Bruno Korelič: Pri sedmem pomolu in Banki Koper ni bilo političnega dogovora

Ni navada, da se javno dajejo pripombe na avtobiografsko delo, saj to izraža pogled avtorja na določeno dogajanje, razen v kolikor gre za netočnosti. Prav zaradi tega sem se odločil za odgovor.

Milan Gregorič bi kot publicist, za katerega se javno razglaša, to moral vedeti. Strinjam se, da bi k napisanemu v knjigi lahko še marsikaj dodal in s tem obogatil dogodke in osebe, ki so tedaj vplivale na dogajanje v Luki Koper. Med nje sodi tudi Gregorič, ki je bil, v zgodnjem obdobju moje zaposlitve v Luki Koper, na odgovornem položaju v podjetju.

Gregorič govori o “zloglasnem luškem štrajku”. Velikega štrajka v sedemdesetih letih, ki je odnesel legendarnega direktorja Danila Petrinjo, se nisem dotaknil, ker se je to zgodilo mnogo let pred mojim prihodom v Luko. V času vodenja Luke v tandemu Korelič-Dujc so bile, po mojem zavedanju, tri manjše prekinitve dela. Za nobeno od teh bi ne mogli reči, da je to bil “zloglasen luški štrajk”.

Gregorič namiguje, da je pri prodaji Banke Koper šlo za izsiljeno politično potezo in dogovor med vladami Slovenje in Italije “vi nam Banko Koper, mi vam sedmi pomol v pristanišču Trst”. Kategorično z vso odgovornostjo trdim, da v zadevi Banka Koper in sedmi pomol v Trstu ni šlo za politični dogovor Drnovšek-Prodi, niti za noben državniški dogovor ali vpliv. Nasprotno, nekateri slovenski politiki so o prodaji Banke Koper imeli drugačne predloge. Sam, pa tudi pooblaščenci Istrabenza in Intereurope, smo - ob predhodnem soglasju nadzornih svetov - to sprejeli kot ustrezno poslovno odločitev, tako za naša podjetja kot za nadaljnji razvoj Banke Koper. V poslovanju in razvoju Banke Koper se je naša odločitev pokazala kot pravilna. Gregorič govori o “veliko znakih” oziroma o “politični trgovini” brez konkretnih dokazov in na osnovi lastne domišljije. Niti “silovitega javnega revolta” ni bilo, z izjemo protiitalijansko nastrojenih posameznikov. Lahko se pa Gregorič vpraša, kaj bi bilo z Banko Koper, če bi ostala osamljena ali pa podružnica NLB.

Glede poziva državi kot večinskemu lastniku Luke Koper d.d., da “pošteno seznani javnost z višino izgube v družbi TICT”, priporočam Gregoriču, da pogleda poslovna poročila javne delniške družbe Luka Koper d.d. od leta 1996 pa do danes. Tam so javno dostopni vsi pomembnejši podatki in dogodki. Izgubo, ki jo je ustvaril TICT in katero smo pokrivali družabniki, je treba zmanjšati za kupnino, ki jo je dobila Luka Koper d.d. kot večinski lastnik ob prodaji TICT družbi TIO Delta. Gregorič kot bivši računovodja bi to moral vedeti pri sklepanju o uspešnosti projekta.BRUNO KORELIČ

---