Bliže Keltom kakor Straitsom

Kakor je kozarec za tega napol prazen, za tistega pa napol poln, tako je Mark Knopfler na novem albumu Tracker (Mercury/Universal) za nekatere zveste sledilce dolgočasno mlahav, za druge pa blagodejno mehkoben. S svojo doslej najtišjo zbirko se spet odpravlja na pot. K nam ga tokrat ne bo, približal pa se nam bo 18. julija, ko bo nastopil v amfiteatru Camerini v kraju Piazzola sul Brenta pri Padovi.

Kdor se poglablja v usodo in zre v zvezde, bo prikimal in zagodel, seveda, kajpada, jasno, da ga v našo deželo letos poleti ne bo, saj v Ljubljano zmeraj pride maja in samo maja: s kultnim bendom Dire Straits je 13. maja 1985 zbrane navdušil v nabito polni Hali Tivoli, ki jo je kot samostojni podjetnik, pardon, umetnik, spet razprodal dve desetletji pozneje, 3. maja 2005. Predlani, 4. maja 2013, pa je v prav tako lepo zapolnjeni Areni Stožice predstavil album Privateering, ki je bil precej uspešen, tudi komercialno, kar je za dvojni CD kar presenetljivo.

Tudi letošnji album Tracker bo podkrepil z dolgo vrsto koncertov: s sedemčlanskim bendom se bo 15. maja v Dublinu odpravil najprej na evropsko turnejo, ki jo bo na zadnji julijski večer sklenil v Barceloni, septembra in oktobra pa se bo potepal po ZDA in Kanadi.

Kitarist in pevec, leta 1949 rojen na Škotskem, očitno še ni tako star in nemočen, kakor mu očitajo razočarani nad mehkostjo, blagostjo novega albuma, njegovega osmega na samostojni poti, a že sedemindvajsetega, če vštejemo še plošče Dire Straitsov, filmske soundtracke in albume, pod katere se je podpisal z drugimi glasbeniki.

Najpozornejši so naprej opazili, da se je kantavtor tokrat prvič pokazal na naslovnici albuma. Že res, na fotografiji stoji nekje daleč, sredi polja, in objektivu kaže hrbet, ampak je tam. S kitaro ob sebi. Še pozornejši so opazili, da kitara ni električna, ni njegova znamenita rdeča stratocasterka, po kateri veliki mojster že dolga desetletja elegantno brenka s prsti, ne s trzalico. Nak, na naslovnico je privlekel akustično kitaro in z njo prepojil večino novih pesmi, jih dodobra zabelil s keltskim melosom in se tako še oddaljil od rajnkih Dire Straitsov. Ne beži pred svojimi leti, ne igra klovnovske vloge večno mladega rockerja, in tudi njegova pesem se je umirila, postala bolj ležerna. Tu in tam zazveni, kakor bi jo brenkal pokojni JJ Cale, ki se mu je Knopfler nedavno poklonil na Claptonovem albumu The Breeze.

Mojster na novi zbirki vse kitare odigra sam, za klaviaturami pa ga spremlja dolgoletni pajdaš in soproducent Guy Fletcher; Knopfler ga v spremni knjižici imenuje - ko je beležil zahvale, ta beseda še ni imela tako zloveščega pridiha - “moj kopilot”. Obnju je stopil lep zborček godcev: tu so gosli, citre, piščali, flavte, perilnik, saksofon ... Dovolj glasbil, da bi lahko užgali hudičevo vrtno veselico!

Pa je ne - v uvodni Laughs and jokes and drinksand smokes se Knopfler resda spominja hrupnih in brezskrbnih mladih let, vendar z distanco in blago nostalgično, kot zrel mož. Že naslov albuma Tracker je zrasel iz njegovega spoznanja, da med sestavljanjem spominov in štorij vohlja za sledmi in niza posnetke - v angleščini obojemu pravijo track.

V spremni knjižici, kjer so zgledno natisnjena besedila pesmi okusno pospremljena s primerno uglašenimi fotografijami, je na uvodno vižo pripeta podoba rosno mladega Marka Knopflerja, fotografiji nasršenega starca in markantne gospe s cigareto pa krasita pesmi, ki žanjeta bržkone največ pozornosti: nekako biografski Basil in Beryl. V osrčju prve je Basil Bunting (1900-1985), britanski pesnik, ki ga je Knopfler spoznal kot najstniški pripravnik na časniku Newcastle Evening Chronicle. V uredništvu je sedel tudi tale godrnjavi starec, ki že na prvi pogled ni sodil tja, se pevec spominja danes, ko, star nekako tako kakor Bunting tedaj, opeva prepad med njima, mladcem z vso prihodnostjo pred seboj in mrkim, bržkone tudi zagrenjenim starcem, ki se je šele zatem uveljavil s pesnitvijo Briggflatts.

Drugo, morda še najbolj direstraitsovsko skladbo na novem albumu, po glasbeni plati potomko uspešnice Sultans of swing, je Knopfler posvetil Beryl Bainbridge (1932-2010), pisateljici iz Liverpoola, eni njegovih najljubših, ki so jo večkrat nominirali za Bookerjevo nagrado, a ji jo namenili šele posthumno. Prepozno je, prepozno, jim prigovarja Knopfler. Vendar iz dobre zamisli naredi premalo - pesem gre resda lepo v uho, a se avtor prehitro zadovolji s hvaljenjem pokojnice in zbadanjem njenih prepoznih častilcev. Njegove besede se prehitro prično ponavljati, se vrteti v krogu, loviti lastni rep.

Pevec skoči še v kožo nepoboljšljivega kockarja, v drugi pesmi je polomljen boksar, v Mighty man pa kopač jarkov, ki s svojo grenko izpovedjo nagovarja sina; si bo s tole pesmijo, v kateri marsikdo sliši skladbo Belfast child škotskih rojakov Simple Minds, nakopal očitke, da si je privoščil plagiat, in morda fasal še tožbo? Malo verjetno, saj obe pesmi temeljita na veliko starejši irski ljudski She moved through the fair. Kdo ve, morda pa bo Irska tožila Škotsko ...

No, so pa zato že ponosni na Siciliji! Pesem Lights of Taormina je Knopfler napisal v sicilskem mestu, ki ga je predlani čisto očaralo, kakor je že leta 2001 baje njegovega starega tovariša Boba Dylana. Usoda ima rada ironijo: vztrajni brskači so dognali, da je oba očitno navdihnil razgled s terase hotela, ki je last Jima Kerra, pevca Simple Mindsov.

Bogati glasbeniki si lahko privoščijo bogate razglede, več pa dobijo tudi poslušalci z globljimi žepi: osnovni album Tracker premore enajst pesmi, luksuzne različice pa jih imajo več. Plebejska zbirka se sklene z ljubezensko Wherever I go, Knopflerjevim cukrenim duetom s kanadsko pevko Ruth Moody, najboljši plačniki pa slišijo še sedem drugih pesmi. Slišijo tudi izvrstno Terminal of Tribute to, ob kateri se marsikdo huduje in sprašuje, kako je mojster tale domala direstraitsovski biserček mogel uvrstiti med dodatke, ljudstvu pa pod nos poriva mlačne akustične popevčice.

Mojster jim ne odgovori. Raje zamiži in zabrenka.

ANDRAŽ GOMBAČ

---