Bruno Volpi Lisjak in Franko Košuta vračata ukradeno zgodovino

Bruno Volpi Lisjak in Franko Košuta sta pred tednom dni iz rok predsednika republike Boruta Pahorja prejela nagrado za zasluge za svoj prispevek pri razkrivanju in ohranjanju slovenskega ribištva in pomorstva. Zanimiva sogovornika, ki ju je odraščanje ob morju za vedno zaznamovalo. Prvi je bil kapitan in ladijski menedžer, drugi pa je ladjedelski inženir. Pomemben del slovenske dediščine sta skupaj s prijatelji in somišljeniki za vedno iztrgala primežu zgodovine.

Bruno Lisjak Volpi želi vrniti zgodovino ribištva in pomorstva v slovenske učbenike.  Foto: Petra Mezinec
Bruno Lisjak Volpi želi vrniti zgodovino ribištva in pomorstva v slovenske učbenike.  Foto: Petra Mezinec

Bruno Volpi Lisjak je po rodu Tržačan. Pred šestimi leti se je preselil v Križ pri Sežani. Z Volpijem smo se srečali na sprejemu, ki so ga zanj pripravili vaščani. Vzravnan, miren in potrpežljiv dobro premisli vsako besedo. “Ne, niso mi všeč ceremonije,” je preprosto pričel pripovedovati kapitan, ki je podelitev v Ljubljani izkoristil tudi za to, da je predsedniku lahko povedal, kar ga še teži.

Njegova zgodba in zgodba slovenskih ribičev med Trstom in Devinom še ni zaključena, čeprav je njihovo življenje opisano v številnih knjigah. Volpi jih je napisal osem, kmalu pa bo tudi uradno zaživel muzej v Križu pri Trstu, epicentru slovenskega ribištva. “Predsednika sem prosil, naj mi pomaga vrniti Slovencem, kar jim je bilo ukradeno. Zgodovinski spomin o morju in obali,” je pojasnil.

Morje je bogastvo

“Po prvi svetovni vojni je Italija dosegla svoj cilj. Ne le da je zasedla slovensko ozemlje in si podredila slovensko prebivalstvo, uspelo ji je tudi odrezati Slovence od morja. O tem so govorili že iredentisti,” skok v zgodovino pričenja kapitan. Posledice tega so razvidne še danes, nadaljuje: “Razen Primorcev nihče ne ve o morju in o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Slovenci se niti ne zavedajo, kako so zaradi tega kulturno obubožali. Morje je veliko bogastvo.” Kar so znali v času Avstro-Ogrske monarhije izkoristiti številni Slovenci, ki so na račun pomorstva in ladjedelništva obogateli.

Tak primer sta Franc Kalister in njegov nečak Josip Gorup, ki sta gradila palače v središču Trsta in sodila med bogatejše meščane. Jadranska banka, ki je bila slovenski center, je denar vlagala v ladje. Poleg petih svojih ladij so si lastili tudi deleže, karate, drugih ladij. “Na srečo so bili po prihodu Italije dovolj pametni in so ladje poslali na Reko, kjer so ustanovili Atlantsko plovbo,” pripoveduje prava enciklopedija znanja in doda: “Če zna človek upravljati z morjem, ima lahko od njega velike koristi.”

Nekdanji ladijski menedžer v tržaški ladjedelnici jasno opiše razloge, zakaj je prišlo do zgodovinske pozabe temeljev slovenskega pomorstva in zakaj je bila slovenska pomorska zgodovina po letu 1948 črtana iz šolskih učbenikov.

“Po sporu Tita s Stalinom se je Jugoslavija obrnila proti Združenim državam Amerike, ki so ji dale finančno in vojaško pomoč za obrambo. Pogoj pa je bil, zapisan je v tajnem dokumentu, da mora Jugoslavija pozabiti na izgubo in vzdrževati dobre medsosedske odnose z Italijo,” pripoveduje Bruno Lisjak Volpi. Nujno pa je, opozarja, da se mlade generacije o tem učijo.

Slovenija bogastva morja ne zna izkoristiti, je prepričan kapitan. Nemudoma bi morali zgraditi drugi tir, a kaj ko “politiki nimajo veze z morjem. Ne vedo, kaj vse lahko morje da”.

Navdih mu daje morje

Ni naključje, da drugi nagrajenec Franko Košuta prihaja iz Križa pri Trstu, kjer poleg muzeja nastaja še ribiška hiša. Z njim se srečamo v Trstu, kjer dela. “Sem ladjedelski inženir. Ne maram izraza ladijski inženir. Ladijski je lahko vijak ali motor,” se najprej predstavi Košuta, ki ga je ljubezen do morja - priučil se jo je v domači vasi - spremljala vse življenje. Njegovo podjetje Proteco se ukvarja s projektiranjem in izdelovanjem ladij.

A vrnimo se v petdeseta leta, ko je takrat mladi Franko opazoval kriške ribiče. “Moji domači niso bili ribiči, sem pa s sovrstniki rad in velikokrat hodil na ribolov. S sosedi sem predvsem med počitnicami hodil lovit sardele. Zame je bilo to nekaj neverjetnega,” se spominja. V pristanišču so imeli takrat še ladjedelnico, v kateri so čolne čistili in popravljali. Tam je dobil navdih za svoj nadaljnji poklic. Šolanje je nadaljeval v Piranu, študij pa v Zagrebu.

Eden najbolj slikovitih dejanj kriških ribičev je bil lov na tune. Tehtali so približno 30 kilogramov, ljudje so z vrha opazovali tune in ribičem kričali, kam naj nastavljajo mreže. “Tune smo nato pripravljali v ponvah na domačem oljčnem olju, a če zraven ni bilo cvetja divjega koromača, tuna ni bila prava,” se spominja.

Okostje domačega gospodarstva

Pred stotimi leti je v Križu ribištvo naravnost cvetelo. Po popisu iz leta 1911 je bilo v vasi registriranih 198 ribičev. Veliko, če vemo, da je imela vas 1800 prebivalcev. Sledil je Kontovel s 100 ribiči, v Barkovljah in v Žavljah pa jih je bilo približno 40. “Predstavljali so okostje malega gospodarstva. Z gotovostjo lahko rečemo, da se je z ribištvom na tem območju profesionalno ukvarjalo 500 ljudi, ki so imeli skupaj registriranih več kot 400 plovil. V lasti so imeli velike čolne. Slovenska obala danes nima niti 70 poklicnih ribičev,” pove sogovornik. Do začetka fašizma so bili ribiči med Trstom in do izliva reke Timav združeni v ribiško zadrugo.

Slovenski ribiči so vse do konca 19. stoletja ribarili s čupo, to je preprost čolniček izklesan iz enega debla: “To je edino plovilo, ki je bilo v uporabi 1000 let. Zadnja je bila v uporabi do leta 1947, imenovala se je Marija. Zaradi orografske oblike naše obale, so bila plovila pred nenehno grožnjo, da jih razbije veter. Zato so morali čupo vedno znova potegniti iz vode.”

Šele z izgradnjo varnostnih pristanov so čupo pričeli opuščati, v Nabrežini pa se je ohranila več časa, ker so pristan tam zgradili šele leta 1952. V Križu, Kontovelu in Barkovljah pa so jih dobili že na koncu 19. stoletja, saj so ribiči, zato da bi zadostili potrebam naraščajočega Trsta, zahtevali boljše pogoje za svoje delo.

Po drugi svetovni vojni je zanimanje za ribištvo pričelo upadati, pojasnjuje sogovornik: “Veliko ljudi je delo našlo v ladjedelnici in pristanišču, postali so mehaniki in tako dalje. Življenje ni bilo enostavno,” pojasnjuje Košuta. Vsaj dvakrat na dan so se spustili po več kot 700 stopnicah do pristanišča, poleg tega pa so morali veslati. “Res ni bilo potrebe po telovadnici,” se nekoliko pošali.

Sam pa je dediščine pomorstva in ribištva na obali med Trstom in izlivom reke Timava prepoznal zgodaj, ko je opazil, da žive priče izginjajo in z njimi potiho tudi zavest o obstoju slovenskega ribištva. Oboževal je njihovo veselje, njihovo strast in kot morje odprt značaj.

Sprva ni imel dovolj somišljenikov, korak naprej pa je bilo leta 2005 ustanovljeno Kulturno društvo Muzej Tržaškega primorja. Dela je bilo in še bo veliko, poudarja Košuta, in dodaja, da brez pomoči članov društva, ne bi šlo. V muzeju, uradno odprtje bo spomladi, bodo bodo javnost, slovensko in italijansko, obveščali o pomenu pomorske kulturne dediščine. Slovenske dediščine.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano