Četrt stoletja padcev in zastojev

Ja, v četrt stoletja se lahko družba kar tako, meni nič tebi nič, iz industrijske spremeni v informacijsko, iz socialistične v kapitalistično, iz solidarne v egoistično, iz družbe dogovarjanja in usklajevanja interesov v družbo preglasovanja in služb za stike z javnostmi, iz družbe vključevanja v družbo izključevanja in nenazadnje in predvsem iz družbe socialne varnosti v družbo socialnih omrežij in čivkanja, v družbo, v kateri prijateljujemo predvsem na fejsbuku.

 Foto: Leo Caharija
Foto: Leo Caharija

Ni pa nujno. Da prijateljujemo namreč. Socialna omrežja so se izkazala tudi kot izjemno močno orodje tistih, ki izključujejo in širijo sovraštvo ter nestrpnost do drugače mislečih, rušijo vlade in spreminjajo države. So vektor dobrega in slabega. In težava načeloma seveda ni v socialnih omrežjih, pač pa v slabem, ki se običajno širi hitreje kot dobro. Ne glede na to, da se dober glas širi v deveto vas. Da o tem, da je slabo in katastrofalno medijsko bolj zanimivo, niti ne govorimo.

Kakorkoli. Tudi človeku, posamezniku, ki je pred petindvajsetimi leti zagledal luč sveta, se je v njegovi prvi četrtini stoletja lahko zgodilo marsikaj. Lahko ima zvrhano mero sreče in se je po pravkar končanem šolanju zaposlil, bolj verjetno pa je, da z diplomo v žepu išče službo in s tem tudi priložnost, da bi vrnil družbi del tistega, kar je vanj vlagala. Povsem mogoče je, da ima že deset let delovne dobe, seveda pa lahko tudi ničesar od naštetega.

Če je to že njegova druga četrtina stoletja, se morda sprašuje, kako to, da je kar naenkrat postal višek in pristal na zavodu za zaposlovanje. Kako to, da je kar naenkrat preveč plačan, neučinkovit in nekonkurenčen, in če je - bognedaj! - slučajno del javnega sektorja, celo sovražnik države številka ena. Spet drugi se sprašujejo, kako to, da so bili še pred kakšnim desetletjem ali dvema menedžerji leta, častni občani, absolutni gospodarji razmer in kaj vem kaj še, danes jih pa ljudstvo obmetava s tajkuni, lopovi in barabami, jih preganja po sodiščih in pošilja v zapor.

Ja, petindvajset let je dovolj dolga doba, da se medtem marsikaj zgodi, je pa tudi res, da se nekatere stvari kljub temu bistveno ne spremenijo. Natanko pred štiriindvajsetimi januarji so na primer ugledala luč sveta prva (in zaenkrat zadnja) slovenska morska zavarovana območja. No, resnici na ljubo območji - naravni spomenik Rt Madona in naravni rezervat Strunjan. Naravni spomenik Debeli rtič bo petindvajsetletnico praznoval prihodnje leto, saj je bil zavarovan leto kasneje, a to malenkostno odstopanje od okrogle obletnice lahko konec koncev tudi zanemarimo. Če dobro pomislim, smo morska zavarovana območja pravzaprav imeli, preden smo formalno dobili lastno državo. In medtem ko smo z državo gradili zgodbo o uspehu (v tem trenutku sicer gradnja bolj kot ne stoji in nekoliko spominja na betonski skelet na koprski Bonifiki ali na Nokturno na Markovcu in tunel pod njim), vstopali v Nato in EU, smo pri morskih zavarovanih območjih vsa ta leta stopicali na mestu.

Pravzaprav še kar stopicamo. V četrt stoletja nam je v letih debelih krav z velikimi težavami uspelo opraviti samo nekaj osnovnih raziskav in postaviti plovke, ki označujejo mejo teh območij. In včasih se človeku zdi, da bi bilo morda bolje, ko jih ne bi. Tako se ne bi vsako leto sproti ukvarjali s problemom zagotavljanja denarja za njihovo vzdrževanje. Pa ne zato, ker ni več debelih krav. Teh naravovarstvo resnici na ljubo ni nikoli videlo. Vedno so bile bolj suhljate, vredne nekaj manj kot desetinko odstotka državnega proračuna. Pa tudi to ne bi bila tako huda težava, če bi obstajala vsaj politična volja. Če bi bilo morje še kaj drugega kot meja s Hrvaško, koprsko pristanišče, marine, turizem in ribolov. Pred mednarodno skupnostjo smo se sicer zavezali, da bomo do leta 2020 učinkovitemu ohranjanju morske biotske raznovrstnosti namenili deset odstotkov morja. Strokovnjaki, zbrani na pravkar minulem svetovnem kongresu parkov v Sydneyju, priporočajo celo trideset odstotkov. A za zdaj kakšnega posebnega navdušenja na ministrstvu za okolje, prostor in vremenske spremembe v tej smeri ni zaznati. Morda v naslednjih petindvajsetih letih, kdo bi vedel. Četrt stoletja je dolga doba.

ROBERT TURK


Najbolj brano