Čas je za državotvornost

To, da so bile lanske parlamentarne volitve izredne, je krivo, da se obletnice pomembnih političnih dogodkov vrstijo v “nepravem” času počitnic. Tako se ni mogoče izogniti oziranju leto dni nazaj in seveda na osnovi doseženega in nedoseženega, pričakovanega in nepričakovanega, dobrega in slabega ... hvaliti ali grajati. Ko ugibamo o jeseni, je nekaj zanesljivo: prihodnji tedni in meseci bodo na političnem prizorišču zelo živahni.

Spomnimo: 13. julija je minilo leto dni od predčasnih državnozborskih volitev, 25. avgusta lani je državni zbor zmagovalca volitev Mira Cerarja imenoval za mandatarja za sestavo nove vlade in 17. septembra je njegova vlada nastopila štiriletni mandat.

Koalicija je leto dni po volitvah razglasila, da je dosežena politična stabilnost, ki je prej ni bilo in da je to eden od velikih doseženih ciljev. Opozicija se s tem ne strinja, posebej ne največja opozicijska stranka SDS, ki še vedno vztraja, da so bile volitve zaradi gonje proti Janezu Janši nelegitimne in se obnaša, kot da se pripravlja na nove predčasne volitve.

Ne glede na to, da so v koaliciji ves čas uganjali demokracijo, izražali različna mnenja in stališča (pri čemer se je na relaciji Desus - SD kdaj tudi resneje zaiskrilo) smo do nedavnega lahko sklepali, da vendarle imamo vlado, ki bo svoj mandat pripeljala do konca. Če zdaj rečemo, da se obeta vroča politična jesen tudi v sami koaliciji, bo to v času tako imenovanih kislih kumaric zvenelo kot obešanje na neko temo, ki bo pritegnila javnost. Ampak kaj moremo. Načel jo je, kdo drugi, kot predsednik Desusa Karl Erjavec, ko je v svoje vrste dobil poslanca Petra Vilfana, izvoljenega v opozicijski ZaAB. Kaj je imel zares v mislih, mu ni moč pripisati, lahko pa ugibamo. Vsekakor je bil presrečen nad okrepitvijo svoje poslanske skupine, prav tako ni skrival zadovoljstva, da se je koalicija po odhodu Bojana Dobovška vrnila na raven 46 poslancev. Razumeti je bilo mogoče tudi to, da se bo v poslanskih skupinah še kaj premikalo, vse omenjeno pa da bo pripeljalo do položaja, ko bo v vladi mogoče pogrešati Erjavcu nadležno SD. Predsednik Desusa je napoved vroče jeseni ponovil po zadnji seji vlade pred počitnicami, ko je beseda tekla o proračunih za prihodnji dve leti. Ali mu zagotovilo o regresu za upokojence in uskladitvi pokojnin ni dovolj?

Medtem pa se je zgodilo nekaj, kar tudi napoveduje politične pretrese, a iz veliko bolj kočljivih razlogov. Spet imamo opravka z Erjavcem, ki pa bo tokrat tarča. Kot zunanjemu ministru sta se mu zgodili Hrvaška in veleposlanica v Parizu, za kar nima pravih odgovorov in pojasnil.

Ko gre za Hrvaško, bo treba trdo delati in skušati rešiti, kar se rešiti da. Nastopa politične nestabilnosti si ne bi smel želeti nihče, niti opozicija. Toda samo del slednje se po vzoru hrvaške opozicije tega zaveda, medtem ko iz SDS podpore očitno ni mogoče pričakovati. Janša je Cerarju sporočil, da je napočil čas za njegov odhod. Kaj bi to pomenilo, je jasno, izgubljati čas z dnevno politiko v tako resnih okoliščinah, pa je nedopustno. Ali v Sloveniji res ni meja pri uporabi sredstev za dosego nekega cilja (oblasti), se moramo vprašati?

Slovensko politiko bo prav kmalu dodatno razdvojila odločitev o tem, ali je zadeva Patria zastarala. Če bo zadeva zaključena, bo to za Janšo nov argument za izpodbijanje legitimnosti zadnjih volitev in zahtevo po “popravi krivic”.

Manj nas mora skrbeti dogajanje znotraj parlamentarnih strank. V SDS je vse jasno, “premalo pravoverni” Dimitrij Rupel (tako se je označil sam) je odstranjen in stranka gre svojo pot. Zamenjal ga je Aleš Hojs iz NSi, ki se bo zelo verjetno s to stranko dokončno razšel na njenem jesenskem programskem kongresu. Predsednico Ljudmilo Novak v navezi z vzpenjajočim se Matejem Toninom naj bi to utrdilo v odločitvi za neodvisnost od SDS. In morda približalo Cerarju, do katerega je bila pri oceni vladanja v obdobju od volitev precej prizanesljiva. V SD so po tistem, ko se je Erjavec znašel v hudi zadregi, morda manj odvisni od njegove milosti. Slabo pa kaže ZaAB in Alenki Bratušek, ki se bo na jesenskem kongresu morala odpovedati najmanj svojemu imenu v naslovu stranke. V primeru naslednjega odhoda poslanca pa bo stranka ostala celo brez svoje poslanske skupine. V SMC so se morali sprijazniti z odhodom Dobovška, a še vedno upajo, da jim kot samostojni poslanec ne bo delal težav. V ZL so očitno zadovoljni s podporo, ki jo uživajo kot “prava” levica, za razmišljanje o približevanju oblasti imajo še dovolj časa.

Ampak tisto, kar se dogaja v strankah, ne bi smelo biti ovira do poenotenja v težki preizkušnji, ki nas čaka. Nacionalni interes je pojem, ki označuje veliko stvar, a je pogosto uporabljen in zlorabljen za potrebe dnevne politike. Piranski zaliv in državna meja s sosednjo Hrvaško nacionalni interes nedvomno sta in državotvornost ni puhlica, pretežka beseda pri prizadevanju vseh za njegovo uveljavitev.

DAVORIN KORON

---