Dorka in Eric, Federica in Bob

Ko bi bilo za neudobno ležišče v soparni sobi sredi neznosnega mestnega hrupa ne treba odšteti toliko soldov, bi človek najraje pokuril ves dopust v enem samem zamahu in na Dunaju prebil kar célo poletje, si ga ozaljšal s čedno ogrlico rockerskih koncertov. Pa se denarnica presunljivo hitro stanjša, že ko si privošči nastopa Erica Claptona in Boba Dylana.

Eric Clapton baje resno razmišlja, da bi se ob skorajšnjem 70. rojstnem dnevu koncertno upokojil   Foto: Andraž Gombač
Eric Clapton baje resno razmišlja, da bi se ob skorajšnjem 70. rojstnem dnevu koncertno upokojil  Foto: Andraž Gombač

Res, to poletje je na Dunaju in v okoliških krajih živahno kot že lep čas ne. Sredi junija so na tamkajšnji razprodani stadion Ernsta Happla tudi mnoge Slovence privabili veliki Rolling Stones,večer pred Claptonom so v Stadthalle tri ure grmeli Pearl Jam, ki so na tokratni turneji navdušili tudi Trst, še prej so isto dvorano zatresli Nine Inch Nails, minuli torek je tam prepeval Rod Stewart, v sredo bo na Dunaju rohnela Metallica, 23. julija Neil Young z ognjevitim bendom Crazy Horse ...

V ne tako oddaljenem Wiesnu, na enem najlepših poletnih koncertnih prizorišč, kjer so pred nekaj tedni nastopili Kings of Leon, bo prihodnji petek festival Harvest of Art; na njem bodo gostovali Calexico, Tricky in drugi, že dan zatem pa bo isti travnik prizorišče slavnega festivala Lovely Days, na katerem bodo letos nastopili Johnny Winter, Chicago, Grandmothers of invention in drugi, glavna zvezda pa bo John Fogerty - motor benda Creedence Clearwater Revival bo še prej, v sredo, vreščal na tržaškem Trgu zedinjenja Italije.

Solze v nebesih

Niti tokrat pa v naše kraje ni zavil Eric Clapton (1945), angleški kitarist, ki so mu zavoljo njegove razvpite virtuoznosti že domala pol stoletja tega pripeli častni, nič kaj skromni naziv - bog.

Za nekaj takega ga ima danes tudi Dorka, prikupna mlada Madžarka, ki je v četrtek s tovarišijo razposajenih rojakov stala v prvih vrstah dvorane Stadthalle, prostornega in tega večera lepo zapolnjenega koncertnega prizorišča.

Dorka pripoveduje, da je s prijatelji nedavno potovala tudi po Sloveniji. V Portorožu so iskali kamp, kjer bi lahko postavili svoje šotore, pa niso imeli sreče, zato so pot nadaljevali na Hrvaško.

“Joj, a tale prav mora prepevati?” se nenadoma namrdne in pomigne proti odru, kjer mehkoben pop rock uganjata mladi avstrijski kantavtor Chris Emray in njegov bend. Prišla je poslušat njega, Claptona, ki ga v svoji domači sobi že nekaj let posluša dan za dnem, vsak ljubi dan. Njega in Doorse, ki jim ne more več prisluhniti v živo, medtem ko njemu lahko. In mu tudi bo, tega večera, prvič v življenju.

Vztrepeta, ko bog stopi prednjo, in to prav nič zvezdniško - Clapton na oder primaha prvi med godci, pomaha polni dvorani, pograbi svojo slovito črno stratocasterko in zaprtih oči že veselo solira. Dobro, tokrat koncert očitno bo, olajšano izdihnejo vsi, ki so že leto poprej krenili na njegov dunajski koncert, pa se s poti vračali dolgih nosov, saj je boga tistega jutra zvilo v hrbtu in je bil primoran koncert odpovedati. Kasneje je neki nastop zaradi sorodnih težav skrajšal.

V nosilnem intervjuju nove številke revije Uncut pripoveduje, da se bo s 70. rojstnim dnem - praznoval ga bo 30. marca prihodnje leto - bržkone poslovil od odra. Da mu turneje čedalje bolj najedajo živce, pravi.

Tudi na Dunaju je jasno, da rad igra, vse drugo pa mu je odveč. Tu in tam se aplavzu in krikom zadovoljstva zahvali s preprostim “thank you”, sicer pa se občinstvu ne dobrika in ga ne nagovarja v nemščini, šepavi kakor Herr Flick, kar je nekaj tednov poprej počel mojster koketiranja Mick Jagger.

Obdan s petimi glasbeniki in dvema spremljevalnima pevkama v prvem delu sprva navduši z bluesovsko Key to the highway, ki se je je naučil pri Big Billu Broonzyju, z uspešnico iz leta 1989 Pretenting in pa s silovito Tell the truth iz obdobja, ko je bil brezimni član odličnega benda Derek and the Dominos.

Jedro koncerta je mehko - Clapton sede, pograbi črno akustično kitaro in ob minimalistični spremljavi benda krene v Driftin' blues. Lani umrlemu glasbenemu tovarišu in vzorniku JJ Calu se pokloni s priredbo njegove klasike Crazy mama, naniza pa tudi tri skladbe s svojega komercialno najuspešnejšega albuma Unplugged: priredbo starejše Nobody knows you when you're down and out, mehkejšo različico sprva električne Layle, ki jo je posvetil svoji muzi Pattie Boyd, in pa Tears in heaven, ki jo je napisal po smrtni nesreči svojega štiriletnega sina in v kateri se še zmeraj sprašuje, ali bi ga mali Conor prepoznal, če bi se srečala v nebesih. Se bodri, si vliva moči, si prigovarja, da mora zdržati ...

Da bi dvorana ne smrkala, marveč zaplesala, orglar Paul Carrack zapoje How long, štiri desetletja staro poskočno uspešnico svojega benda Ace. Takoj zatem sledi presenečenje: ko bi kitarist Andy Fairweather Low moral zapeti Gin house, k mikrofonu spet pristopi Clapton in z nekaj takti dvorano požene v zrak - zaigra Wonderful tonight, eno svojih najslavnejših pesmi, ki se ji na tokratni turneji sicer ogiba, ganljivo ljubezensko izpoved, ki jo je napisal v desetih minutah, ko je nekega večera nepotrpežljivo čakal, da se njegova žena Patti obleče in uredi, da bosta šla naposled lahko ven.

S Crossroad blues in Little queen of spades se pokloni še velikemu učitelju Robertu Johnsonu, uradni del pa sklene z robustno uspešnico Cocaine, ki jo je napisal JJ Cale, a je bolj znana v Claptonovi različici.

Koncert je lep, dodatek, ki sledi bučnemu aplavzu, pa je bolj švoh. Ljudstvo pričakuje, da bo tovarišija večer kronala s kako udarno znano skladbo, s Sunshine of your love, White room, Got to get better in a little while, Little wing, s čim takim. Ne, ubere High time we went Joeja Cockerja, pa še to prepeva Carrack, medtem ko se Clapton pridruži zgolj pri refrenu. Očitno se še zmeraj dobro počuti kot zgolj eden v bendu, ne nujno glavni, s čimer je oboževalce spravljal v bes že davno tega. Na vprašanje, odkod na lepem Cockerjeva pesem, morda vsaj deloma odgovarja obroben podatek, da za klaviaturami tega večera sedi Chris Stainton, stari Cockerjev pajdaš.

Dorka je kar zadovoljna, pa četudi ni slišala svoje najljubše Claptonove pesmi - priredbe starega bluesa Bessie Smith Ain't nobody's business. Ji bo Eric namenil še kako priložnost?

Temna svetloba na odru

Dorka je Erica na Dunaju videla prvič, bi se pa naključni smrtnik zgrozil, ko bi izvedel, katerič je svojega boga v isti dvorani le dva večera zatem videla Federica. Prismuknjena Italijanka se je že kaki dve desetletji tega odrekla karieri veterinarke in mirnemu malomeščanskemu življenju ter Bobu Dylanu postala zvestejša od njegove lastne sence. Možakar, ki je maja dopolnil 73 let, naniza tudi po sto in več koncertov na leto, in vsepovsod je tudi ona, zmeraj s kartonastim napisom, ki dobre ljudi poziva, naj ji odstopijo brezplačno vstopnico za koncert. Za seboj ima že kakih dva tisoč Dylanovih nastopov, pa niti ona še ni slišala svoje najljubše pesmi - I want you. In čeprav Dylan zadnji dve leti zveste sledilce mori s preigravanjem enih in istih pesmi - in to on, ki je še pred nekaj leti koncertni repertoar menjaval pogosteje kakor spodnjice! -, je Federica tudi s to turnejo kar zadovoljna. Le malce utrujena je, potoži na Dunaju, saj je z vlakom iz Bukarešte do Slovaške potovala kar sedemindvajset ur. Ne, ga ni Dylanovega koncerta, ki bi ga zamudila! In še kar nekaj se jih preriva tamle v prvih vrstah, ki jih človek uzre, naj gre Dylana poslušat v Milano, München, na Dunaj ali pa kam drugam. Povsod so.

Bolj je Dylan muhast, bolj jih privlači. Ko na Dunaju stopi v dvorano, kjer zlasti na tribunah zeva kar nekaj praznih kotičkov, se oder komaj kaj razsvetli. Da bi ukanil fotografske objektive, ki se jih boji kot hudič križa, Dylan že nekaj let namreč nastopa pod, bi dejal naš Ježek, temno svetlobo. In da bi še bolj skril obraz, si globoko na glavo povezne klobuk. Tokrat si je omislil še dva dodatna velika mikrofona, za katerima tisti z najostrejšim očesom tu pa tam uzrejo njegov orlovski nos ali katero od očes. Clapton je dva večera poprej nastopal na bleščeče razsvetljenem odru, bolj oddaljeni obiskovalci pa so si ga lahko ogledali na velikih zaslonih, Dylana pa še najbližji komaj vidijo, medtem ko se tisti v ozadju parterja in na tribunah lahko obrišejo pod nosom, saj zaslonov na njegovem koncertu ni in jih ne bo.

So pa zvesti sledilci zato toliko bolj radostni, da njihov junak prepeva blagoglasno, kakor ni že nekaj časa. Z dobro uigranim bendom, ki zveni nekoliko mehkeje, bolj jazzovsko kakor pred leti, uvodoma krene v Things have changed, nekako avtobiografsko pesem, ki mu je leta 2001 osvojila oskarja za najboljšo filmsko glasbo. Kako bi mu ga tudi ne, ko pa je polna slikovitih podob in duhovitih metafor, po katerih slovi mojster, ki je pred pol stoletja rock poročil s poezijo.

Dylan se kitare ne dotakne. Tu in tam sede le za klavir ali zaigra na orglice, še najraje pa stoji sredi odra in med prepevanjem svoje pesmi malce tudi igra, naokrog krili z rokami in tu pa tam nenadoma poskoči.

V repertoarju, ki se nič kaj ne trudi koketirati z občinstvom, saj v njem domala ni uspešnic, tokrat še posebej lepo zazvenita zlovešča, nasilnih groženj prepolna Pay in blood z zadnjega albuma Tempest (2012) in pa trpka ljubezenska pripoved Simple twist of fate s plošče Blood on the tracks (1975), ki med sladokusci velja za Dylanovo najboljšo. Na njej je objavljena tudi epska Tangled up in blue, ki je že desetletja ena temeljnih na Dylanovih koncertih in ki jo njen avtor še kar popravlja, spreminja njeno besedilo in tako naprej. Zapel jo je tudi na Dunaju, a jo zadnje čase na koncertih rad prepolovi in nedopustno pohabi njeno štorijo.

Se pa zato nič ne spreminja do jedra okleščeno besedilo še starejše All along the wathctower, ki ljudstvo razveseli v dodatku, kakor ga tudi debelega pol stoletja stara mirovniška himna Blowin' in the wind, za ušesa zvestega sledilca že žalostno zlajnanana popevčica.

Clapton in Dylan, stara tovariša, se na Dunaju nista srečala. Zato tudi ne vesta, da sta igrala isto melodijo - Clapton je v četrtek odžgal Dixonov blues Hoochie coochie man, ki ga je Dylan zvesto posnemal dva večera zatem, v “svoji” novi pesmi Early Roman kings.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano