Dobri gospodarji

Potem, ko je moj dolgoletni službeni mobilni telefon pred kratkim bridki konec storil in me pred tem nekajkrat pustil na cedilu (za kar bi mu bil pravzaprav lahko hvaležen), mi je bil dodeljen nov aparat, pameten, da se kar kadi in z navodili, za katera bi potreboval študijski dopust.

Ja, novi telefon je tiste vrste, za katero je Marko, ki je šel s trebuhom za teniškim kruhom tja nekam na Daljni vzhod, rekel približno takole: “Ne samo, da me v službi zafrkavajo, pridem domov, pa je še telefon pameten!”

A pustimo virtualno mobilno pamet tokrat ob strani. Na moj novi telefon sem pomislil oni dan, ko sem po medijih bral, gledal in poslušal o tem, kam bi oziroma kam bomo lahko namestili prišleke iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Na TV ekranu so se namreč v zvezi s tem gibljive slike sprehajale po zapuščenih in propadajočih objektih ene naših vojašnic. Resnici na ljubo nisem pomislil na telefon, pač pa na interni pravilnik o uporabi službenih telefonov, ki pravi, da moram z aparatom ravnati kot dober gospodar. Sicer sledijo sankcije. Seveda bi tako počel tudi brez tega določila. Pa ne toliko zaradi sankcij, pač pa zato, da ne bom delal državi (in s tem sebi in svojim bližnjim) nepotrebnih stroškov in drugič, ker je vsaka naslednja menjava telefona za človeka mojih let hudo naporna. Mobilni operaterski kljukci ti namreč pod krinko telefona podtaknejo še pisarno, vremenske napovedi, zemljevide, trgovine s tem in onim, empetri, fotoaparat, kamero, novice, skratka, manjka le še kakšna bela tehnika in drugi gospodinjski aparati. Recimo kakšen palični mešalnik za smutije. A gremo nazaj k dobremu gospodarju.

Če mora biti v pravilniku o uporabi navadnega službenega telefona, pa naj bo ta še tako pameten, zapisano, da moram ravnati z njim kot dober gospodar, bi bilo po mojem mnenju toliko bolj samoumevno, da bi bilo to zapisano tudi v kakšnem drugem pravilniku o ravnanju s takšno in drugačno državno, občinsko ... lastnino, posebej, če je ta precej več vredna kot moj službeni telefon. Tudi posledice malomarnega ravnanja so pri kakšni finančno pomembnejši lastnini precej hujše kot pri službenem telefonu. Tako bi na MZOIN (Ministrstvu za obrambo in napad - slednjega bi morali dodati, odkar smo v Natu in v raznih koalicijah voljnih in upogljivih) recimo lahko imeli pravilnik, v katerega bi zapisali, da je potrebno ravnati kot dober gospodar z nekdanjimi vojašnicami. To bi bilo več kot koristno. Ne le, da bi lahko vanje namestili begunce, gotovo bi prišle prav tudi še za koga ali za kaj drugega. Na MNZIT (Ministrstvo za notranje zadeve in interne težave) bi lahko imeli podoben pravilnik za nekdanje obmejne objekte. Je pa res, da so ti v nekaterih primerih prešli v last občin in vse kaže, da tudi te nimajo ustreznega pravilnika z določbo o dobrem gospodarju. Na MKPSG (Ministrstvo za kulturo in pristno slovensko glasbo) bi se vsekakor morali vprašati, ali z gradovi in drugimi kulturnimi spomeniki ravnajo kot dobri gospodarji. Na MOPDMM (Ministrstvu za okolje, prostor in druge majcene malenkosti) bi pa sploh lahko imeli takšen pravilnik. Z ustreznimi sankcijami vred, seveda. Si mislite, da bi ravnali s prostorom, vodami, odpadki, naravo itd. kot dober gospodar! Gotovo bi precej manj dragocenega prostora “pocestili” in “pososeskali”. Nemara bi se tudi precej manj pogovarjali o poplavah in sušah, komunalnih odpadkov pa tudi ne bi Sauber in drugi maherji prevažali z enega konca Slovenije na drugi.

Če človek tako pomisli, bi pravzaprav morali vsi ministri in ministrice lastnino obravnavati kot dobri gospodarji. Ali še bolje, vsaka vlada bi morala podpisati, da bo z državo ravnala kot dober gospodar. Ko prisegajo pred parlamentom, sicer nekaj žvrgolijo o tem, da bodo delali v korist naroda in tako dalje in tako dalje, a se nekako zdi, da so to kasneje ne izide. Ne pri desnih, ne pri levih in tudi pri tistih vmes ne. Pa naj bodo še tako moderni. Dober gospodar namreč neprestano načrtuje, preverja rezultate, prilagaja načrte in gotovo ne naseda kljukcem od blizu in od daleč, s “šnops” idejami o dobrih investicijah in lahkih donosih, ki za seboj puščajo betonske skelete, prazne soseske, razprodano državno lastnino, opuščene tovarniške hale ... Tudi tu ob obali imamo takšnih in podobnih kar nekaj. Od Lazareta, preko Bivja, Bonifike, Servitskega samostana, Nokturna, Delamarisa, Arga, Stavbenika, Vile Virginija, Taverne, prostorov Viba filma na Fornačah, do piranske bolnišnice. Če naštejemo le najbolj očitne primere negospodarnega ravnanja z državno lastnino.

Seveda je v letih od osamosvojitve do danes marsikaj od tega in še česa drugega, pristalo v zasebnih rokah. Za drobiž, za počen groš. Kar še dodatno govori o tem, da bi najbrž morali tistega decembra 1991, skupaj z ustavo sprejeti tudi pravilnik, v katerem bi pisalo, da moramo z državo in državno lastnino ravnati kot dober gospodar. To bi naredil vsak pameten telefon.

ROBERT TURK

---