Del politikov je naredil vse, da bi bil ta poklic neugleden
Ko je postal prvi parlamentarec, je bil pri 32 letih politični veteran. Izurjen v desetletju politike, ki je imela širši pomen in plemenitejši zven.
Jožef Školč Foto: Zdravko Primožič/Fpa
“Moja mladost je bila presenečenje predvsem za tujce, sicer pa sem bil takrat po stažu med starejšimi politiki, seveda v smislu izkušenj. Za sabo sem imel deset let političnih spopadov v najboljšem pomenu te besede,” na vprašanja, ali ga je leta 1992, ko je postal prvi med parlamentarci, kdo zmerjal z golobradcem, odgovarja Jožef Školč.
“To, kar smo počeli, ni bilo strogo politično. Šlo je tudi za kulturne in siceršnje provokacije. Na neki način za upor proti staršem. Želeli smo si spremembe na najrazličnejših področjih. Šele počasi se je vse razvilo okrog tega, čemur bi lahko rekli koncept svobode. Želeli smo si več svobode - ne samo zase, temveč za vse,” o 80-ih letih prejšnjega stoletja pripoveduje Školč in priznava, da ima v predalu polno priponk. Denimo tisto s prečrtanim 133. členom in mnoge druge: “Ti bedži so znameniti. To so spomini za starost, ki prihaja,” se nasmehne.
Školčeva generacija, ki si po krivem ali po pravici, odvisno pač od prsi, pripenja medalje zaslug za veliki projekt osamosvojitve, se počasi umika mlajšim politikom. A zanesenjaškega civilnodružbenega, kulturnega in političnega vrenja v osemdesetih skoraj ni mogoče primerjati z aktualnimi političnimi razmerami.
“Generacija politikov se mi, morda z redkimi izjemami, zdi popolnoma drugačna. Večina ljudi, ki so na novo v parlamentu, jaha val antipolitike - to je popolnoma nekaj drugega kot angažma za spremembe pred 25 leti,” razmišlja Školč in na vprašanje, kakšni so razlogi za potrebo po antipolitiki, odgovarja: “Eden od razlogov je zagotovo ta, da poteka stigmatizacija politike, ki je pavšalna. Je pa po drugi strani tudi res, da je dobršen del politikov naredil vse, da bi bil ta poklic neugleden. Tretji razlog je marketinška strategija: ljudem je treba prodati novo zobno pasto, da bodo imeli lepše in bolj zdrave zobe,” pravi Školč. “Po drugi strani pa je paradoksalno, da vsi, kadarkoli je kaj narobe, molijo k ministru, za zdravje ali za finance.”
Očitno je, da imamo opravka z novimi obrazi, dodaja. “Bolj ključno je, ali ti prinašajo novo politiko. Tudi v 90-ih letih je bilo v dobršnem delu strank kar nekaj zelo mladih, ki pa so zagovarjali zelo staro politiko. Umirjanje jezika je že neka kvaliteta, ki obeta. O tem, kakšni bodo politični koncepti, pa je prehitro soditi,” pravi Školč, to pa ni toliko odvisno od stališč samih. Danes človeku ni potrebno biti posebej drzen, da zagovarja, denimo, svobodo govora, meni Školč - pogum se meri predvsem s sposobnostjo in pripravljenostjo povedati resnico: “Pomembna sprememba bi bila, če bi politik res rekel nekaj, v kar verjame in kar bi znal uresničiti. Če bi dal realno obljubo. Tega manjka in predstavljam si, da bi se to zelo hitro prepoznalo kot bistven odmik in neke vrste provokacija. Politika je danes večinoma le dvoje: sajenje rožic in demoniziranja nasprotnika.”
Četrt stoletja po slovenski pomladi nista radikalno drugačna le vloga in ugled politike. Izginila je tudi medgeneracijska napetost na področju glasbe, kulture, literature, ki je poganjala, kot se je izrazil Školč, “upor proti staršem”. Iz česar izhaja tudi vprašanje, kje so danes kulturne sfere, v katerih se lahko ne le urijo bodoči politiki, ampak predvsem rastejo bodoče ideje: “Subkulture so v nekem trenutku bile svoje vrste upor proti mainstreamu, ne nujno političen. Pri nas je lahko neko kulturno dejanje povzročilo pravi vihar in premike. Kje se to danes godi, kje se to danes kuha, je težko reči. Tudi prepovedanih prostorov je vse manj, vsaj brutalno prepovedanih. So pa te prepovedi veliko bolj subtilne.”
VH