Direktor 22 milijonom marljivih delavk

Čebelarstvo je v Sloveniji tradicionalna in cenjena dejavnost. Slovenci v povprečju porabimo približno kilogram medu na leto, poraba narašča, samooskrba z medom pa žal pada, saj ga nekaj več kot 9000 slovenskih čebelarjev pridela za tri četrtine domačih potreb. Čebelarstvo pa ni samo med, v zadnjem času je tudi turizem, zdravilstvo in zastavonoša osveščanja otrok o zdravi prehrani.

Vida in Zvone Sedmak pred svojim čebelnjakom v Posočju Foto: Leo Caharija
Vida in Zvone Sedmak pred svojim čebelnjakom v Posočju Foto: Leo Caharija

Zvone Sedmak iz Klanca pri Kozini močno odstopa od slovenskega čebelarskega povprečja. Registriran čebelar v naši državi ima povprečno 22 panjev - Sedmak jih ima kar 340, v njih pa zdaj, ko je čebelarska sezona, kar 22 milijonov marljivih čebel. “Čebela je izjemna živalica. Je marljiva in disciplinirana, naša slovenska čebela, kranjska sivka, tudi mirna, njihova organiziranost je fascinantna, režim v panjih je vreden vsega občudovanja. Tudi zato čebelarji pravimo, da čebela ne pogine, temveč umre,” pravi Sedmak, ki je čebelarstvu zapisan že vse življenje. Njegovega očeta Antona, doma je bil iz Koritnic pri Knežaku, je za čebelarstvo navdušil sodelavec med službovanjem v Vipavi. Začel je z enim panjem, kmalu jih je bilo dvanajst. V čebelarstvo je potegnil soprogo Maro ter sinova Zvoneta in Aleša, slikarja, tudi predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Družina se je preselila v Koper, kjer so imeli v Žusterni po Antonovi upokojitvi več kot 200 panjev. “Že kot majhen otrok sem pomagal očetu, v osnovni šoli sem povsem sam skrbel za svoje panje,” se spominja Zvone.

Sedmakovi so spoznali tudi, da si lahko zelo hitro ob čebelje družine. Po hudem napadu bolezni nosema in tudi po požaru v čebelnjaku niso obupali in so vselej obnovili svojo dejavnost. Vsi Sedmakovi so se čebelarsko izobraževali, Anton je bil tudi čebelarski funkcionar, Mara pa specialistka za pridobivanje matičnega mlečka.

Poklicni čebelar

Zvone se je temeljiteje posvetil čebelarstvu leta 1969, nekaj let kasneje, ko se je vrnil iz vojske, pa je postal poklicni čebelar, kooperant Medexa. Osnovna dejavnost je bila pridelava medu, a so pridobivali tudi propolis, cvetni prah in matični mleček. Pridobivanje slednjega je Sedmak zaradi zamudnosti opustil. Leta 1982 je kupil star Slavnikov avtobus in ga predelal v prevozni čebelnjak s 70 panji: “Na prvo pašo sem šel v Vremsko dolino, potem pa marsikam. Na Dolenjsko, v Gorski kotar, Liko ...” Z očetom sta kupila tudi vso potrebno opremo za kuho voščin in izdelavo satnic, s katerimi sta oskrbovala čebelarje v Istri, prizadevnost in spretnost pa so si prihajali ogledovat čebelarji iz vse tedanje Jugoslavije in sosednjih držav.

Leta 1986 se je Sedmak v sodelovanju z Edom Grbcem s Plavij, elektrotehnikom na Radiu Koper, lotil pridobivanja čebeljega strupa. Grbac je namreč izdelal napravo, ki je z električnimi dražljaji “molzla” čebele, da so oddajale strup, dragoceno surovino v farmacevtski industriji, o čemer so takrat poročale Primorske novice. Čeprav donosna, je bila tudi ta čebelarska dejavnost preveč zamudna, še zlasti po izjemno slabi letini v tistem letu, ko je čebela napadla varoja. “Veliko čebel je umrlo in moral sem si poiskati službo,” se spominja Sedmak.

Seveda je spet obnovil čebelarstvo, intenzivno pa po selitvi iz Žusterne v Klanec pri Kozini in predvsem v zadnjem desetletju, ko se je že pripravljal na upokojitev.

Sedmakovi imajo sedem čebelnjakov. Dva sta na kamionih, večji scanii in nekoliko manjšem mercedesu, dva na prikolicah, trije pa so fiksni. Vsi prevozni so zdaj v Posočju, čebele pasejo lipo, ki je je v tistih koncih veliko. “Letos je katastrofalno leto, česa takšnega ne pomnim. Doslej smo med točili le enkrat, v normalnih letinah bi ga že štirikrat ali petkrat. No, vsaj z lipo dobro kaže, naslednji teden bo že med,” pravi Sedmak. Letošnja zima je bila topla in čebele niso mirovale, zato so porabile veliko hrane, zanjo je Sedmak namenil blizu pet ton sladkorja. Ker je bilo spomladi nestabilno vreme s hladnimi nočmi, akacija ni medila, slabo je bilo še s številnimi drugimi rastlinami, pa tudi čebele se niso dobro razvijale.

Tudi medved ima rad med

Sedmak pozorno spremlja podatke z opazovalnih postaj, da se bo odločil, kam bo iz Posočja prestavil čebelnjake. Pohvali odlično čebelarsko organiziranost in izmenjavo podatkov o medenju. Najverjetneje bo kmalu krenil proti Ilirski Bistrici na akacijo, potem pa v gozdove okrog Snežnika, da bodo čebele nabirale gozdni med, ali pa sortni med jelke oziroma hoje.

Gozdna paša je lahko donosna, a je nestanovitna. Odvisna je predvsem od tega, koliko mane pridelajo kljunate žuželke. Mana je vmesna stopnja med drevesnim sokom in gozdnim medom, v obliki medene rose jo pridelajo uši in kaparji, čebele jo nabirajo in v čebelnjaku nastane med. Pri gozdni paši pa je pri nas precejšnja zagata z medvedi, pravi Sedmak: “Zelo so sladkosnedi. Če medo najde čebelnjak, običajno povzroči strahovito razdejanje.” Sam čebelnjake zavaruje z električnim pastirjem, kar je, kot pravi, zelo učinkovito, dodatno pa še s senzorji, ki sprožijo visokofrekvenčni pisk. “Pred leti mi je medved dva panja zdrobil v trske. In hudič je, če se navadi prihajati v čebelnjak, saj se potem vrača,” razlaga. Vsako leto ima kakšno bližnje srečanje z medvedom. Tudi bežal je že pred njim in si z njim celo gledal iz oči v oči: “Na srečo sem bil v avtomobilu. A ni bilo prijetno.”

Odhod na medeno pašo v druge kraje ni povsem samoumeven. Potreben je dogovor z lokalnim čebelarskim društvom in lastnikom zemljišča, kar pa, pravi Sedmak, ni problem, saj so kmetje veseli, da imajo opraševalke na svoji zemlji. Potrebno pa je tudi dovoljenje pristojnega inšpektorata, saj morajo biti čebele zdrave, sicer bi lahko prenašale kakšne bolezni, denimo zlato trsno rumenico, karantensko bolezen vinske trte.

Najprej rešelika, nazadnje hoja

Sedmakovi pazijo, da je čim več njihovega medu sortnega, le cvetlični in gozdni sta seveda mešana. Prva spomladanska paša je na Krasu, temnejši med kostanjevega okusa iz rešelike zelo cenijo Italijani. Ta paša je tudi zelo pomembna za razvoj čebel. Po rešeliki je na vrsti akacija. Najprej čebelnjake premaknejo na Goriško, kasneje še na Bistriško. Sledi lipa v Posočju, pa včasih kostanj okrog Litije in nazadnje manina paša v notranjskih gozdovih. Kakšno leto jim uspe na Krasu pridelati tudi žajbljev med, a redko. Na Krasu je vse več sivke, tako da bo počasi še njen med, včasih, pravi Sedmak, pa je bilo na Krasu precej ajde, da so imeli tudi cenjeni ajdov med, ki ga zdaj pridelujejo zlasti na Gorenjskem, a le tam, kjer so zasajene stare sorte ajde, saj čebele ne gredo na hibride.

Zvone Sedmak je vključen v skupino čebelarjev, ki sme po nadzoru kakovosti pripeti na svoj med zaščitni znak zaščitene geografske označbe (ZGO) slovenski med. Razmišlja, da bi se vključil tudi v manjšo skupino kraških čebelarjev, ki je dosegla še stopnjo višjo zaščito za kraški med, oznako zaščitena označba porekla (ZOP), kakršno imajo tudi kočevski čebelarji za svoj gozdni med. Tri uveljavljene zaščite na evropski ravni pričajo o visoki čebelarski kulturi, pa tudi o zaupanju v med iz Slovenije, saj je bilo v postopkih zaščite potrebno dokazati, da je tukajšnji med kakovosten in poseben, z izrazitimi značilnostmi območja pridelave.

Čebelarstvo Sedmak, Klanec pri Kozini. Vida in Zvone Sedmak. Klanec pri Kozini 177a, 6240 Kozina. 45˚35'23” S; 13˚55'19” V. Ponudba: sortni med rešelike, akacije, lipe, kostanja, hoje; cvetlični med; gozdni med; med z dodatki; propolis; cvetni prah; darilni program.

Med s poreklom in priznanji

Kakovost slovenskega medu določajo naravni pogoji, predvsem pa dobro delo čebelarjev. Slovenska čebelarska tradicija je dolga, od Antona Janše, ki je deloval v 18. stoletju, pa tudi mednarodno priznana, saj je bil Janša učitelj čebelarstva na Dunaju. Čebelarji so v Sloveniji organizirani že 140 let. Delujejo v več kot 200 društvih, ki imajo 6500 članov, vseh slovenskih čebelarjev je več kot 9000, približno 300 jih je vključenih v pridelavo medu s katero od zaščitnih znamk. “Dobro smo organizirani in dobro povezani. Naša zveza s predsednikom Boštjanom Nočem na čelu nas dobro zastopa pri državi, težave pa imamo z registracijo zdravil,” pove Sedmak. Zelo vneta čebelarka je tudi njegova soproga Vida, ki ga, kot pravi, spodbuja. Ob večjih delih priskoči na pomoč še hči Mateja z družino.

Doma v Klancu se vse vrti okrog čebelarstva, kmalu pa bodo dokončali poseben objekt, v katerem bodo združili vse okrog čebel in medu ter uredili prodajalno za svoje izdelke. Tam bo tudi delavnica, da bo Zvone še naprej pripravljal satovje. Če je treba, pa zna narediti tudi celoten panj.

“Slovenci imamo svojo čebelo in svoj panj. Sam uporabljam trietažne AŽ panje, ki so ime dobili po Antonu Žnidaršiču, čebelarju iz Ilirske Bistrice,” pove Sedmak.

“Tako kot verjetno vsak čebelar, tudi sam zjutraj pojem žlico medu,” pravi in izda še svoj drug hobi, suhe mesnine. Vsega okrog kolin se je navadil pri starem očetu Janezu v Malem Otoku pri Postojni, zdaj pa se s svojimi izdelki rad postavi na kakšni salamijadi ali klobasijadi. “Delam bolj na kraški način, a bom pozimi pripravil tudi istrske klobase, da se bom lahko udeležil katerega od ocenjevanj,” doda. Ker je dosleden, bo gotovo osvojil kakšno priznanje, kot jih je že nešteto za svoj med, med drugim veliko zlato medaljo na lanskem mednarodnem ocenjevanju v Novem Sadu. “Mimo nas gre veliko izletnikov in kolesarjev, ki se ustavijo in pokusijo naš med. Še bolj so navdušeni, ko vidijo, da smo zanj prejeli veliko priznanj,” je zadovoljen Sedmak. Zadovoljen pa je tudi z dvigovanjem kulture medu, saj se vse več slovenskih podjetij odloča za medena novoletna darila, krepiti se je začel čebelarski turizem, apiterapija je vse bolj cenjena in za prodajo medu ter drugih čebelarskih izdelkov ni nobene zadrege.

SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano