France Bučar je bil pričevalec usodnih odločitev

Dr. France Bučar je preminil. Za njim ostaja sled, po kateri bi morali iti, da bi si nalili čistega vina zmagoslavja nad našimi notranjo shizmo, spora, ki traja že več kot stoletje!

Pričevalec je človek, ki uvidi sporne silnice določenega časa in ve, da odločitev za eno ali drugo stran v sporu ni lahka. Samega sebe ne izvzema iz konkretne dileme in predvsem: ima empatijo, sočutje do ljudi. Dr. France Bučar je bil kristjan v najboljšem pomenu besede. V začetku vojne je bil dijak v Škofovih zavodih; lahko si predstavljamo, kako težko se je bilo odločiti! Ja, ampak se je odločil za partizane! Se pravi: vedno je nek temeljni kriterij, ki določa tvojo odločitev, da je boljša, času in problemom primernejša, taka, ki se ne vda v usodo, taka, ki ne utrjuje danost, temveč pelje naprej. V prihodnost.

Treba se je bilo odločati

Toda tudi v partizanih se je bilo treba odločati! Dnevno. Ne le za pogum v spopadu z okupatorji in njegovimi pomagači, temveč tudi za to, kaj je prav in kaj ni; kaj je res narodnoosvobodilna akcija in kaj jo presega in predstavlja notranji “razredni spopad”, ki ga je izvajala Komunistična partija za prevzem absolutne oblasti. Treba je bilo vztrajati, saj je iz partizanov vodila pot samo med domobrance in torej v kolaboracijo. Zvesto vztrajati v svoji usodni odločitvi za tisto stran, za katero z umom in srcem veš, da je kljub stranpotem prava, saj pelje v prihodnost in res pomeni zvestobo. Zvestobo najprej sebi in potem gibanju, za katerega si tvegal življenje.

Česar ni mogel povedati tedaj, med vojno, je dr. France Bučar izpovedoval in izpovedal v svojih knjigah. V študiji Usodne odločitve (Ljubljana, 1988), v kateri je analiziral tudi kolaboracijo desnice s Cerkvijo na čelu, je - v nasprotju z uradno oceno - kolaboracijo z okupatorji razčlenil na tisto, ki je nujna, da življenje teče kolikor mogoče normalno naprej (šole, bolnišnice, promet ...), torej tisto, ki jo dovoljuje tudi mednarodno vojno pravo, od tiste, ki ga presega: oboroženo kolaboracijo, ki jo je odločno zavrnil kot moralno zavrženo. Tudi ravnanje Cerkve je v tej dimenziji sodelovanja z okupatorji obsodil - čeprav je skušal razumeti in do neke mere celo opravičiti njeno delovanje, tudi škofa Gregorija Rožmana. Toda to njegovo “razumevanje” ni opravičilo moralno sporne oborožene kolaboracije, na katero je škof s svojo prisotnostjo ob zaprisegi nemškemu okupatorju osebno pristal.

Partizan in kristjan, profesor in politik

Kot partizan in kot kristjan je dr. Bučar vztrajal v kritični distanci: to sprejemam, tega pa ne več! To so usodne odločitve! Vsak hip v pozoru, kje je meja, prek katere človek kot človek, kot smrtno bitje ne bi smel! Upor okupatorju, tudi njegovo ubijanje - saj je prišel nepovabljen k tebi, da ti bo vzel svobodo in dušo - je nujno; boj proti njegovim dejanskim pomagačem v vojnih razmerah tudi! Toda ubijanje ljudi po “razrednem principu” (kulakov, županov in drugih ljudi, ki so imeli večji vpliv v določenih okoljih) - tega pa ne! In tudi razoroženih domobrancev in civilistov ne!

Po vojni je bil dr. Bučar v različnih upravnih službah, poudarila pa bi njegovo intelektualno dejavnost v času, ko je bil profesor na Pravni fakulteti. Tudi tedaj je bil v kritični distanci do političnega sistema. V svoji študiji Podjetje in družba (Ljubljana, 1972) se je zavzemal za večjo avtonomnost podjetij - torej jo je pisal na podlagi sistemske in ne na podlagi marksistične teorije, zaradi česar je izgubil profesuro in bil politično stigmatiziran.

Potem je kar nekaj let živel v socialnem smislu osamljen, dokler ga ni k sodelovanju povabila Nova revija. Vstopil je v njeno uredništvo in aktivno sodeloval pri njenem urejanju in izdajanju. Zanj je bil to neke vrste “novi začetek”, saj je lahko objavljal, se gibal med sodelavci in prijatelji.

Bil je res daljnosežni um! V svojem prispevku pod naslovom Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda v 57. številki Nove revije ni problematiziral le jugoslovanske ureditve in razloge, zakaj taka, kot je, z avantgardo na čelu ne more biti demokratična in tudi ne trajno obstojna, ampak je že tedaj, leta 1987 (!), zapisal tudi temeljno dilemo Evropske unije: “In kakšna naj bo bodoča Evropa? Ali si je mogoče zamisliti Evropo, kjer bi večina narekovala manjšini, kadar so prizadeti življenjski interesi te manjšine?” No, v taki Evropski uniji zdaj živimo - toda razpad takšne Evropske unije je možen, če ne bo spremenila sistema, strukture načina odločanja, če bo torej še naprej vztrajala na “enostavnem štetju glasov in ugotavljanju večine”, kakor je bil zapisal dr. Bučar v istem tekstu.

Bil je za spravo, ne za lustracijo

Seveda je analiziral tudi primerno ureditev pravnega položaja Slovencev kot naroda! Strokovno, natančno, dolgoročno! Jugoslavija je že pokala po šivih - slovenski komunisti so spoznali, da je komunistično-socialističnemu sistemu potekel rok in so se odločili, da “sestopijo s piedestala Oblasti”, se pravi, da pristanejo na svobodne volitve; tedaj je uradna oblast skupaj s takratnimi oporečniki oblikovala nov volilni zakon, po katerem so smele na volitvah sodelovati tudi druge politične stranke oziroma zveze. To je bila za Zvezo komunistov in za slovenski narod v celoti res “usodna odločitev”! Kajti kaj je bila alternativa? Da bi gibanja za demokracijo (ob procesu proti četverici) zadušila s pomočjo “zveze”, s pomočjo JLA, ki take pomoči ni le ponujala, ampak dobesedno vsiljevala, celo z grožnjami takratni politični oblasti, da gre v Sloveniji za “kontrarevolucijo”, ki da jo komunistična oblast sama podpira - kako pa se ravna s “kontrarevolucijo”, pa že vemo. Takratne odločitve slovenske komunistične oblasti danes nihče več ne omenja, kaj šele, da bi jo upošteval in spoštoval, saj je bilo potrebno kar nekaj poguma in vztrajnosti in zvestobe svojemu narodu, da so vzdržali in omogočili miren prehod v demokracijo.

Dr. Bučar je to znal ceniti! Čeprav je bil v kritični distanci do levice, je vendar vedel, da gre v družbi vedno za spremembo sistema, ne za boj proti ljudem, ki ga sicer nosijo - če seveda ne gre za zločine, ki v vsakem primeru sodijo na sodišče! Zato je bil dr. Bučar za spravo in ne za lustracijo (onemogočanje državljanskih pravic nekdanjim komunistom, predvsem vodstvenemu kadru)! Kajti lustracija bi naredila isto, kot so naredili komunisti po vojni, ko so nekdanjim domobrancem (kolikor jih je še bilo) ali pa kar zgolj vernim ljudem kratili možnosti sodelovanja v političnem sistemu, jih stigmatizirali in jih postavljali v dejansko neenakopravni položaj v odnosu z nekdanjimi partizani in njihovimi svojci. Mi tega ne bomo počeli, “ne bomo se šli kufre gor, kufre dol”, je dr. Bučar slikovito komentiral zahteve po lustraciji radikalnega dela desnice znotraj Demosa. Demos se je razšel prav zaradi notranje napetosti med tistimi, ki smo bili za spravo, in tistimi, ki bi hoteli (in to počno tudi danes) ne le nadaljevati državljanski spor - tokrat z druge strani, s strani desnice - ampak ga celo potencirati, na silo deliti državljane na prave, “protikomunistične”, in neprave “komunistične”.

In tu smo zdaj! Navalu desnice, ki hoče tak ali drugačen “obračun” ne le s komunističnim sistemom (saj ta “obračun” smo naredili na prvih svobodnih volitvah!), temveč z vsemi tistimi ljudmi, ki danes ne trobijo v njen rog - ne glede na to, ali so sploh kdaj bili člani Zveze komunistov ali ne - ne “pariramo” tisti, ki smo za spravo. Dr. France Bučar je bil za spravo, zato je imel malo prijateljev na desnici in na levici - kajti tudi del levice ni za spravo. Toda spoštovali smo ga vsi!

Moj dragi prijatelj France, eden redkih, ki me je vzel v bran ob mojem eseju Krivda in greh, v katerem sem problematizirala povojne poboje, je preminil. Za njim ostaja prazen prostor, ki ga nihče ne more zapolniti. Ostaja pa za njim tudi sled, po kateri bi morali iti v svojem problematiziranju preteklosti in sedanjosti - za prihodnost!

SPOMENKA HRIBAR

---