Bogati spomini Karla Bonuttija

Kar se živahnosti tiče - pri 87 letih je Karl Bonutti premore še veliko. Muzejski večer na gradu Kromberk je bil precej prekratek, da bi odgovoril na vsa vprašanja. “Morda je še bolje tako. Če vse poveva, ne boste prebrali knjige,” se je ob koncu pošalil Jože Šušmelj, moderator večera, ki je Bonuttija spoznal, ko sta skupaj predstavljala Slovenijo v Rimu, eden kot poslanik pri italijanski državi, drugi pa pri Svetem sedežu. Bonutti, ki je večino življenja preživel v Clevelandu, je dozorel v spoznanju, da so tako na levi kot na desni dobri ljudje. Pa tudi v grenkem dejstvu, da človek, ki skuša dobronamerno posredovati med drugače mislečimi, včasih pristane v vlogi izobčenca.

Med izbiro in zgodovino, spomini goriškega Slovenca je naslov avtobiografije Karla Bonuttija, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Bogato slikovno in dokumentarno gradivo knjigi dajeta vrednost zgodovinske monografije, hkrati pa je, kot pove že besedna zveza v naslovu, osebna pripoved posameznika, ki je moral sprejemati življenjske odločitve v zahtevnih, pogosto konfliktnih zgodovinskih okoliščinah.

Primorsko podeželje, kjer je Bonutti preživel najnežnejša leta, in Gorica, kjer je naredil prve korake v svet učenosti, sta zaznamovala njegov način razmišljanja in delovanja. “Dve potezi sta ključni za njegovo osebnost in delo: antifašizem in katolištvo,” je povzel Jože Šušmelj, a katolištvo “na primorski način, brez matrice levega in desnega.”

Karl Bonutti se je rodil v Bukovici leta 1928. Pri enajstih letih se je preselil v Gorico, kjer je končal osnovno šolo, gimnazijo pa deloma na Reki, deloma v Gorici. Takoj po vojni je šel študirat ekonomijo in politične vede v Švico. Ob vrnitvi in po poroki se je je odločil za selitev v ZDA. Dom je našel v Clevelandu, kjer se je zaposlil v tovarni, ob delu magistriral in se naučil angleško ter začel s poučevanjem. Kasneje je doktoriral v Švici. Bil je med soustanovitelji slovensko-ameriškega kulturnega sveta, ki se je že leta 1988 zavzel za večjo samostojnost Slovenije v okviru Jugoslavije ter za razvoj slovenske v pluralistično, demokratično družbo. Leta 1992 ga je Slovenija imenovala za častnega konzula v Clevelandu. Tako je postal prvi in nekaj časa edini slovenski diplomatski predstavnik v ZDA. Leta 1998 je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. V Vatikanu je ostal do leta 2002. Po upokojitvi se je z ženo Hermino vrnil v domovino. Živi na Pristavi pri Rožni Dolini.

Ocena: “ščavo”

“V osnovni šoli sem doživljal hud šovinizem. Velikokrat sem slišal besedo 'ščavo'. Celo učitelj, salezijanski duhovnik, mi je v zvezek, ob neprimerno opravljeni nalogi, namesto ocene zapisal besedo 'schiavo'. Ko to tolikokrat slišiš, se dejansko začneš počutiti manjvrednega,” se spominja Bonutti in hkrati poudarja: “Slovenci so v tistem težkem zgodovinskem obdobju našli zavetje v cerkvah, pri slovenskih duhovnikih, in v takšnem okolju sem rastel tudi sam.”

Izkušnja fašizma je v veliki meri botrovala njegovi odločitvi, da se po vojni odpravi na študij v tujino: “Bal sem se, da bom na univerzah v Trstu ali Vidmu, ki sta bili sicer res bližje, znova deležen posmeha in poniževanja. Pa tudi: v Italiji zase nisem videl prihodnosti. Slišal sem, da je v Švici ugledna katoliška univerza, zato sem prosil takratnega goriškega nadškofa Carla Margottija za pomoč. Napisal mi je priporočilno pismo. Z njegovim priporočilom in dobrimi gimnazijskimi ocenami sem bil sprejet. In takrat je bila to za tujce redkost.”

V švicarskem Friborgu se je mlademu Karlu, ki je bil vajen le nasprotij med narodi ter želje po prevladi, svet obrnil na glavo: “Ta leta so bila zame izjemna, saj sem spoznal, da je na svet moč gledati popolnoma drugače. Italijansko, francosko in nemško govoreči so v Švici živeli v sozvočju. In vsi so bili najprej Švicarji. Kmalu po svojem prihodu sem naletel na skupino italijansko govorečih študentov in bil sem vesel. Francoščina mi še ni šla prav dobro in sprostil sem se v pogovoru v jeziku, ki mi je bil bližje. Ko sem tem študentom rekel, kako vesel sem, da sem srečal Italijane, so se nadvse razjezili in mi pojasnili, da so Švicarji. Napake nisem ponovil.”

Bonutti je po diplomi odšel iskat nov svet: “Prijatelji so mi zagotavljali, da bi lahko dobil švicarsko državljanstvo, a zanesel sem se na svojega mladostnega prijatelja, duhovnika dr. Alfonza Čuka iz Bilj, ki se je odločil, da odpotuje v New York. ZDA, je bil prepričan, so pravi kraj za mladega človeka, ki hoče rasti in si odpirati obzorja. Odpotoval sem z zagotovilom, da me v New Yorku čaka služba pri mednarodni organizaciji Free Europe, v oddelku za Jugoslavijo.” A zgodil se je informbiro - Jugoslavija se je z odmikom od Stalina iz države, ki jo je treba nadzorovati, spremenila v zaveznico in ustanova, namenjena poskusu vpliva na države v vzhodnem bloku, je svoj jugoslovanski oddelek ukinila.

V Cleveland kot v Betlehem

Bonutti je zato odpotoval v središče ameriškega slovenstva, v Cleveland. Prispel je kot begunec, z ženo, ki je pričakovala prvega otroka. In poleg tega ni znal angleško. Vsaka resna kariera v kateri koli intelektualni službi je bila zato izključena. Zaposlil se je v tovarni svedrov, se počasi začel učiti jezika in izkoristil srečno okoliščino, da so ZDA priznale njegovo švicarsko diplomo ter se je vpisal na magistrski študij. “V najbolj množičnem obdobju priseljevanja je v Clevelandu živelo več Slovencev kot v Ljubljani. To je bila močna in povezana skupnost, ki so jo priseljenci gradili sami, z veliko žrtvovanja in predanosti. Imeli so svoje trgovine, celo banko in šolo. V največjem okrožju je slovenski pouk obiskovalo 1000 otrok. Leta 1951, ko sva z ženo prispela v Cleveland, je bila šola že v angleškem jeziku.”

ZDA so bile drugi kulturni šok. Predvsem zaradi načina življenja, ki se je korenito razlikoval od evropskega. Bonutti je po koncu magisterija dobil službo predavatelja na lokalnem kolidžu, kar je precej spremenilo njihovi družinski proračun - na slabše. Plača predavatelja je bila takrat enkrat nižja od plače delavca, zato je ob večerih predaval na drugih ustanovah. Nekoliko bolj domač je bil veliki spor med slovenskimi priseljenci. “Slovenci, ki so v ZDA prihajali pred vojno kot ekonomski migranti, in teh je bila večina, so v glavnem izhajali iz revnih okolij. Ko so prišli v Ameriko, so se mnogi, še posebej je bilo to značilno za Kraševce, oprijeli socialističnih idej. Oddaljili so se od Cerkve in si zidali narodne domove. Na splošno so ti t.i. staroselci gojili spoštovanje do oblasti v domovini, ne glede na to, kakšna je bila, saj niso imeli političnih predsodkov. Z begunci, ki so prihajali po vojni, je bilo seveda popolnoma drugače. Mučil sem se, da bi združil ti dve skupini. Zdelo se mi, je da potrebujeta druga drugo. Novi priseljenci so bili večinoma izobraženi, lahko bi bistveno pomagali pri učenju slovenščine. Stari so bili že integrirani v ameriško družbo in bi lahko pomagali pri prilagajanju. A do združitve ni prišlo. Zgodilo se je le to, da sem obveljal za komunista.”

Trening kapitalizma

Bonuttiju je bilo očitno usojeno, da postane posrednik med različnostmi. V šestdesetih letih, ko je postal predavatelj na clevelandski univerzi, je ameriške študente vozil v Sovjetsko zvezo s ciljem, da spoznajo drugačni ekonomski sistem. Vzpostavil je sodelovanje med svojo ter ekonomskima fakultetama v Ljubljani in Mariboru s prepričanjem, da so odnosi med državama lahko uspešni le, če se začnejo na akademski ravni. “Kasneje smo organizirali treninge mladih jugoslovanskih poslovnežev, ki smo jih učili načel tržne ekonomije. Na uvodna predavanja sem odhajal v Slovenijo, nato pa so prihajali na trimesečne intenzivne treninge v ZDA. Program je bil zelo uspešen.”

Zaradi zaslug pri vzpostavljanju odnosov med ZDA in Slovenijo je Bonutti takoj po osamosvojitvi postal častni konzul v Clevelandu. Slovenska skupnost je takrat, še preden je iz matične domovine prispela finančna podpora, vložila veliko dela in denarja za vzpostavitev in ohranjanje konzulata, ki je bil prva in nekaj časa edina slovenska diplomatska postojanka v severni Ameriki. Ko je Bonutti leta 1998 prišel v slovenski državni zbor po podporo k imenovanju za veleposlanika v Vatikanu, ga je dohitela njegova daljna izseljenska preteklost. Dobil je dvotretjinsko podporo poslancev, proti je glasovala le SDS: “Opredelili so se na podlagi podatkov povojnih izseljencev v Clevelandu, ki so do mene gojili zamero.”

Plemenitost ne pozna strani

Bonutti je bil ključna osebnost pri dogovoru o prenosu posmrtnih ostankov škofa Gregorija Rožmana v Slovenijo. “Božo Repe v najnovejši biografiji Milana Kučana navaja, da sta se s Kučanom pogovarjala o tem. Ali to drži?” ga je izzval Šušmelj. “Seveda,” je odgovoril Bonutti, “Rožmana so večkrat prikazovali v napačni luči. Kučana pa tudi. Bil je odprt človek, ki je znal poslušati in razumeti tudi drugačne poglede. Zelo dobro sva sodelovala in nanj imam lepe spomine.” Goriški diplomat pa je igral pomembno vlogo tudi pri sprejemu meddržavnega sporazuma med Vatikanom in Slovenijo. V času papeža Janeza Pavla II, ki je “poznal Slovenijo in je natančno vedel, da je druga slovanska država. Rusija je prva, ker je največja, Slovenija pa pride tik za njo kot najmanjša. Papežev posebni odnos do Slovenije se je izkazal ob beatifikaciji Antona Martina Slomška. Takrat je bilo že odločeno, da se bo zgodila na Trgu sv. Petra. Predlagal sem, naj papež pride na enodnevni obisk, podobno kot gre v italijanska mesta. V vatikanskem vrhu so zato odločitev prepustili samemu papežu in odločil se je, da pride v Maribor. To je bila njegova osebna izbira.”

Meddržavni sporazum, je še pojasnil Bonutti, ne bi bil mogoč brez pomoči in podpore takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška, kar je še en argument za Bonuttijev življenjski kredo: “Veliko plemenitih ljudi je, tako na levi kot na desni, zato ni razloga, da se ne bi pogovarjali. Moramo se naučiti sprejeti drugače mislečega, se z njim pogovarjati, namesto, da se bojimo in se skrivamo drug pred drugim. Upam, da Slovenci pridejo do katarze, do sprave, saj bo samo tako narod ostal živ.”

VESNA HUMAR

---