Da genocid ne zdrsne v pozabo

Če kdo, potem lahko Amor Mašović pove in pokaže, kako ljudje v Bosni in Hercegovini preživljajo travme, zadane po balkanski moriji. Mož, ki je direktor Inštituta za pogrešane osebe, in je zadnjih dvajset let posvetil iskanju pogrešanih oseb v svoji domovini, je v torek obiskal Koper. V sklopu spominskega projekta 20 let genocida v Srebrenici je predaval na Fakulteti za humanistiko.

“V zadnjem obdobju moje poslanstvo ni več odkrivanje množičnih grobišč in izkopavanje trupel, temveč ozaveščanje družbe o tem, kaj se je dogajalo v Srebrenici, Bosni in Hercegovini ter da se podobne zadeve še danes dogajajo marsikje po svetu. Strinjam se, da je naš strah pred pozabo večji od žalosti in besa, ki ju vsak dan čutim zaradi storjenih zločinov,” pravi Amor Mašović.

Brez olepševanja za zakrivanje resnice

11. julija bo minilo dvajset let od genocida v Srebrenici, v katerem so enote bosanskih Srbov likvidirale 8372 muslimanskih prebivalcev tega mesta. Doslej so identificirali in pokopali 7100 žrtev. To je bil le vrhunec triletne balkanske morije, ki predstavlja pravo civilizacijsko sramoto za Evropo in mednarodno skupnost. Pri tem je Mašović jasen in oster: “Sem proti evfemizmom, s katerimi ljudje olepšujemo zadeve, da bi lahko zakrili resnico. Ko se zgodi genocid, je to genocid in ne pobijanje, etnično čiščenje, zločin nad človeštvom, masaker ... In v Srebrenici se je zgodil genocid!”

Takoj po podpisu Daytonskega sporazuma so se začele aktivnosti pri iskanju pogrešanih oseb. Ob več kot 200.000 padlih v vojni za Bosno in Hercegovino so svojci prijavili še 32.152 pogrešanih oseb. Doslej so raziskali več kot 750 množičnih grobišč, ekshumirali so več kot 26.000 trupel, 23.500 so jih identificirali in predali sorodnikom. Amor Mašović se je po lastni oceni s svojimi rokami dotaknil posmrtnih ostankov 15.000 ljudi, z drugimi čutili je zaznal 18.000 trupel.

“Po uporabi sodobnih analiz DNK so kosti, ki smo jih našli, dobile tudi ime in priimek. S tem se je sorodnikom od srca odvalil velik kamen, krč je popustil, matere, hčere, sinovi lahko žalujejo za izginulimi. To je velik napredek. V zadnjem obdobju pa je naša največja težava pomanjkanje informacij. Le ena od desetih informacij se pokaže za resnično,” razlaga. Tudi na predavanju v Kopru je eden od udeležencev informiral Mašovića o grobišču v svojem kraju v eni od občin, levo od krajevne ceste ..., a je Mašović odgovoril, da je za te govorice že slišal, vendar so to jamo natančno preiskali že pred desetletjem.

Pričakovanja svojcev pogrešanih so velika, saj marsikdo v duši ni pomirjen, če moža, sina, hčerke ni pokopal po lokalnih običajih in nima prostora, da bi za njim žaloval.

“Sorodniki ob identifikaciji trupel začutijo predvsem olajšanje, čeprav je še vedno prisoten tudi krč. Niso niti žalostni niti veseli. A po kakšnem letu od odkritja vsi lažje živijo, so pomirjeni. Žalost bolj občutijo ob raznih obletnicah.”

Kazni so le simbolične

“To ni več delo, to je poslanstvo. Ne ukvarjam se več s pravom, temveč s pravico in pravičnostjo,” pravi 60-letnik, ki je bil pred balkansko tragedijo odvetnik. Prav pri teh kategorijah postane zadržan in neprepričan v odgovorih. Ne samo, da sodni mlini tudi v BiH meljejo počasi, temveč tudi postavljajo vprašanje smiselnosti takšnega sojenja in kaznovanja. “Sodišča v Haagu, v Sarajevu in v drugih mestih obsojajo zločince na osem, deset, največ do 13 let zapora. To so simbolične kazni. Žrtve tako ali tako nimajo nikakršnega zadoščenja, ker jih že dolgo ni več med nami, za sorodnike pa so ti procesi in kazni podcenjujoče. Kako naj kaznujejo Milana in Sredoja Lukića, ki sta 70 vaščanov iz Koritnika v bližini Višegrada, od tega 30 s priimkom Kurspahić, zaklenila v klet in hišo z njimi vred zažgala?”

Med njimi je bil tudi novorojenec, star 24 ur, ki mu starša še nista dala niti imena. Zato je v evidencah umrlih oseb v vojni v BiH zapisano le Kurspahić - otrok. Kakšno kazen si zasluži tisti, ki je žensko telo pribil na vrata in ga kot splav spustil po reki, ko pa so ga ljudje obrnili, je bilo na drugi strani pribito še eno žensko telo.

Na vprašanja, kako so lahko ljudje počeli tako grozovita dejanja, si povprečen človek ne zna pojasniti, odgovora pa ne najde niti Mašović: “Zame so glavni krivci ideologi te politike. Ne tisti, ki so držali puške, temveč na primer Momčilo Krajišnik, ki je bil predsednik skupščine Republike Srbske. V Haagu je presedel 13 let in sedaj svobodno živi na Palah. Ali pa Simo Zarić, ki se je po nekaj letih zaporne kazni vrnil, kandidiral na volitvah in za las ni postal župan Bosanskega Šamca. Seveda je vse v skladu z zakonom, toda ali je to v skladu z moralo, pravico ...?”

United Nothing

V BiH je veliko govora o medsebojni spravi in življenju med narodi v mirnem času. Mašović ni imel stikov z ubijalci. “Nekajkrat sem pričal v Haagu, pogovarjal pa sem se le s posrednimi udeleženci genocida, predvsem vozniki tovornjakov, ki so sodelovali pri prekopavanju in skrivanju posmrtnih ostankov. Skoraj nihče nam ni pomagal. Peterica nam je pokazala grobišča, a so štirje od njih to storili le zaradi interesov in lastnih koristi. Le eden je spregovoril, ker so se mu vsako noč v sanjah prikazovala trupla, ki jih je nakladal, in tega ni več zdržal. Po treh mesecih je povedal, da spi kot mali otrok; odklonil je tudi kakršno koli nagrado ali nadomestilo.”

Prav ti prekopi in skrivanje trupel povzročajo Inštitutu za pogrešane osebe največ težav pri odkrivanju grobišč. Srbi so namreč želeli zakriti zločine, zato so del trupel prekopali v sekundarne grobnice in nato celo v terciarne. Posledica je, da so ostanki istega posameznika razsejani v več grobnicah. Tako so ostanke M. Kadrije našli celo v petih grobnicah, oddaljenih do 32 kilometrov. “To ni zločin proti žrtvam, temveč zločin proti živim. Predstavljajte si žensko, ki ji po desetih letih sporočijo, da so končno našli ostanke njenega moža, nato ga pokoplje in objokuje, bolečina se zmanjša. Nato pa ji čez tri leta spet sporočijo, da so našli še eno nogo njenega moža in čez eno leto še en drugi del ... Grozno!”

Za odgovornost za genocid v Srebrenici pa prst upira v mednarodno skupnost. “Najboljša definicija vloge mednarodne skupnosti je grafit nizozemskega vojaka na zidu. Ob UN (op. a. United Nations, torej OZN) je zapisal United Nothing. Sam najmanj krivim te nizozemske vojake, saj sem prepričan, da bi tudi oni končali v enem od teh grobišč, če bi se z orožjem zoperstavili srbskim enotam. Če pa bi se OZN, Nato ali kakšna druga sila tedaj uprla tako, kot se je kasneje na Kosovu, potem bi morijo že na začetku lahko zaustavila.”

Tedanjim nizozemskim poveljnikom bolj zameri podcenjevalen odnos do Balkana. Drugače si ne zna razlagati, da so šele deset let po srebreniškem genocidu znotraj zaščitenega ozemlja, ki je bilo pod nadzorom vojakov OZN, odkrili grobnico s šestimi trupli, med njimi je bil tudi novorojenček. Ti najbrž niso umrli nasilne smrti, a vseeno ... Nekatere priče tudi trdijo, da so nekateri nizozemski vojaki sodelovali pri množičnih pobojih, a za to ni trdnih dokazov.

DENIS SABADIN

---