Divji prašiči so nočna mora tako kmetov kot lovcev

Po lanskem zatišju, ko so se divji prašiči nekako potuhnili, se letos ponovno vrstijo njihovi plenilski pogromi po njivah, sadovnjakih, vinogradih ... Kmetje se pritožujejo lovcem, lovci jim odgovarjajo, da pač ne morejo pleniti kar počez in da so tudi sami žrtve, saj so dolžni plačevati odškodnine. Pri slednjem bi odgovornost morala prevzeti država, dodajajo. A pri tem slabo kaže in kmetje verjetno ne bodo deležni odškodnin.

Ne le da so breskve obrali, divji prašiči so v nasadu 
Fornazaričevih tudi polomili precej dreves. Ograja z mrežo jih 
ne more ustaviti.  Foto: Davorin Koron
Ne le da so breskve obrali, divji prašiči so v nasadu Fornazaričevih tudi polomili precej dreves. Ograja z mrežo jih ne more ustaviti.  Foto: Davorin Koron

Da so divji prašiči kmetu razrili njivo in mu zdesetkali pridelek, je vsakdanja, nič kaj dramatična novica. Pa naj vendarle obelodanimo sveža primera: kmet Aleksander Fornazarič z Vogrskega nas je popeljal v svoj polomljeni nasad breskev, Darjo Kante iz Merljakov pa nam je povedal zgodbo, kako mu je divja svinja z mladiči sredi dopoldneva rila po fižolu tako rekoč “za ritjo”, kot se je izrazil.

Vse bližje človeku

Aleksander Fornazarič ima enega od svojih nasadov breskev nedaleč od svoje domačije v zaselku Jazbine na Vogrskem in še bližje drugih hiš. Pred kratkim so se divji prašiči lotili mlajšega dela nasada, starega tri leta. Njihov plen so bili breskovi sadeži, ki so ravno lepo zoreli. Da bi jih dosegli, so lomili veje in uničili ali hudo poškodovali približno 50 dreves. Fornazaričev nasad je ograjen, toda žična ograja lahko odvrne na primer srnjad, divjim prašičem pa ne more biti kos. Ustavil bi jih morda električni pastir, toda z njim obkrožiti tako obsežno zemljišče bi bil velik strošek. “Poleg tega bi prašiče s tem 'napotil' na sosedovo zemljišče,” pravi Fornazarič. Meni, da bi lovci lahko učinkoviteje preprečevali tovrstne dogodke, škodo je prijavil, pravi, a pri tem le skomigne za rameni.

Darjo Kante je moral z električnim pastirjem zavarovati celo kozolec v bližini svoje hiše. Pred tem so divji prašiči nekajkrat ne le požrli krmo pod njegovo streho, temveč so objekt tudi precej poškodovali. Pred kratkim pa je z njimi doživel tudi nevarno bližnje srečanje. “Okoli devete ure dopoldne sem plel na njivi, posajeni s fižolom. Tako rekoč za ritjo sem zaslišal lomastenje. Svinja z mladiči se mi je v diru približala na kakšnih deset metrov in grozeče krulila. Začel sem vpiti in skupaj z mladiči se je potem vendarle umaknila,” svojo dogodivščino opisuje Kante. Za doslej povzročeno škodo ni prejel niti centa odškodnine, dodaja. Moti pa ga, kot pravi, predvsem nerazumevajoč odziv lovcev. Ljudje opažajo tudi vse bolj agresivno vedenje divjih prašičev in mnogi so zaskrbljeni, opozarja Darjo Kante.

Vipavska dolina je najbolj na udaru

Lovci so z divjadjo seveda najbolj neposredno povezani in zato so najbolj priročen naslov za pritožbe kmetov in tudi drugače vpletenih, ko gre za neljube izkušnje z divjadjo. Pri tem pa ne bi smeli pozabiti, da člani zelene bratovščine niso plačani javni uslužbenci. Pravzaprav so nekakšni prostovoljci, z lovstvom kot s konjičkom, ki pa jim država z zakonom nalaga obveznosti.

“Prav je, da prisluhnemo oškodovanim kmetom, njihova jeza je razumljiva, gmotno prizadeti pa smo tudi lovci, a nas nihče ne posluša. Divji prašiči so nočna mora obojih,” je z nerazumevanjem velike večine takšne in drugačne javnosti nezadovoljen Miran Štrukelj, predsednik komisije za divje prašiče pri Območnem združenju upravljalcev lovišč (OZUL). Združenje s sedežem v Idriji pokriva dobršen del severne Primorske in tudi Logaško, najbolj na udaru pa je Vipavska dolina. Lani je tudi moča skozi vse leto pripomogla k umiritvi “vojske” divjih prašičev. Njihov stalež je celo nekoliko upadel.

Letos pa: “Samo na območju lovske družine Lijak, ki ji pripadam, smo plan odstrela že zdavnaj presegli. Načrtovali smo odstrel 60 prašičev za vse leto. Doslej jih je padlo več kot 80, odobrili so nam povišanje kvote na 110, kar pa bomo dosegli že v bližnji jeseni. Skoraj ne mine noč, da ne padejo dva, trije,” nam je pojasnil Miran Štrukelj pred tednom dni.

Množenju te divjadi primerne so posledice, na kmetijskih zemljiščih povzročajo vse več škode. Kmetu so jo dolžni poravnati tako imenovani izvajalci. To pa so lovske družine, v bistvu ljubiteljske organizacije, ki pa jim pretijo celo kazni, če zapovedi ne izpolnijo.

Finance v lovski družini so organizirane v dveh delih, organizacijskem in gospodarskem. V blagajno prvega priteka denar od članarine lovcev in je namenjen za delovanje družine. V gospodarsko blagajno pa gre iztržek od prodane divjačine uplenjene divjadi. Tega morajo vračati v lovišča (njegovo vzdrževanje in podobno) in z njim tudi poravnavati škode.

Škode ne zmorejo več poravnati

Tu pa se zatakne, denarja kmalu zmanjka. V LD Lijak, na primer, so leta 2012 prejeli 24 prijav škode in jo kmetom izplačali (v višini 9400 evrov). Najhuje je bilo leto kasneje z 51 škodnimi primeri. Izplačali so lahko le tretjino odškodnin za skupno škodo, ocenjeno na 23.400 evrov. Čeprav je lani zavladalo zatišje, zabeležili so le 14 škodnih primerov, 3200 evrov škode niso več zmogli poravnati. Letos grozijo novi rekordi. Kmetje so LD Lijak prijavili že za 15.000 evrov škode. Pa še ta je nastala večinoma na posevkih, pridelkov se divji prašiči šele lotevajo.

“Posebej zadnji dve leti lovci državo opozarjamo, da je treba stvari drugače urediti. Načrtovalec na področju divjadi je državni Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), odloča pa ministrstvo za kmetijstvo, gozdarsko in prehrano. Torej naj načrtovalci in odločevalci tudi odgovarjajo, kar v našem primeru pomeni naj tudi poravnavajo škodo. Žal nam nihče ne prisluhne. Vse skupaj me spominja na splošno stanje v državi,” je jezen Štrukelj. V lovski organizaciji se zavzemajo tudi za sistemsko ureditev tega področja z enotnimi kriteriji in razumnimi predpisi, pogrešajo tudi strokovne študije o aktualnem obnašanju divjadi.

Lani sta Zavod za gozdove in ministrstvo vendarle sprejela ukrep, ki naj bi zredčil trope divjih prašičev. To je bil načrt “navzgor neomejenega odstrela z obveznim deležem odvzema rodnega dela populacije”. To pomeni, da lovci lahko streljajo na vse, tudi na svinje z mladiči. “Žal to ni dalo želenih učinkov, celo nasprotno. Svinja merjascem ne dovoli do svojih mladičev dokler ne dosežejo leta starosti. Brez varstva matere pa se plodijo že zelo mlade svinje in na vidiku je 'baby boom'. Poleg tega mladič brez vzgoje matere zaživi za vrsto netipično življenje in obnašanje v naravi,” opozarja Miran Štrukelj. Pri tem pa ne zanika krivde nekaterih lovcev, ki nepremišljeno ubogajo “ukaz” ministrstva in Zavoda za gozdove. To so pogosto tako imenovani gostujoči lovci iz drugih koncev države. Ne zanika niti, da tudi v domačih lovskih vrstah prihaja do dogodkov, ki niso v skladu z lovsko etiko. “Časi se spreminjajo, pred več kot 40 leti, ko sem postal lovec, smo morali mladi strogo spoštovati napotke starejših kolegov. Pred dnevi je nekdo uplenil le 29 kilogramov težko svinjico, ki so ji sledili trije mladiči,” nam je povedal primer zelo vprašljivega ravnanja posameznika. Lovske družine sicer načrtujejo odstrel selektivno.

Odstrel brez omejitev po novem velja tudi za območje Krasa. Kras je zanimiv problem. Tamkajšnja zemljišča so v glavnem poraščena, divji prašiči tam hrane skoraj ne najdejo. Najdejo pa mir, dan brezskrbno prespijo, zvečer pa se odpravijo na pojedino v rodovitno Vipavsko dolino. Lovci bi to lahko vzeli za izhodišče pri oblikovanju solidarnostnega fonda, v katerega bi za izplačilo škod prispevale tudi družine, ki takšnih problemov nimajo.

Zavod za gozdove: država ne bo plačevala

Večanje števila divjih prašičev v Zavodu za gozdove seveda zaznavajo in se zavedajo, da bo na kmetijskih zemljiščih letos več škode. “Zavod kot načrtovalec ukrepov v populacijah je to dejstvo upošteval pri načrtovanju odstrela – torej nosi svoj del odgovornosti. Še večjo odgovornost pa morajo pokazati upravljalci lovišč pri realizaciji odstrela. V kolikor pri škodah dodamo še lastnike s svojim delom odgovornosti pri zaščiti kmetijskih površin, potem lahko razmišljamo o obvladljivosti stanja. Največkrat pa nek subjekt v tej zgodbi zataji in imamo probleme. Možnost rešitve pa je le skupna. Kdo je odgovoren za izplačilo škod, določa Zakon o divjadi in lovu. Ideja, da bi škode od divjih prašičev prevzela država je z vidika lovcev povsem razumljiva, morda v nekaterih primerih tudi upravičena, je pa povsem nerealna,” je skeptičen Andrej Sila iz Zavoda za gozdove.

V letnih lovsko upravljalskih načrtih je ZGS v skladu s smernicami ministrstva pripravil okvirne načrte za posamezna lovsko upravljalska območja, kjer je bistven le skupni odvzem lanščakinj (enoletnih svinj) in starejših od dveh let. Ta mora biti najmanj 20-odstoten. Odvzem ostalih kategorij divjega prašiča (po spolu in starosti) pa se posebej ne načrtuje, torej je dovoljeno neomejeno presegati načrtovani obseg odstrela v vseh kategorijah populacije prašiča, pojasnjuje Andrej Sila.

Zaveda se, da se pri tem lahko pojavijo težave. “Nikjer ne piše, da morajo lovci prioritetno streljati svinje, ki vodijo mladiče. To je stvar odločitve lovca in njegove etike. Pri veliki večini lovcev velja načelo odstrela manjšega pred velikim. Se pa dogajajo tudi napake. Lov na starejše svinje je dovoljen s 1. julijem, ko naj bi mladiči že bili sposobni sami preživeti, vendar pa imamo v naravi porušeno stanje glede poleganja mladičev. Praktično je poleganje raztegnjeno čez vse leto, tako da je res težko zagovarjati neomejen odstrel starejših svinj. Tu imamo še lanščakinje, ki lahko tudi že vodijo mladiče. Stanje z vidika lova res ni najlepše, ampak to so posledice iz preteklih let. Truditi se je treba za realiziracijo čim višjega odvzema – v letošnjem letu, ko je zopet veliko mladičev, to pomeni maksimalno visok odvzem mladičev,” poudarja Sila.

Vse bolj problematična je tudi jelenjad. “Ob predvidevanju, da jelenjad številčno narašča, saj so pogoji za njeno naselitev in razvoj ugodni, je treba z ukrepi v populacijah rast njene številčnosti zadržati, v nekaterih predelih zmanjšati. Nekih posebnih dodatnih ukrepov, razen seveda dovolj visokega odstrela, trenutno ne predvidevamo”, pojasnjuje Andrej Sila.

Odgovorni so tudi kmetje

Ob pozivih državi se lovci obračajo tudi na kmete oziroma lastnike zemljišč. Ti se morajo zavedati, da so nasadi in vinogradi v bližini gozda ali celo sredi njega veliko bolj ogroženi (pri tem opozarjajo tudi na pričakovano množitev jelenjadi). Računajo tudi na več razumevanja. Posameznih zemljišč lovci ne morejo stražiti, saj se krdelo plenilcev lahko pojavi kjerkoli. “Obremenjujejo nas tudi takšne stvari,” dodaja Miran Štrukelj in seže po seznamu prijavljenih in ocenjenih škod ter našteva: “10 evrov, 17,5 evra, 15 evrov ... Za vsak prijavljeni primer pa mora komisija praviloma treh lovcev na teren in pripraviti poročilo z oceno škode. Na Madžarskem, denimo, škodo ocenjujejo le v primerih, ko presega 30 odstotkov vrednosti predvidenega pridelka.”

Lastniki morajo poskrbeti za zaščito, lovci morajo uravnavati številčnost divjadi z odstrelom in ZGS mora načrtovati realno, poudarjajo v ZGS. Andrej Sila dodaja: “Vsak ima svoj del odgovornosti. Postavljati se vsak na svojo stran in zagovarjati le svoj prav, ne bo rešilo problema. Krajina se zarašča in ustvarja vedno več površin, ki divjadi nudi ugodna zatočišča, hrano pa si divjad vzame ne glede na to, čigava je. Kot je nekoč dejal dr. Ivan Kos - 'medveda bomo težko navadili, da ne bo jedel medu, ker ga je že tisočletja. Ljudi pa lahko navadimo, da zaščitijo čebelnjake in medvedu preprečimo ali vsaj zelo otežimo da do medu pride.' Podobno je z ostalimi prostoživečimi živalmi in tu je treba iskati rešitve, saj si nihče v Sloveniji ne želi iztrebiti divjadi, čeprav nekateri tudi o tem javno razglabljajo.”

DAVORIN KORON


Najbolj brano