe zasilna rešitev za preživetje, niso bile več poslanstvo, kot so jemali svoje gledališko udejstvovanje. Za marsikaterega od 37 gledališčnikov bi lahko trdili, da je bilo to prelomno obdobje vzrok za bolezen in prezgodnjo smrt. ALENKA PENJAK


Najbolj brano