Darsinizem

Ne, v naslov se ni prikradel tiskarski škrat in tokratno bučanje ni namenjeno darvinizmu, nauku, ki ga je utemeljil Robert Charles Darwin, pač pa ravnanju, ki ga utemeljujejo vsak dan sproti na Nadministrstvu za Prostor, Avtoceste, Ceste in Kolovoze ali, krajše, na NadPACK-u.

V nadministrstvu sta, kakor kaže, neformalno združena ministrstvo za infrastrukturo in promet ter Dars, darsinizem pa je, kakor kaže, prevladujoča razvojna in načrtovalska paradigma nadministrstva. Za darsinizem bi tudi sicer lahko rekli, da je bolj kot darvinizmu, to je razvojnemu nauku, bližje nauku o stvarjenju, torej tistemu, ki govori o stalnosti vrst, oprostite, cest. In mostov, seveda. Ko jih enkrat naredijo ali ustvarijo, kakor vam ljubše, se jih ne pritaknejo več.

Za avtoceste to sicer ne velja, zato pa toliko bolj velja za regionalne in lokalne ceste ter mostove širom po zakrpani strani Alp. Če bi bilo to od včeraj, bi si človek lahko celo mislil, da gre za varčevanja NadPACK-a pri postavljanju hitrostnih ovir, a glede na to, da je stanje cest na zakrpani strani Alp znano že iz predvarčevalnih časov, to najbrž ne bo držalo. Kakorkoli. Tudi najnovejša epizoda nadaljevanke Markovec in Vinjeta, ki smo ji lahko pred dnevi sledili v oddaji Odkrito, potrjuje dejstvo, da so strateško načrtovanje, celostna obravnava rabe prostora, iskanje rešitev za prometne zagate in uporaba zdravega razuma, da ne rečem kmečke pameti, stvari, ki v prostorih NadPACK-a pač nimajo domovinske pravice. Kako sicer razumeti načrtovanje obalne hitre ceste na način, da prometni čep ali zamašek, značilen za vremensko ugodne konce tedna in celo poletno sezono, vsakih deset let zgolj preselijo za nekaj kilometrov?

Zadnja leta uncamo (še pomnite, tovariši, lanski Unec?) pred Koprom in Žusterno, prihodnje desetletje pa bodo tisti z vinjeto uncali na izolski obvoznici, najbrž tudi v prelepem novem predoru, tisti brez pa tam skozi Izolo in gor po ovinkih, ki vodijo na Belveder. Slednji bodo vsekakor na boljšem, saj bodo ob lepem vremenu poleg uncanja deležni tudi prelepega pogleda na Tržaški zaliv, s prelepim ozadjem gorskih vršacev Julijskih Alp in Dolomitov. Zabavno bo najbrž tudi nad tunelom, skozi Olmo in Prisoje, čez Markovec in mimo bolnice v dolino Pivola.

Tako mi, tisti nekoliko mlajši pa bodo najverjetneje dočakali tudi uncanje pred Lucijo. Tam se namreč obalna hitra cesta po vseh načrtih NadPACK-a menda konča. Fertik, fine, di end. Ni kaj, uncanja po obali nas lahko rešijo le zelo visoke cene pogonskih goriv ali kakšen drug ukrep, ki nas bo prepričal, da zmanjšamo potrebo po premikanju od točke A do točke B in morda še naprej do točke C. Kjerkoli te točke že so.

In če smo že pri uncanju. Nedavno tega se je zgodil prometni čep, kaj čep, kolaps na cesti od Bertokov do ankaranske vpadnice in po njej tja do vhoda v koprsko pristanišče. Zakaj že? Ker se na stotine tovornjakov vozi v pristanišče in iz njega skozi Koper. Zakaj že? Ker ni zgrajen odcep hitre ceste od Bivja mimo železniške postaje do predvidenega novega vhoda v pristanišče. Zakaj že? Resnici na ljubo ne vem, bi pa najbrž veljalo povprašati na nadministrstvu. Če kdo, potem bi na NadPACK-u morali imeti odgovor.

Da le ne bo tak, kot so ga dobili avtorji omenjene oddaje Odkrito. Predstavnica nadministrstva je namreč povedala, da vinjeto za tunel pod Markovcem in za mestne obvoznice jasno določa zakon (glede na dogajanje na zakonskopravniški strani Alp je to vsekakor eden redkih zakonov, ki jasno določa karkoli, kar je vsekakor pohvalno) in da je obalna cesta njihova alternativa v primeru nesreče, nameščanja lučk v predoru, del na cesti in drugih podobnih aktivnosti. Če želita občini cesto spremeniti v plažo, naj pač najdeta drugo alternativo.

Skratka odgovor, ki ni le darsinizem, pač pa že kar darscinizem in je blizu tiste znane Janezove o revščini, lakoti in štrucah kruha v smetnjakih. In človek se res vpraša, kdo je tukaj zaradi koga in zaradi česa. Pravzaprav se človek zaradi tovrstnih dogajanj in akutnega pomanjkanja zdrave pameti na darsasti strani Alp vse manj sprašuje in počasi, skozi Lucijo, Strunjan, v kratkem tudi Izolo, skozi koprska krožišča, Bertoke in Škofije, premaguje tistih slabih trideset kilometrov, ki ločijo točko A od točke B. In če je finančno stanje NadPACK-a odvisno od prodanih vinjet za teh trideset kilometrov hitre ceste, ki je najhitrejša prav od Kopra do Žusterne, potem se res lahko veselimo gradenj novih odsekov.

Kako že piše na velikih transparentih? “Gradimo za vas.” Ma ne me basat!

ROBERT TURK

---