Čas je za male, za naše zgodbe

S prodajo mariborske NKBM, druge največje banke v Sloveniji, se je zmanjšal nabor velikih družb, v katerih igra država glavno vlogo. Odmevi na prodajo so bili različni: od zaznavnega zadovoljstva, da je končana agonija še ene “zgodbe o neuspehu”, do ogorčenja, ker je šla banka ameriškemu skladu za manj kot četrtino vsote od prek milijarde dokapitalizacijskih evrov, ki so bili zmetani v to brezno za davkoplačevalski denar.

Morebiti za državo muke okrog NKBM še niso končane. Če bodo izbrisani mali vlagatelji uspeli z ustavno pritožbo, utegnejo priti na vrsto še odškodnine. Grenkega priokusa pa se ne bo mogoče znebiti. Četudi bodo uspeli, bo najbolj peklil tiste delničarje, ki so zaupali zgodbi o dobri naložbi in pred slabim desetletjem v vrstah čakali, da so lahko sodelovali pri nakupu deležev v štajerski (in nekoliko tudi goriški) banki.

Telekoma ni med glavnimi novicami v medijih. A se bo vrnil, verjetno kmalu, ko se bo spet zavrtel šlager o tem, ali velja prodajo ustaviti, pa o tem, koliko je pravzaprav vreden in nenazadnje o tem, ali ne gre za podjetje, ki je strateško tudi z varnostnega vidika, ker je skrbnik vitalnih podatkov o državi in državljanih.

Prodaja NKBM si je seveda zaslužila prostor na vrhu naslovnic. Konec koncev je šlo za uspelo, dokončano prodajo in izpeljan posel, kar v tukaj udomačeni cincariji ni kar tako. Karl Erjavec je ob podpisu pogodbe z Američani pikro pripomnil, da je zdaj znano vsaj to, da nam NKBM ne bo treba več dokapitalizirati.

SDH in DUTB imata na spisku še niz podjetij in terjatev do njih, s prodajo katerih bodo državi zagotovili nekaj denarja. Na vsak način precej, a veliko, veliko manj, kot ga je letelo po zraku v nekaj letih visokoleteče slovenske zgodbe o kapitalizmu in kapitalistih, ki je zabrisala pogled na uresničljive in mogoče poti razvoja naše družbe in države.

Ko bo velikih zgodb z velikimi državnimi družbami in velikimi dolžniki konec, bo prišel nek nov čas. Upajmo, da čas vzdržnih načrtovalcev, ki bodo razumeli, da za Luno, četudi bi jim jo uspelo potegniti z neba, v Sloveniji pač ni dovolj prostora.

Slovenija je na nekaj področjih imela priložnost, da bi postala pomemben regionalni igralec. Tako je že kazalo pri trgovini na drobno, v nekaj sektorjih živilsko-predelovalne in kovinske industrije, malce pri energentih, v nekem trenutku celo v bančništvu in v telekomunikacijah. Zdaj igro vodijo od drugod. Tudi z vsem tistim, kar so generacije v Sloveniji postavljale na noge z odpovedovanjem, ker da bo jutri bolje. Odpovedovanje čaka tudi prihodnje generacije, saj grehi zaradi požrešnosti še dolgo ne bodo odplačani.

Nekaterih prednosti, ki jih je imela Slovenija, ni več. Seveda ima še marsikakšne, a je za njimi treba pobrskati bolj pri tleh, ne nad oblaki. O tem, da je Slovenija križišče poti in da je njena priložnost v prometu in transportu, poslušamo od vedno. Tudi ta priložnost kopni, saj okrog pravih in navideznih okopov, ki rastejo pri nas, sosedi delajo obvoznice. Drugi tir iz Kopra proti notranjosti države znova in znova in znova spolzi nekam v prihodnost, čeprav gre za železniško povezavo, ki ni daljša in verjetno tudi ne bistveno zahtevnejša od nove proge podzemne železnice v kateri od svetovnih metropol. Ne gre le za to, da bi se z novim tirom koprsko pristanišče širilo v neskončnost, saj ga omejujeta ozek in gosto naseljen zaliv in plitvo morje. Gre za čas in kakovost. Luka je namreč lahko še tako dobro organizirana, a če bo iz sosednjega pristanišča ali celo iz Pireja vagon na Dunaju ali v Münchnu dva, tri dni prej, potem zbledi vsa druga konkurenčnost.

Kot velja za koprsko pristanišče, velja za veliko dejavnosti pri nas, ki obetajo: potreben je ustrezen javni servis in ustrezna javna infrastruktura. Do Idrije, denimo, vsaj solidna cesta, za kmete in male turistične ponudnike manj ovir in več razvojnih spodbud, enako za vse, ki delujejo v majhnem poslu, kjer pač ne morejo imeti brigade zaposlenih, da se bodo grizli skozi nemogočo latovščino za komuniciranje z državo. Od države in politikov ne le smemo, ampak moramo pričakovati, da omogoči aktiviranje znanja in energij državljanov, predvsem mladih, ki jih vse več odhaja v tujino. Velike zgodbe, tako poslovne kot ideološke, so izpete in neproduktivne, čas je za novo ovrednotenje, kaj nam bo zagotovilo dostojno življenje in prihodnost, čas je za novo paradigmo.

Ker je novinarstvo ogledalo družbe v času in prostoru, se tudi na tem področju sučemo okrog prežvečenih, a nikoli pogoltnjenih koščic. Veliko raje kot o “uspelih” prodajah, o nevarnostih hrupa, ki se ga ne sliši, o špetirjih okrog tega, kdo ima bolj rad pse in mačke, ter še marsičem iz aktualnega nabora, bi poročali o uspelih zgodbah zadovoljnih ljudi. In o učinkoviti državi, udobnem domu njenih državljanov.

SAŠO DRAVINEC

---