Bližnja srečanja s Terrencom Malickom

Najbolj pričakovani znanstvenofantastični film leta 2016 Prihod Denisa Villeneuva je po najavi, da se bo prav Villeneuve soočil z nadaljevanjem kultne znanstvenofantastične mojstrovine Iztrebljevalec, sprožil še višja pričakovanja. Rezultat? Prihod je dokaj pretenciozen in z znanstvenega vidika medel film, ki ne operira z nobenimi uveljavljenimi teorijami v astrofiziki. V želji po združevanju znanstvene fantastike z umetniškim filmom pa se pretirano spogleduje z melanholično režijo Terrenca Malicka, kar pa končni formi filma bolj škodi kot koristi.

Denis Villeneuve ima sicer za seboj kar nekaj filmskih presežkov, med katerimi še posebej izstopa drama Ženska, ki poje (Incendies) iz leta 2010, ki obravnava pretresljivo zgodbo dvojčkov v iskanju očeta in brata, katerih nista nikoli poznala. Prav realistična drama je bila do Prihoda tista zvrst, ki jo je Villeneuve izpilil do potankosti in si z njo ustvaril ime (poleg omenjenega filma sta še posebej čislana Sicario in Zaporniki).

Sami sebi smo največja grožnja

S Prihodom pa se je prvič podal v znanstvenofantastični filmski žanr, a s pomembno razliko, da se njegova vizija znanstvene-fantastike izogiba akcijskim spektaklom in pretirani rabi vizualnih učinkov. Veliko raje se osredotoča na psihološko dimenzijo posameznika ob trku z novim svetom in je tako bližje umetniški tradiciji znanstvenofantastičnega filma.

Villeneuve glavno vlogo dodeli odlični Amy Adams, ki v Prihodu igra profesorico lingvistike Louise Banks, katero rekrutira vrhovni poveljnik ameriške vojske, ki je soočena z novo potencialno grožnjo - obiskom vesoljcev iz neznane galaksije. Za še več geopolitičnega igračkanja Villeneuve v scenarij doda, da se vesoljska ladja hkrati pojavi še na enajstih drugih lokacijah po svetu, kjer Američanom pričakovano največ preglavic povzročajo Rusi in Kitajci. Banksova se tako v družbi kvantnega fizika Iana Donnelyja (Jeremy Renner) odpravi na lokacijo, kjer je pristalo vesoljsko plovilo, ki spominja na ogromen kamniti jajčasti monolit, njena naloga pa je raztolmačiti neznano govorico gostov iz vesolja. Njeno nekonvencionalno razumevanje jezika hitro obrodi sadove. Villeneuvovi vesoljci, ki spominjajo na orjaško sipo, z Banksovo komunicirajo prek vizualnih znakov. Te izpisujejo s pomočjo črne meglice, ki jo iztisnejo iz lovk. Po dolgem in napornem tolmačenju Banksova opravi nalogo, ki ji je bila naložena - ugotoviti, kaj je namen njihovega obiska. Toda v vmesnem času po svetu že zavlada panika, kjer se ponovno izkaže, da smo sami sebi največja grožnja (in ne vesoljci), večino zaslug za razrešitev konflikta pa si seveda pripišejo ZDA.

“Božajoča” kamera Terrenca Malicka

Za poudarjen dramski vidik Villeneuve osrednji motiv - komunikacijski mrk med svetovoma - preprede še s tragično življenjsko zgodbo Banksove, kjer zaide na območje malickovske “božajoče” melanholične kamere. V preklapljanju iz osrednje zgodbe na prizore iz družinskega življenja pa ne gre spregledati primerjav z znanstvenofantastičnim filmom leta 2015 MedzvezdjeChristopherja Nolana. Villeneuvov znanstvenofantastični prvenec se sicer želi postaviti ob bok referenčnim filmom tega žanra, kot so Bližnja srečanja tretje vrsteStevena Spielberga, StikRoberta Zemeckisa (nastal po istoimenskem romanu Carla Sagana) ali pa Dan, ko bo obstala Zemlja (izvirnik iz leta 1952 in ne neposrečeni rimejk iz leta 2008), vendar mu do statusa klasike kar nekaj zmanjka. Prihodu predvsem primanjkuje avtorska nota znotraj znanstvenofantastičnega žanra, ki se ga je prvič lotil. Morda bo to dosegel z že omenjenim nadaljevanjem Iztrebljevalca (Blade Runner 2049), toda z nadaljevanji in priredbami klasik se je že marsikateri priznani režiser že dodobra opekel.

BILJANA PAVLOVIĆ

---