Cedeji in stripi, vmes pa Iztok

Pred vrati so na mizici razvrščene knjige: pesmi in zapisi Patti Smith v angleško-italijanski izdaji, prav tako dvojezični Nick Cave, poezija Paula Valéryja, iz torbe kuka Hellerjev kultni Kavelj 22 ... “Pospravljam, kmalu se bo treba izseliti,” pove Iztok Krkoč. Že debeli dve desetletji vodi glasbeno poslušalnico, ki je obenem izposojevalnica cedejev in shajališče ljubiteljev lepih zvokov. Prostor, kakršnega danes zlepa ne najdeš. A odločitev lokalne oblasti je neomajna: Društvo prijateljev zmernega napredka mora zapustiti prostore, v katerih domuje Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski in medgeneracijski center (MKSMC). In potem? Bo poslušalnica zaživela kje drugje? Iztok skomigne. Ni še jasno.

Je pa že lep čas jasno, da je “Iztok iz MKC-ja” pripadnik ogrožene vrste. Marsikomu je bil najpoprej izvrsten glasbeni vzgojitelj. Če si mu povedal, da ti je silno všeč Bob Dylan, se je popraskal po bradi, se obrnil k policam s cedeji, iz lepo poravnane vrste potegnil enega, ga položil predte: “Če ti je všeč Dylan, ti bo morda tudi tale mož.” Na nič kaj privlačni bledo rumenkasti naslovnici je s črno-bele fotografije zamišljeno zrl navidez dolgočasen, pust možakar v elegantni obleki, prav nič podoben divjim dolgolasim rokerjem. Naslov: Leonard Cohen, Greatest hits. A vtis je popravil že s prvimi kitarskimi takti in z verzi: “Suzanne takes you down to her place near the river ...” In si bil njegov, on pa tvoj. Iztok je že vedel.

Če si mu rekel, da bi se rad seznanil z opusom nekega Neila Younga, ki si ga bil slišal ondan, se je nasmehnil in odkimal: “Tu pa ne bo šlo tako enostavno. Najprej morava ugotoviti, kakšnega Younga želiš spoznati: jeznega, žalostnega, akustičnega in nežnega, električnega in hrupnega, bluesovskega ...”

“Hm,” si se zdaj popraskal ti, “kaj bi bilo najprimernejše za začetek?” Spet se je obrnil k policam in z ene potegnil cede z nasmejanim pevcem na beli naslovnici: “Morda bi bil za začetek tale.” Album Comes a time. Da, dober začetek.

V MKC-ju se je posel razcvetel

Kje pa naj iščemo začetek zgodbe o koprski poslušalnici? Za pošto v središču Kopra, pravi Iztok, tam, kjer je Mirko Cepak imel videoteko VK7. Nekega dne je Iztok ugotovil, da bi šli v promet tudi cedeji, pa se je pridružil prijatelju. Nekaj let jima je šlo dobro, zatem pa so se zakoni zaostrili: dotlej so v videotekah izposojali tudi piratske kasete, filme, posnete kar v kinematografih, zatem pa so smeli strankam ponujati samo še originalne videokasete, pa še distributerji so jih radi izsiljevali, češ: če hočeš to kaseto, moraš kupiti še to in to ...

Četudi je bila zakonodaja do cedejev nekaj časa še dokaj milostna, je posel čedalje bolj šepal, poleg tega sta poslovna partnerja vse bolj ugotavljala, da nimata enakih ciljev. “Jaz sem bil bolj za underground, posla nisem postavljal na prvo mesto, Mirko pa je imel družino, ki jo je moral preživljati, pa še svojo dejavnost je preselil na mestno obrobje, kar meni niti malo ni dišalo,” se spominja Iztok, ki so ga maja 1994 odprtih rok sprejeli v MKC-ju, njegovem priljubljenem koncertnem prizorišču. Šele tamkaj se je njegov posel zares razcvetel.

“To je tudi zasluga mojih dragih sodelavk in sodelavcev v glasbeni poslušalnici, ki so bili v letih njih delovanja še rosno mladi,” pravi Iztok, ki rad takole premetava besede. Samosvoj je tudi urnik, ki ga je prilepil na zelena kovinska vrata: poslušalnico vsak delovnik odpre ob 12.25, zapre pa jo ob 16:01, včasih ob 16:02, zatem je odprta še od 18. ure do 21:03. “Prvi termin sem namenil šolarjem, da bi se tu lahko ustavili po pouku, si izposodili cede, prelistali stripe, šli na internet, se seznanili s koncertnimi sporedi ... Drugi termin pa je bolj ustrezal odraslim,” pojasni.

Obiskovalci si en cede lahko izposodijo za 80 centov, vsak četrti pa je brezplačen. Čas izposoje - po dogovoru. Na voljo jim je kar 8000 cedejev. Povečini so Iztokovi, društvenih je samo 150. Na policah je največ alternative, precej je tudi rocka, bluesa, panka, najde se tudi hardcore, nekaj je še metala, ki Iztoku sicer ni najbolj pri srcu, popa pa ima komaj za vzorec.

“Imel sem tudi več vinilk, ki pa sem jih že zdavnaj razdal. V društvu imamo tudi gramofon, a ga že vsaj deset let nismo uporabili,” pravi.

Od trgovinic z dušo do hladnih megamarketov

Iz predala potegne star rumeno-zelen zvezek s trdimi platnicami. Vanj so s kemičnim svinčnikom vpisani vsi člani, med njimi tudi kar nekaj današnjih obalnih muzikantov. Števec se je ustavil pri številki 3152. “Nekako do leta 2004, morda 2005 je še šlo, potem pa se jih je vpisovalo vse manj,” pripoveduje Iztok. Tehnološki napredek je pač terjal svoje: danes glasbo lovimo povečini na spletu, jo na hitro pogoltnemo in prebavimo, le redki si cede še izposodijo ali ga kupijo ter ga zaužijejo v miru in počasi.

“Moj posel se zdaj v finančnem pogledu nikakor ne splača,” pravi Iztok. “V najboljših časih sem z denarjem od članarine kupil tudi po tisoč cedejev na leto, zdaj pa jih v trgovinah sploh ne nabavljam več. Nove dobim, ko mi jih podarijo znanci ali glasbeniki, ki nastopijo pri nas. Kupim pa samo, če mi je glasba res zelo všeč.”

Marsikdo poreče, da je njegovo vztrajanje pri tako nedonosnem poslu naravnost čudežno. A Iztok se nekako vendarle preživlja. “Potrebujem malo denarja,” skomigne. “Nimam ne otrok ne kužka ...” Ali res ni nikoli pomislil, da bi dvignil roke in zaprl glasbeno poslušalnico? “Ne,” odločno odkima. “Ljudje še prihajajo sem, to je še zmeraj živahno srečevališče, pa čeprav si cedeje izposojajo redki.”

Nekdaj je bilo drugače. Nekdaj si v Kopru - pa tudi v drugih slovenskih mestih - lahko plošče, kasete in cedeje kupoval tudi v mestnem središču, v bogato založenih trgovinicah, ki so jih vodili poznavalci, glasbeni zanesenjaki. Sčasoma so jih požrla velika nakupovalna središča na mestnih obrobjih, v katerih je bilo treba trgovcem črkovati imena niti ne tako neznanih glasbenikov. No, danes pa je tudi v megamarketih cedejev komaj še za vzorec.

Da, nekdaj je bilo drugače. Tudi Iztok se nasmehne ob spominu na trgovinico Gong, ki je svojčas domovala na Muzejskem trgu v Kopru. Tam sta bila strankam vselej na voljo odlična poznavalca glasbenega vesolja. “Tudi jaz sem nabavljal pri njiju,” prikima. “Zmeraj sem rad obiskoval takšne majhne trgovine, natlačene z dobro glasbo, se pogovarjal s prodajalci, prisluhnil njihovim priporočilom, izmenjal kako informacijo ...”

Zlasti o svojih največjih glasbenih ljubeznih, jasno. “Franci Blašković mi je zelo všeč, mislim, da imam celotno njegovo diskografijo,” pobrska po računalniku. “82 albumov piše tu. Kot mulo sem najbolj padal na Neila Younga, močne albume je izdajala tudi Patti Smith, da o Dead Kennedys in še marsičem drugem ne govorimo ... V jazzu mi je bil dolgo všeč John Zorn, ki pa sem se ga počasi naveličal. Ko ga zdaj poslušam, se mi zdi, da je v njegovi glasbi premalo srca in preveč uma.”

Kmalu bo manj srca tudi za zelenimi kovinskimi vrati na Sabinijevi ulici v Kopru.

ANDRAŽ GOMBAČ

---