Derbi

Ne, ni crknu televizor, tudi usod'n vin se ni razliu, gostilna še kar išče šefa, kmetija je gotovo še vedno na začetku, tudi štorija je bolj in bolj žlahtna in Slovenija ima prav gotovo na zalogi še številne talente. Da o tem, da je ustavno sodišče nedavno obvarovalo otroke (kajti za otroke je menda šlo in gre) niti ne govorimo.

Skratka, na heteroseksualni strani Alp so vsaj na prvi pogled prisotni prav vsi razlogi za srečo in zadovoljstvo. Na prvi pogled že, na prvo žogo pa pač ne. Zgodilo se je namreč nekaj nezaslišanega! Prikrajšani smo bili za vsakoletni nogometni dogodek vseh dogodkov, za derbi vseh derbijev, za tekmo med Mariborom in Olimpijo. In to ne zaradi bolezni v ansamblu, prevelikega števila rdečih ali rumenih kartonov vijoličastih in zelenih mojstrov te najpomembnejše postranske stvari na svetu ali morda zaradi pretirano namočene igralne površine. Ne, derbi je odpadel, ker policija ni uspela zagotoviti varnosti pred, med in po dogodku. Športnem dogodku, da ne bo pomote. Krivi so seveda begunci. Če ne bi ti tako trumoma prihajali na zelenovijoličasto stran Alp, bi bilo na razpolago dovolj policistov, ki bi pred, med in po tekmi, v popolni bojni opremi, preprečevali izgrede, pretepe, uničevanje družbene in zasebne lastnine in podobne izraze predanosti športu zelenih zmajev in vijol. Ti seveda še zdaleč niso unikum v nogometnem vesolju, so pa v slovenski galaksiji najbrž najbolj zagreti.

Da je tako, sem na lastne oči videl pred letom ali dvema, ko sem se po štajerski avtocesti vračal proti domu in nič hudega sluteč zavil na počivališče Tepanje. Običajno počivališče, kjer človek natoči gorivo, na kratko počine, spije kavo in gre naprej. Tokrat je bila podoba precej drugačna, saj je na počivališču kar mrgolelo policistov v bojni opremi. Kot v nekakšnem Pasjem popoldnevu, mojstrovini, ki jo je Sidney Lumet posnel sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Al Pacinom v glavni vlogi. Najprej sem seveda pomislil, da si želijo kakšni oboroženi nepridipravi prisvojiti dnevni zaslužek bencinske črpalke in ob tem odnesti tudi vse dobrine s polic in pijačo iz hladilnikov. Skratka, najmanj oborožen rop velikega formata. A se ni dogajalo nič tako dramatičnega. Stvar je bila namreč precej bolj preprosta. Ko sem se prebijal s počivališča nazaj na avtocesto, sem enega izmed policistov vprašal, kaj se dogaja. Verjeli ali ne, vsi ti policisti, ti slabo plačani varuhi javnega reda in miru, so spremljali dva ali tri avtobuse mariborskih navijačev na tekmo v Celje. Na športni dogodek, da ne bo pomote. In seveda na moje stroške in stroške ostalih davkoplačevalcev na nerazumni strani Alp. Ja, to je bil vzrok za obsedno stanje! Nogometna tekma. Ne le tekma, tudi pot na tekmo in zagotovo tudi tista s tekme domov. Ne vem, ali je bil tudi to kakšen derbi ali običajna tekma, vsekakor je ta dogodek, športni, da ne bo pomote, po oceni policije predstavljal nevarnost za javni red in mir. Tako kot derbi, ki ga ni bilo. Tekma visokega tveganja. In močno dvomim, da jo policija ocenjuje kot tako zgolj zato, ker sicer ne bi imeli policisti v soboto zvečer kaj početi.

Kakorkoli. Derbi je bil odpovedan in zeleni zmaji so v znak protesta pred parlamentom prižgali sveče. Morda se motim, a najbrž bi bil razmislek o tem, kaj narediti, da tradicionalni derbi med večnima rivaloma ne bo več tekma visokega tveganja in razlog za mobilizacijo policistov, bolj na mestu kot prižiganje sveč pred parlamentom. Morda bi na pomoč priskočili udeleženci vsakoletnega festivala najboljših evropskih prepričevalcev Zlati boben v Portorožu. Letošnja tema festivala je bila “Transformacija, osvoboditev, kreativna kultura”.

Če nas lahko dnevno prepričujejo, da je naše perilo z uporabo tegaintega lahko za tri odtenke bolj belo, ni hudič, da ne bi uspeli počasi spremeniti navijačev, jih napotiti v bolj kreativne oblike izražanja svoje pripadnosti klubu in jih tako osvoboditi nadzora. In policisti bi lahko doma na kavču, v miru pogledali kakšno nogometno tekmo ali pa na prehitri strani Alp lovili tiste, ki mislijo, da so prometni znaki z omejitvijo hitrosti ob cestah zgolj za okras.

Nasploh so omejitve velikokrat okras. Na primer tista, da so plovila lahko zasidrana le v pristaniščih in ne v Strunjanskem zalivu ali Jernejevem kanalu. Slednjega se je sedaj lotilo računsko sodišče. Ali bo sodilo o računih ali računalo o sodih, tega sicer ne vem, me pa prav zanima, ali bodo po tem sodniškem računanju plovila še vedno tam, kjer so. V nasprotju z zakonodajo že precej več kot četrt stoletja. Če se pa sodniški računi v Jernejevem kanalu slučajno ne bodo izšli, je tu še en izziv. Nedaleč od Jernejevega kanala in znanega mostu, ki ni prestal inšpektoričine palčne presoje, stoji lepa, velika sušilnica fig. Tudi že dolgo, a manj kot četrt stoletja. Kdo ve, če imajo ti predelovalci sadja vse račune za nakup in prodajo fig ustrezno urejene in zavedene. Zagotovo bi veljalo pogledati tudi tja in zakaj ne, morda celo posneti še kakšno žlahtno, vinsko ali kmečko nadaljevanko.

ROBERT TURK

---