EU je vse bolj stara in utrujena
Če ne prej, je prav včeraj postalo jasno, da tudi evropska politika boleha za istimi boleznimi kot slovenska, italijanska, hrvaška ali katera druga nacionalna politika. Na vseh ravneh je pogojena in prepojena s strankarskimi in kapitalskimi interesi, iznajdljivi in najspretnejši (nekateri jim pravijo tudi najsposobnejši) pa vedno tako uredijo, da se vse spreminja, a se nič ne spremeni.
Foto: STA
Zgodba o nezaupnici za evropsko komisijo Jean-Clauda Junckerja je zgovoren dokaz, da imajo glavno besedo v evropskem parlamentu še vedno stranke, prek njih pa lobisti in velekapital, ki si edini lahko privošči, da v Bruslju (in v Strasbourgu, Londonu, Berlinu ...) lahko vpliva nanje.
Marginalna politična skupina evroskeptikov je predlagala odstavitev Junckerja zaradi njegovega ravnanja v obdobju, ko je Luksemburg privolil v davčne olajšave za multinacionalke. Med letoma 2002 in 2010 je namreč več velikih podjetij (na primer Pepsi, Ikea, GlaxoSmithKline, Volkswagen, največje svetovne banke in veliki finančni skladi) z luksemburško državo sklenilo takšne sporazume, da jim ni bilo potrebno plačevati davščin kot v drugih evropskih državah. V tem obdobju je bil Juncker tako luksemburški premier kakor minister za finance. Skratka: vse, kar se je v zvezi s financami počelo v tej državi, je moralo imeti njegov blagoslov, pri pomembnejših zadevah, kot je na primer ta o davčni oazi za multinacionalke, pa je bil najbrž kar sam idejni avtor. Pobudniki interpelacije so trdili, da takšna oseba ni primerna za vodenje ekipe, zadolžene, da se denar, ki se iz Evrope steka v davčne oaze, vrne v naše proračune.
No, 461 od 751 evropskih poslancev (med njimi tudi sedem od osmih slovenskih) meni, da je takšna oseba primerna. Seveda niso glasovali proti, ker bi se strinjali s početjem Junckerja ali ker bi sami v svojih državah uredili podobne davčne olajšave, čeprav je kateri med njimi najbrž storil prav to. V razpravi nihče niti ni trdil, da je bilo Junckerjevo početje v vlogi luksemburškega premierja v redu, temveč so proti glasovali zaradi dogovora glavnih političnih skupin in akterjev. Čista hipokrizija in daj-dam politika! Bodisi ker so se bali politične nestabilnosti v institucijah EU, bodisi ker niso dopustili zadovoljstva marginalni skupini evroskeptikov, bodisi ker velekapital in finančna oligarhija takšnega preobrata nista dovolila. Naredili so tako, kot učijo v raznih delavnicah za medsebojno komuniciranje in upravljanje s človeškimi viri: počakaj, da smeti odplavajo mimo. In so res odplavale mimo, saj se od jutri nihče ne bo več ukvarjal z vlogo Junckerja v davčnih olajšavah za multinacionalke. Tiste, ki se bodo, na primer kake evroskeptike, ksenofobe ali skrajne levičarje, pa bodo v javnosti predstavljali kot čudake, skrajneže in sanjače. Oziroma jih že!
Vsakemu povprečnemu evropskemu državljanu je namreč jasno, da je vloga Junckerja v teh zadevah sporna. In tu sploh ni vprašanje, ali je to naredil v skladu z zakonom, temveč ali je bilo to prav in pravično. Predvsem pa je moralno sporno, ker ta ista Evropa in ta isti Juncker od teh državljanov zahtevata zategovanje pasu, zato ker proračuni naših držav niso uravnani, so prezadolženi, državne blagajne pa imajo primanjkljaj. Seveda imajo primanjkljaj, če Juncker in kompanija dajejo milijardne popuste multinacionalkam, ki dela dobičkov ne pustijo državam, kjer so jih zaslužili, temveč jih dajo v žepe lastnikov ali proračunom davčnih oaz (med njimi je tudi Luksemburg).
Če sredinska koalicija ni želela slišati pomislekov osovraženega Faragea, Le Penove in njihovih somišljenikov, ker so pač zaradi svojih idej omadeževani, bi lahko vsaj slišala nesporno avtoriteto, papeža Frančiška, ki jih je obiskal prav v ponedeljek. Na dušo jim je položil, da so velike evropske ideje zamenjale birokratske tehnikalije evropskih institucij ter jih posvaril pred nevarnostjo, da bi tehnična in ekonomska vprašanja prevladala na škodo skrbi za človeka. Ljudje imajo občutek, da se je Evropa postarala in utrudila, da ni več plodna in živahna, je dejal Frančišek. Evroposlanci so mu sicer ploskali, a slišali ga očitno niso. In s tem so evropski ideji in njenim iskrenim podpornikom zadali najhujši udarec.
Ker je podpora “takšnemu” Junckerju skregana z zdravo pametjo, se snovalci evropskega političnega sistema ne smejo čuditi, da ob preverjanju njihove podpore vedno večjo naklonjenost dobivajo razni “čudaki” z leve, z desne in od še kod vmes. Etablirane stare stranke so v javnosti zagotovo dobile minus točke, pridobile pa so skrajne, ki sicer s takšnimi dokaj populističnimi predlogi ne pridobivajo samo odmevnosti, ampak tudi podporo v javnosti.
In če zelo poenostavimo analizo morebitnega političnega razvoja in razkola v naslednjih letih, se na podlagi tega na obzorju izkazuje nekakšna koalicija vseh, ki zahtevajo dostojno življenje in solidarnost: od komunistov, zelenih do piratov, prenovljene katoliške cerkve, regionalnih gibanj, revolucionarjev vseh vrst in čistunske skrajne desnice, ki humanitarno pomaga svojim in je očiščena šovinističnih idej. Seveda koalicija ne bi bila trajna ...
Kaj pa državljani? Katera od teh dveh opcij bi jim bila bližja? Sredinska združba demokratov, konzervativcev, socialistov in liberalcev, prežeta z neučinkovito birokracijo, vedno znova v povezana s kapitalskimi interesi in zavezana evropski ideji, ali na drugi strani z institucijami nezadovoljna, vendar z državljani povezana prej omenjena koalicija, ki s prstom pokaže na vzrok naših težav: skorumpirane politike, kapital, finančno oligarhijo, priseljence, tujce, pohlepne bankirje ...
Ko nimaš službe, v denarnici bankovcev in ničesar, kar bi vrgel v lonec za otroško kosilo, odgovor na zadnje vprašanje ni tako preprost.
DENIS SABADIN