Dolžnica je država Slovenija

Dr. Andrej Umek je bil kot član SLS med drugim minister v Drnovškovi in v kratkotrajni Bajukovi vladi. Kot član in zadnja leta predsednik Združenja materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne opozarja na kršenje človekovih pravic.

> V državnem zboru smo slišali pobudo ZL za poplačilo materialnih oškodovancev. So pobudniki pri tem stopili v stik z združenjem, ki ga vodite kot predsednik?

“Tudi mi v združenju in sam kot predsednik združenja smo iz medijev izvedeli za pobudo ZL o poplačilu materialnih oškodovancev, vendar z nami ni nihče stopil v stik ali nas povprašal za naše mnenje.”

> Pobudniki navajajo, da mora Slovenija odškodnine zahtevati neposredno od v vojni okupatorskih držav. Je to mogoče?

“Teza ZL in pobudnikov, da mora Slovenija odškodnine izterjati neposredno od agresorskih držav, je naivna in ne temelji na zgodovinskih dejstvih. Osebno jo razumem prej kot politično podporo grški Sirizi kakor pa kot resen predlog na diplomatskem parketu. Jugoslavija je skladno s sporazumom med zavezniki vojno škodo popisovala in vsi oškodovanci, tudi materialni, so bili dolžni škodo prijaviti. Tako je nastala celotna terjatev Jugoslavije do Nemčije. V odškodnino naj bi bile zajete zaplembe premoženja Nemčije in nemških državljanov na ozemlju Jugoslavije in neposredne reparacije. Te je takratna BR Nemčija (Zahodna Nemčija) tudi redno plačevala vse dokler Jugoslavija ni priznala DDR (Vzhodne Nemčije). Takrat je BRD pretrgala diplomatske odnose z Jugoslavijo, ni več plačevala reparacij in je zavzela stališče, da naj Jugoslavija reparacije izterja od tiste nemške države, ki jo priznava. DDR reparacij nikoli ni plačevala. Ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov je bila posledica sporazuma Tito-Brandt na Brionih. V tem sporazumu se eksplicitno ugotavlja višina in oblika reparacij, ki jih bo Jugoslavija še prejela, in tudi, da je s tem vprašanje reparacij med obema državama dokončno zaprto. To je stališče tudi sedanje BRD, kar dokazuje tudi pismo kanclerke Angele Merkel našemu Združenju. V njem Merklova eksplicitno navaja, da je dolžnik Republika Slovenija kot pravna naslednica Jugoslavije. Osebno ne vidim druge možnosti, kot da Slovenija svoj dolg do materialnih oškodovancev sanira. Slovenija oziroma njena predhodnica Jugoslavija sta odškodnino prejeli, nista pa je dali naprej individualnim oškodovancem. Tega dejstva se očitno dobro zaveda tudi premier dr. Cerar.”

> Ali se lahko sklicujete na dejstvo, da je denacionalizacija tako rekoč zaključena, da so bile določenega zadoščenja deležne tudi druge skupine žrtev vojne, materialni oškodovanci pa so še povsem spregledani?

“Osebno vidim neizplačilo odškodnine materialnim oškodovancem kot očitno kršitev človekovih pravic - temeljne zakonske enakosti vseh državljanov. Razlikovanje med različnimi skupinami oškodovancev fašistične agresije je zame in za združenje v bistvu nesprejemljivo in predstavlja kršitev človekovih pravic. To ponovno ugotavlja tudi varuh človekovih pravic v svojih letnih poročilih DZ in zahteva sanacijo tega neustavnega stanja s sprejetjem področnega zakona. Zame osebno bi morala biti odškodnina za materialne oškodovance zajeta v denacionalizacijsko zakonodajo. Komunistični režim je vsa leta svoje neizplačevanje odškodnine utemeljeval z nacionalizacijo premoženja. Ko je moj oče to odškodnino terjal od pristojnih oblasti v petdesetih letih, mu je bilo jasno rečeno: tudi če bi nam bila odškodnina izplačana, bi jo kasneje nacionalizirali.”

> V času ministrovanja Lovra Šturma se je zadeva najbolj približala obravnavi v DZ. Zakaj do tega ni prišlo?

“Profesor Šturm je zakon o izplačilu odškodnin materialnim oškodovancem druge svetovne vojne res pripravil, vendar, na žalost, ob koncu svojega mandata. Na ta zakon smo oškodovanci dajali pripombe in se z ministrstvom usklajevali. Tako je nastal, po mojem mnenju, dober in za večino sprejemljiv osnutek zakona. Po volitvah leta 2008 in zamenjavi vlade pa Šturmov naslednik kljub našim intervencijam in protestom zakonskega osnutka ni vložil v postopek.”

> Kako se na vaša vprašanja odziva aktualni premier Miro Cerar?

“Premierja dr. Cerarja sem pisno opozoril, da je problem materialnih oškodovancev še vedno nerešen in ga prosil za sprejem. Od njega sem dobil prijazen odgovor, češ da se tega dejstva zaveda. Obvestil me je, da je zadevo odstopil v obravnavo pravosodnemu ministru, vendar bo on osebno bdel nad tem, da se bo zadeva razrešila.”

> Kako se drži vaše združenje, koliko neposrednih oškodovancev je še živih?

“Naše Združenje šteje trenutno med 200 in 300 člani. Vendar število s plačano članarino iz leta v leto upada. To pripisujemo predvsem dejstvu, da so bila naša prizadevanja do sedaj neuspešna. Živih je izredno malo neposrednih oškodovancev. Ti so bili v glavnem starši našega članstva. Naši zdajšnji člani so ta dejanja okupatorja spremljali kot otroci.”

> Po nekaterih podatkih je bilo vloženih več kot 280.000 prijav poškodovanja zasebne lastnine v preračunanem znesku približno dveh milijard evrov. Drži?

“Zanesljivih podatkov o številu prijaviteljev materialne vojne škode in o zahtevanem znesku v tem trenutku nimamo. Prijave vojne škode hranijo v različnih arhivih v Sloveniji, vendar je dostop do tega gradiva v tem trenutku nekoliko omejen. Čakamo na pripravo novega ali popravek zakona prof. Šturma. Številka 280.000 postane kredibilna, če jo razumemo kot število poškodovanih ali uničenih stvari, in ne prijaviteljev. Enemu prijavitelju je bilo lahko uničenih več stvari. Tudi višina skupnih zahtevkov, približno dve milijardi evrov, se mi zdi visoka. Zahtevki za povrnitev vojne škode so bili podani v dinarjih leta 1945. Prof. Šturm je za izvedbo svojega zakona predvidel 600.000 evrov. Če upoštevamo enako metodologijo preračuna dinar 1945 - evro 2015, kot je bila uporabljena pri denacionalizaciji, pridemo na znesek od 1,2 do 1,5 milijarde evrov. Lahko pričakujemo, da zaradi odmaknjenega časa vsi zahtevki ne bodo vloženi, zato pričakujem, da bo končna vsota ob uporabi denacionalizacijskega preračuna znašala približno milijardo evrov.” DK

---