Drama pod Olimpom

Tragikomedija. V osnovi gre za gledališko igro, lahko tudi za knjigo ali film. Čakajoč na Godota, če prisegamo na klasiko, ali pa Forest Gumpa, če želimo biti nekoliko aktualnejši. Sicer pa se pogosto s tragikomedijo označi tudi navadno vsakodnevno dogajanje, ki je sicer tragično, a obenem tudi komično, zabavno.

Zato je toliko bolj nerazumljivo, da so uspeli nekateri mediji dogajanje v in okoli Grčije označiti za tragikomedijo. Kaj pri Pozejdonu je zabavnega v drami, ki poteka pod Olimpom? Znižanje plač za slabih 40 ali znižanje pokojnin za slabih 50 odstotkov? Zmanjšanje števila javnih uslužbencev za 30 odstotkov ali padec bruto družbenega proizvoda za enak odstotek. Porast celotne brezposelnosti na 27 odstotkov ali brezposelnosti mladih na 60 odstotkov? Morda dvig javnega dolga s 100 na 180 odstotkov? Ali morda tisoči beguncev - poldrugi milijon jih je samo v Atenah -, ki jih v Grčijo naplavljajo neke druge krize in z grško delijo bolj ali manj isti vzrok. Ideologijo, ki temelji na neskončni rasti, na zniževanju stroškov za vsako ceno, na neusmiljenem izkoriščanju naravnih virov, na podpori nedemokratičnim režimom, na neenakosti in nepravičnosti ter seveda na diktatu svobodnih finančnih trgov.

Prav res, človek v zgornjih številkah težko najde elemente komičnosti, zato pa so elementi tragedije nedvoumni. Tako kot je nedvoumno tragično to, da Bruselj in njegovi finančni pribočniki slepo vztrajajo pri varčevalnih ukrepih kljub navedenim številkam. No, morda pa vztrajajo prav zaradi njih. Večja kot bo beda, lažje se bodo rešili neposlušnih pobalinov v Atenah (enega so se pravzaprav že) in jih zamenjali s tako vlado, ki ne bo postavljala pod vprašaj varčevalnih ukrepov, lažje zapovedovala razprodajo, privatizacijo, vsemogočne strukturne reforme in seveda vračanje dolgov, ki jih realno ne bodo mogli nikoli vrniti. In potem poslušamo dežurnega komentatorja Lahovnika, kako v Odmevih poje litanije Ciprasu, da je dajal nerealne predvolilne obljube! Vse skupaj še podkrepi z izjavo, da so plače v Grčiji višje kot v Sloveniji, da je izdajanje računov prej izjema kot pravilo in podobno.

Kaj pa vem. V Grčiji sem bil pred kratkim, ne vem natančno kakšne imajo plače, a sem dobil račun za prav vsako stvar. Kakorkoli. Danes so na razprodani strani Alp skoraj vsi ekonomisti, z omenjenim na čelu, pametni. Kaj pametni, zelo pametni! Kje pri Kralju Matjažu pa so bili do danes in kako so lahko zamudili priložnost, da bi s svojim znanjem preprečili današnjo nezavidljivo situacijo? Kako smo se s tako pronicljivimi poznavalci ekonomskih zakonitosti, finančnih trgov, bančništva in še česa, v slabem desetletju premaknili s sončne na senčno, ali kot rečeno, na razprodano stran Alp. Kako smo lahko v tako kratkem času dosegli rekordno brezposelnost med mladimi, kako smo lahko gotovost in stabilnost zamenjali s prekarnimi oblikami dela in kako smo nenazadnje, od leta 2007 do danes, ob vsem varčevanju, javni dolg povečali za štirikrat.

Verjetno bi morali še bolj varčevati. Tako kot Grki. Oni so vsa ta leta pridno izvajali predpisane varčevalne ukrepe in rezultati so na dlani. Ali bolje, v zgoraj navedenih številkah. Ali še bolje, v ljudeh, ki ne vedo, kako povezati en dan z drugim. Nič kaj zabavno, nič kaj tragikomično, pač pa bedno. Tako kot je bedno natolcevanje o tem, da so nehvaležneži, lenuhi in komedijanti, ki bi se po običajni južnjaški maniri radi izognili plačilu dolgov. Da o nedavnem komentarju na spletni strani 24ur.com o plači Varufakisa in Ciprasa niti ne govorimo. A vsaka stvar ima svoje meje in Grki so referendumsko priložnost izkoristili in nedvoumno sporočili, da se te igre ne gredo več. Za razliko od Grkov mi te možnosti ne bi (bomo) imeli, saj smo tovrstne referendume prepovedali. Finance so nedotakljive in finančni trgi prav tako. Kriza, ki se je začela leta 2008, je bila odlična, morda enkratna priložnost, da bi ponovno premislili, kdo je tu zaradi koga. Mi vsi zaradi finančnih trgov ali finančni trgi zaradi vseh nas. Pa smo to priložnost zamudili in jih v skladu z rekom “kar te ne ubije, te naredi močnejšega” naredili še močnejše in še bolj nedotakljive. Tudi zadnja situacija v Grčiji je bila priložnost, da bi povedali kdo je tu zaradi koga in predvsem kdo je tisti, ki potrebuje pomoč. Pa smo zamudili tudi to. Raje se prepričujemo, da so pač sami krivi, ker so leni, ker ne plačujejo davkov, ker imajo ministri previsoke plače in podobno. Tako kot pri beguncih iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Tudi oni so si najbrž sami krivi. In tudi v tem primeru zamujamo priložnost za temeljito analizo situacije, vzrokov, posledic in za sprejetje dolgoročnih rešitev. Pač pa se prerekamo o kvotah in gradimo ograje. In te ne prinašajo nič dobrega. In nikoli ne veš, kdo je notri in kdo zunaj.

ROBERT TURK

---