“Če želimo poimenovati državo, jo poimenujmo planet Zemlja”

Medijska komuna je spletišče študentk in študentov Univerze na Primorskem. Študentje medijskih študij so jo vzpostavili kot “prostor, kjer bomo lahko izražali svoje misli, ideje in komentarje ter na ta način še koga spodbudili k aktivnemu razmišljanju.”

Odpri galerijo

V sobi z imenom Burja 3 je enajst članic in članov uredništva delilo misli nekaj ur po tem, ko je na referendumu padel družinski zakonik, in nekaj metrov od meje, obdane z rezalno žico. Ljudje, ki so, tako kot Republika Slovenija, v zgodnjih dvajsetih, so že zdavnaj porušili kliše pasivne, razvajene in nepismene generacije.

Ker je konec decembra, je srečanje padlo v prijetno vzdušje majhnega prazničnega proslavljanja. Nagovarjamo se z osebnimi imeni in brez priimkov, ker beseda tako lažje teče, pogovor pa izgubi pridih birokratske togosti.

Priboljški na mizi so kot spomini na srečno otroštvo: piškoti Domačica, čips v rdečih vrečkah in Fructalovi sokovi. Na plakatih, ki visijo na stenah, pa ni prav nič nostalgičnega. Usmerjeni so naprej, k odgovorom. Tako kot pogledi študentk in študentov, ki ne samo, da se ne spominjajo nekakšnih mitičnih “dobrih starih časov”, ko je bilo še vse prav, ampak tega spomina tudi ne potrebujejo. V ozadju sobe, ob steni, se kopičijo škatle in vreče, v katerih je pomoč za begunce. To je sedanjost.

Če hočeš uspeti, moraš biti “prasec”

Ob vprašanju, ali se čez pet let vidijo v službi, pravega odgovora ne najdejo. Ker, kaj pa pravzaprav sploh je to, služba?

“Skrbi nas, če bomo imeli dovolj denarja, da bomo prišli skozi mesec, da bomo plačevali stanovanje, ker so cene zelo visoke. Rada bi delala v medijih, ampak se bojim, da ne bom dobila službe, če pa jo bom, bo slabo plačana,” razmišlja Darja.

Alenka, ki ima že dolge in bogate izkušnje na tako imenovanem trgu delovne sile, delo dojema predvsem kot soočenje z realnostjo: “Na delovnem mestu spoznaš, kakšen je kruti svet. Borba je, za vsak cent, konkurenca je zelo velika, ne glede na to, ali gre za zasebno podjetje ali javno ustanovo. Doživljaš laži, hinavščino, nože v hrbet, na koncu pa 'cenkanje' za ceno, neplačevanje. Mlad človek nima nobene možnosti poslovnega uspeha, če ni 'prasec'. Oprostite za grdo besedo.”

Miha obrne smer razmišljanja: “Mislim, da je napačno, da si sploh želimo neko službo, delo, za katero bomo plačani, ker je tudi to neka oblika suženjstva. Skušam se usmeriti na področje, kjer bom lahko mešal zasebno in profesionalno življenje in bom s kolegi lahko tudi prijatelj, tovariš.”

Zapiski in zelena ničla

Družbo sedanjosti naj bi razjedala tekmovalnost in individualizem. Slovenci so pregovorno sprti med seboj, usmerjeni v lastne sebične cilje in pripravljeni pomagati le, če pričakujejo kaj v zameno. Študentje sveta ne vidijo tako črno. V solidarnost verjamejo in jo tudi čutijo. “Vedno sem dobil vse zapiske, za katere sem prosil. Tudi dal sem jih, če sem slučajno kakšnega napisal,” se nasmehne Iztok: “Mislil sem, da smo na tej fakulteti odprti, da si vse delimo med seboj. Poznam pa tudi študente, ki se zapirajo v majhne skupinice.”

Vera je podiplomska študentka in je že v službi. Ko razmišlja o solidarnosti, torej vidi oba svetova: “Ko sem se vpisala v prvi letnik, sem bila najstarejša, edina z otrokom in sem se počutila čisto izolirana. A na koncu so bila ta tri leta ena najlepših v mojem življenju. V službi ni vse tako rožnato, konkurenca je, ampak tekmovalnost je do neke mere zdrava.”

“V vsakem socialnem krogu to, kar daš, tudi dobiš. Načelo pomagati drugim je še vcepljeno v nas. Je pa res, da se mora tisti, ki potrebuje pomoč, oglasiti in ne molčati,” je prepričana Tina 1.

Miha dodaja: “Solidarnost ni dovolj. Tudi sama tekmovalnost ne. Ni dovolj iskati samo ničlo, pa čeprav je zelena.”

“Za begunce pa ne!”

Poleg tega, da zbirajo pomoč za begunce, so bili nekateri že prostovoljci na meji s Hrvaško. Izkušnja, ki je za mlade ljudi močna, včasih pa tudi streznitvena.

Denimo za Darinko: “Prevečkrat slišim 'za naše bi dali, za begunce pa ne.' Prijateljicam, sem denimo rekla, da imamo zbirni center. Ko so slišali, da zbiramo za begunce, je prišel odgovor 'A, ne, za njih pa ne dam'. Sem že doživela to in sploh nisem vedela, kaj bi lahko odgovorila. Ker ne pričakuješ takšnega odziva. Nekako naivno verjameš, da vsi razmišljajo podobno kot ti.”

“Koliko od vas je od začetka begunske krize prečistilo svoj krog prijateljev na družabnih omrežjih?” Vsesplošno dviganje rok in prikimavanje. “Večina ljudi komunicira preko facebooka in tam izliva svoj gnev. Vprašanje je, kako bi se odzval človek, ki bi videl na dvorišču nosečo žensko z dvema otrokoma. Bi odprl vrata ali ne? Bi jih pustil, da zmrznejo?” se sprašuje Vera.

“Kafansko” razmišljanje

Klara se lahkotnosti pisanja ne želi pridružiti: “Zelo malo izražam svoje mnenje preko družabnih omrežij. Večinoma jih samo spremljam. Tudi ob referendumu o družinskem zakoniku se je pokazalo, da ljudje preveč pišejo in izražajo svoje mnenje o vsem. Mogoče bi bila res sproščena in iskrena doma, s prijatelji, na spletnih omrežjih pa nikakor ne.”

“Referendum mi je res pojedel veliko živcev. Ljudje komentirajo in svoje mnenje delijo povsod, ne da bi se sploh pozanimali o dejstvih. Problem socialnih omrežij je, da pišeš, ne da bi se sploh zavedal, kaj pišeš. Moj sošolec, ki je bil proti, je na vprašanje, ali si je prebral zakonik, odgovoril: 'Seveda ne, kaj bom bral 400 strani.' Imel pa je take argumente, da me je bilo sram biti v isti sobi kot on in sem se zaradi njih še jaz počutila neumno,” razlaga Sara.

Tina 2 izkušnje težavnega komuniciranja ni doživela le v virtualnem, temveč tudi v realnem svetu. “Pomembno mi je, da si preko procesa spoznavanja ustvarim lastno mnenje. Nekateri ljudje pa tega ne počno in takim ljudem, denimo znancem iz otroštva, se skušam izogibati. Ali pa se čim prej usmerim na 'kafansko debato', ki je bolj varna. Ni moj cilj, da bi kogarkoli prepričala, ampak da me nekdo posluša in vstopa z mano v nek dialog.”

Ko se nam ne da več vstati

“Sram me je, da sem Slovenec,” je izjava, ki se je v preteklih dneh ponavljala v spletnem vesolju, večinoma ob komentarjih o družinskem zakoniku in rezalni žici. Maja meni, da to ni prav: “Vsakega moramo sprejeti takšnega, kakršen je, kar pomeni tudi tiste, ki so bili na referendumu proti. Ne moremo jih kar izločiti. So ljudje, imajo svoje mnenje, zrasli so v nekem okolju in treba jih je sprejeti. Ne mislim, da bi nas moralo biti sram.”

Tina 2 prizna, da je bila med tistimi, ki so to napisali. “Ni me sram, ker je zakon padel. Temveč zato, ker živim v državi, kjer ljudem ni mar. 30-odstotna udeležba me skrbi. Kaj se bo zgodilo ob hudi kršitvi nekih temeljnih pravic? Se nam bo dalo vstati in iti na volišče?”

Bolj kot sram so pomembna vprašanja, zakaj in kako se je nekaj zgodilo, so prepričani vsi.

Groza, strah in klešče

Miha povzame: “Ljudje se bojijo islamizacije, šeriatskega prava. Zdaj je bil v zraku zakon, ki bi prepovedal nošenje burke in nikaba. In tu ne pokažemo, da smo kot narod zavrti ali nepodučeni, ampak, da je velik del ljudi, ki ne razumejo sistema in se pustijo manipulirati in usmerjati v napačno smer. Bojimo se, da v Slovenijo pride neka manjšinska religija in vzpostavi dominanco, istočasno pa že imamo religijo, ki vzpostavlja dominanco, kar se je pokazalo pri referendumu o družinskem zakoniku. To kolektivno razmišljanje je bizarno.”

In tako je na mizo, ob piškote in sadne sokove, neizogibno padla rezalna žica. “Žica je popolnoma nepotrebna in ne vem, kaj naj o njej sploh rečem,” je odločna Darinka. “In nesmiselna,” dodaja Klara, obe pa se strinjata, da ob pogledih na to “tehnično oviro” čutita “strah, grozo, razočaranje.”

“Edino čustvo, ki ga ta žica vzbuja v meni, je jeza. Ima me, da bi šel tja in jo odstranil. V tem bi neizmerno užival. Že s tem, ko preščipneš žico in jo umakneš, veliko sporočiš. Videl sem ljudi, ki so šli v rezalno žico, hodili skoznjo in se smejali. Žica torej ni le nedopustna, nepotrebna in grozna, tudi ne služi svojemu namenu,” razmišlja Iztok in Miha pritrjuje: “Ta žica je simbol. In vsako dejanje, ki uničuje žico, je simbolično. S simbolom se je treba bojevati proti simbolu in ne z nasiljem.”

Vera se čudi, da državljani pri iskanju odgovorov niso bolj vztrajni: “V naši državi lahko pišeš predsedniku vlade ali države. To žico smo kupili davkoplačevalci, v bistvu je žica last državljank in državljanov. Zanima me, koliko pisem je prispelo. To je zame odgovorno državljanstvo. Ker če ugotoviš, da so se v trgovini pri tvojem računu zmotili za deset evrov, pišeš poslovodji, delavki, direktorju, kličeš. Ko pa gre za tako zadevo, ki je simbol vojne, ki bode v vseh pogledih: v oči, v srce in v dušo, se nihče ne zgane.”

“Z vprašanji o žici sem klical na ministrstvo za obrambo, kjer so mi rekli, naj kličem na ministrstvo za notranje zadeve, tam pa se dva tedna sploh niso javili. Zvonilo je v prazno, kot da sploh ni telefona,” je svojo izkušnjo opisal Iztok, Miha pa je še vedno prepričan, da je miren odpor edini odgovor: “Če začnemo karkoli z nasilnim dejanjem, bo ta stvar za vedno okužena. Isto se je zgodilo med osamosvojitvijo, ko je Slovenija na začetku sprejemala begunce iz nekdanjih republik Jugoslavije, nato pa je zaprla meje in nekatere poslala celo nazaj na vojna območja, kar je omadeževalo celotno državo.”

Ko se nalezeš politike

“Ne dovolj. Lahko bi bila bolj, pa nisem prepričana, da si to želim,” Tina2 odgovarja na vprašanje, ali se ima za aktivno državljanko. Pomisleki ob tem vprašanju so mnogi: politika ima negativno konotacijo in če se ukvarjaš z njo, se lahko nalezeš tega slabega prizvoka. Vrstniki te gledajo drugače. Aktivizem ima resne posledice in lahko se zgodi, da te nepremišljeno dejanje nekega dne stane službe.

Ne glede na to se naši sogovorniki zavedajo svoje odgovornosti, ali, kot pravi Tina 1: “Če je neka skupina dovolj angažirana, da doseže nek cilj, ga bo tudi dosegla. Če se z nekaterimi problemi ukvarjajo samo redki, pa se seveda nič ne zgodi. Samo ko te nekaj res zanima, trkaš na vsa vrata, dokler ne dobiš odgovorov.” In popolnoma jasno jim je, da so lahko samo mlajše generacije, ki niso obremenjene s primerjavami, obžalovanjem in namišljenimi ideološkimi nasprotji, nosilke sprememb. Maja postavi starostno mejo: “Treba bi bilo reformirati parlament in vanj vključiti mlade ljudi. Mladi imamo drugačne misli, drugače gledamo na svet. Kdor je starejši od 35 let, težko pomaga. Ima malo možnosti, da izboljša stvari.”

“Da se posveča državljanom. Da bolj zazna potrebe ljudi. To je po mojem mnenju najpomembnejša naloga za predsednika vlade” razmišlja Klara. Sara pa o novih, zdravih temeljih: “Najbolj pomembno je, da se izenačijo pravice in odpravijo nepoštene razlike. Šele potem lahko začnemo delovati normalno, kot demokratična in liberalna država. Ne pa, da se za vsako stvar takoj skregamo.”

Državljani planeta Zemlja

Odgovori na vprašanje, kaj bi morala biti leta 2015, 26 let po začetku države, najpomembnejša naloga izvršne oblasti, so pestri in različni ter segajo od konkretnih predlogov do načelnih, skoraj utopičnih razmišljanj.

“Treba je odpirati nova delovna mesta, ker sicer bodo mladi šli. Če hočemo karkoli spremeniti, jih je treba zadržati tukaj,” meni Tina 2. “Izvršna oblast naj prispeva k temu, da najdemo nov način financiranja medijev,” razmišlja Vera: “Vse težave z nevednostjo, z odhajanjem mladih, izvirajo iz tega, kako so nam od mladih nog, od prve faze socializacije, posredovane informacije. Jürgen Habermas pri načelu refevdalizacije javnosti navaja voditelje, ljudstvo in medij, ki govori v imenu ljudstva. Če tega medija ni, imamo velik problem. S sedanjim, oglaševalskim, načinom financiranja, je od zaposlenih v medijih nemogoče pričakovati, da bodo poročali tako, kot je najboljše za državljanke in državljane. Kako spremeniti način medijske produkcije, tako da moji otroci o Iraku ne bodo vedeli le, kje se je tam streljalo in koliko ljudi je umrlo, ampak bodo poznali tudi njihovo kulturo, to se mi zdi ena od temeljnih prioritet.”

Iztok gre korak dlje: “Problem sta demokratična in pravna država. Postavljanje žice je legitimno, jaz pa sem peljal 56 kilometrov na uro in sem za to plačal kazen. Banalne stvari so kaznovane, najbolj velike in hude pa niso. Je to pravo? Je to pravilno in pošteno? Nekaj se mora spremeniti in morda je moje razmišljanje utopično, ampak tako, kot je, ni v redu.”

“Sprememba sistema je potrebna,” pritrjuje Miha na vprašanje, ali se čuti del generacije, ki bo po socializmu in samoupravljanju ter tržni ekonomiji in parlamentarni demokracija našla in vzpostavila nekaj novega. “Sem del generacije, v kateri se bo razvilo veliko aktivistov, a se morajo ti aktivisti zavedati, da je za spremembe potreben čas, ne zgodijo se čez noč. Potrebujemo redefinicijo demokracije in pravne države, pravila in zakone, ki so dobri za vse, ki nikogar ne diskriminirajo. In seveda redifinicijo dela. S tem bi se moral ukvarjati predsednik vlade, vsi v moji in naslednjih generacijah. Samo tako se bo stvar začela premikati. Sicer bomo ostali pri gibanjih, ki zgolj rešujejo posamične trenutne probleme.”

“Trenutno smo v vojni. V vojni smo,” opozori Darja: “A kdo sploh govori o tem? Vladajoči bi se morali ukvarjati s tem, kakšen občutek dajejo ljudem. Zakaj bi ljudje hoteli biti boljši, če najodgovornejši le strašijo? Ljudje se bojijo beguncev, homoseksualcev, vsega, kar je drugačno. Moramo se korenito spremeniti, sicer nima nič smisla. Niti nov sistem.”

Alenka pogovor o državi zaključi prav s preseganjem tega pojma: “Treba je predvsem vzpostaviti paradigmo 'družba smo mi vsi.' Če želimo poimenovati državo, jo poimenujmo planet Zemlja in državljana Zemljan. Smo živa bitja z velikimi razsežnostmi in ogromnim potencialom. Dogodki v zadnjih šestih mesecih so me čustveno zelo prizadeli, ker sem se zavedla, da sem človek in da je to storil človek. Družba in posamezniki potrebujejo refleksijo, samorefleksijo in vedenje, kajti iz nevednosti nastajajo neumna vprašanja, neumni odgovori in posledično neumna dejanja.”

VESNA HUMAR

---