• Prof. Jože Hočevar
    Prof. Jože Hočevar
    Foto: Maksimiljana Ipavec

Dvomi pri ujemanju osebka in povedka

petek, 17. februar 2017, 06:00

Zapleteno in učeno vprašanje, kdo naj ga razume, bo morda kdo zmajal z glavo. Prav ima, kdor tu in tam podvomi o jeziku in na splošno. Za suhoparna jezikovna določila, to je slovnična pravila, smo zvečine gluhi, kot je za moralo gluh in slep vsak drugi ali tretji med politiki, gotovo pa vsak od pridobitniško-komolčarskih politikantov, ki krmarijo države in narode današnjega sveta.

Zato bo prav, da si za boljše razumevanje vprašanje iz naslova osvetlimo z zgledom, ki ga lahko v različnih izpeljavah beremo po časopisih ali slišimo po radiu in televiziji ne enkrat, ampak trikrat dnevno: “Odstop domačega dvorišča, to je slovenskega zemljišča, tujcu je bila na dolgi rok za narod zmerom katastrofa!”

Vprašanje: Je odstop ljudske zemlje bil ali je bila na dolgi rok za narod pod Triglavom katastrofa? Vprašajmo še nekoliko drugače: Je odstop slovenskega zemljišča bil, a ne bila za ljudstvo zmerom katastrofa? Ta neprijetna ugotovitev je na žalost prepoznavna le, če na dogodke gledamo skoz desetletja in stoletja, ne le v kratkem času ene same, na Slovenskem komaj štiriletne strankarsko splašene in zadrte vlade. Zemljišče sega od vrhov vseh kranjskih gričev in gora navzdol do srede Zemlje; v jeziku Praslovencev: od nadnamnega nebá do podzemnega peklà. V nasprotju s to ugotovitvijo današnji vsemogočni bogec Kapital oznanja drugo, bolj koristno vero v hitri izkupiček in dobiček od prodaje zemlje (gradbenih parcel, lokacij in zemljišč) komur si že bodi, tujcu ali domačinu, da le dobro plača.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

A to ni jezikovno vprašanje, za jezik je pomemben samo spol povedka v žalostnem spoznanju: Je “odstop” zemljišča “bil” ali je “bila” velika “katastrofa”? Naj se spol povedka (bil, bila) poveže z moškim samostalnikom odstop ali s samostalnikom v ženskem spolu katastrofa?

Dovolj zavito, zamegljeno in zapleteno, da sme ne samo posameznik, ampak skoraj vsak četrti v združbi govorcev in piscev našega jezika kdaj pa kdaj podvomiti, če so dovolj razvidna in zanesljiva določila o ujemanju osebka in povedka, ki so jih zaznali in zapisali naši slovničarji od učenega Kopitarja v času pesnika Prešerna do našega najnatančnejšega in najbolj vsestranskega jezikoslovca Toporišiča. Dvomiti je človeško in koristno, kot je človeško in koristno motiti se, so dejali stari modreci, češ saj dvom in zmota vodita na nova pota do neznanih, novih, komaj slutenih spoznanj. “Pomota in dvom vselej sprožita v človeku novo vprašanje, to vprašanje pa preide v nov razmislek in razmislek v novo misel, pesem,” mi je rekel Tone Pavček sredi oljk in trt v njegovi Seči poleg Portoroža, ko sva govorila o nastanku vsega novega na svetu.

In to kljub dvomom nekaterih mislecev, ki trdijo, da dokončnega odgovora ni mogoče in ne bo mogoče najti za nobeno resno vprašanje. Ne vemo in ne bomo vedeli! Ignoramus et ignorabimus po starorimsko. Ker latinski glagol gnoscere pomeni vedeti in znati, a-gnoscere (z nikalnim a v začetku) pa ne vedeti, ne znati, takim dvomljivcem rečemo agnostiki, njihovemu nauku pa agnosticizem. O hoho, hehé, oglejte si, ljudje, ta čudež: med našimi izbranci, ki jih kot demokraciji zvesto ljudstvo izvolimo v parlament, je marsikdo agnostik že po naravi: o agnostikih in dvomljivcih ne bi znal povedati ne take in ne take, ne bev ne mev, a vseeno verno izpolnjuje njihovo načelo - Ne vem (kaj bi) in ne bom vedel (kaj naj bi)! Kako zabavno: tako micena državica, pa toliko komedijantov. Tudi pri vprašanju “Je odstop zemljišča bil ali je bila velika katastrofa?” bi agnostik rekel, da ne vemo in ne bomo vedeli, kako je prav. A to še ne pomeni, da se ne bi dalo izvedeti. Poglejmo, kaj svetuje slovnica o zvezi med povedkom in osebkom (osebki, kadar jih je več).

Temeljno pravilo zaukazuje, da povedek mora biti v istem spolu kot osebek: v moškem spolu pri osebku moškega spola, v ženskem spolu pri osebku ženskega spola in v srednjem spolu pri osebku srednjega spola. Zgledi: naš svétnik bi bil rad svetník in tudi naša svétnica bi se štela med svetníce, a sosedovo ščenè (deklè) je na tviterju začivkalo, da kradeta.

Do tu gre gladko, brez ugibanj, dvomov in zadreg. Bo tudi dalje vse tako preprosto? Rahlo se zamota, skorajda preveč zaplete, kadar je osebkov več. Tudi na tem mestu nekaj časa ni motečih dvomov, kadar je med mnogimi osebki najmanj eden v moškem spolu. Na primer: oče, mati in njuno detece so šli v samopostrežno. Vsaka slovnica, prastara, stara in današnja, namreč predpisuje, da v taki zvezi moramo povedek dati v moški spol. A že pri tej povsem sprejeti rabi, ki daje prednost moškemu spolu pred ženskim ali srednjim, beremo zapise, da ta slovnični predpis izvira iz patriarhalnih časov in je zato mačističen, rasističen, podcenjevalen in krivičen do žensk, ki so po slehernem zakonu v napredni družbi popolnoma enakopravne.

Mi lahko dodamo samo to, da gre tu za politično razmišljanje, kjer nobena slovnica nima ugleda, da bi smela reči kako svojo. Če pa že kaj reče, ni uslišana.

Dalje slovnica določa, da pri več osebkih, ki so ženskega ali srednjega spola, a nobeden moškega, preide prednost na ženski spol in je zato povedek v ženskem, ne pa srednjem spolu. Na primer: Kure, koze, piščeta, kozleta in teleta so uničile solato. Toda so težave s tem slovničnim pravilom, ker se ga pogovorni jezik rad izogne in povedek iz ženskega spola prestavi v moški spol. Na primer: krava in tele sta se pasla; ne - sta se pasli, čeprav bi to ustrezalo tako kravi v ženskem spolu kot teletu v srednjem spolu.

A težave z zvezo med osebkom in povedkom se pri tem še ne končajo. Povedek je namreč pogostokrat sestavljen iz pomožnega glagola (biti, sem, bom, sem bil, bi bil itd.) in še kakšnega dodatka, ki mu pravimo povedno določilo. Primer: En sin je dober inženir, drugi pa zapit kurbir. Taki določili sta kurbir in inženir. Ker so osebki in povedna določila lahko samostalniki moškega in ženskega spola, se tu odprejo vrata za dvoumja, dvome, tudi zmote. Izognemo se jim, če dosledno upoštevamo pravilo, da se spol povedka mora ujemati s spolom osebka, ne pa s spolom povednega določila. Torej: Moj stric (=osebek) je bil zlata duša (=določilo). Narobe pa: moj stric je bila zlata duša. In: odstop je bil katastrofa. Narobe: odstop je bila katastrofa.

Ker mi, spoštovane bralke, dragi bralci, ne pošljete skorajda nobenega vprašanja, vam nekaj slabih zgledov iz časopisov prepisujem jaz. Pa jih vsak zase jezikovno izboljšajte:

> Moja žena je bil hud terorist.

> Odhod Slovenije iz EU bi bila velika polomija.

> Šuštar (škof) je bila utelešena dobrota.

> Natis te knjige je bila napaka.

> Zmagovalci so bile elite.

Prisrčno vas pozdravljam. Hvaležen bom za vaša vprašanja.

JOŽE HOČEVAR


Povej naprej:

 

Mnenja