Biti minister ni sanjska služba

V sredo smo dobili novo ministrico brez listnice. Razvoj, strateški projekti in kohezija, ki jih prevzema Alenka Smerkolj, so sicer pozornosti vredna področja, ampak tistega, ki ga predvsem gospodarstvo tako pogreša, ministra za gospodarstvo, ni in ni. Slovenija je kadrovsko podhranjena, to je očitno, in junakov, ki bi se šli ministrovanje, zmanjkuje.

Ko kar počez udrihamo po politikih, smo včasih površni. Denimo, ko jim očitamo nespodobne plače. Ministrske so za navadne smrtnike res sanjske, a če jih primerjamo s sorodnimi v večini evropskih držav, so smešno nizke. Smo pač le Slovenija, stanje je takšno, kakršno je, in posledice moramo nositi vsi, bomo rekli. Posebej zato, ker zgledi iz tujine, najraje pri tem pokukamo k sosedom Italijanom, dobro plačane funkcionarske službe, niso zagotovilo, da bo nekdo vestno, pregledno in pošteno opravljal svoje delo. Nasprotno, vrednost premoženja mnogih zelo dobro plačanih ljudi z javnim denarjem presega seštevek tistega, kar so uradno in transparentno zaslužili. Nenazadnje so takšni primeri znani tudi pri nas.

Kakorkoli, strinjati se moramo z dejstvom, da ministrska funkcija po materialni plati ni vabljiva. Že primerjava z vodstveno v državnem podjetju to potrjuje. Kaj šele s službami v evropskih institucijah, ki so s primernimi preferencami in poznanstvi tudi “ustreznim” Slovencem dokaj dostopne.

Ali je omenjeno krivo, da je odhajanje in potem novačenje ministrov prava mora premierjev? Poglejmo tovrstne izkušnje samo zadnjih treh. Iz vlade Boruta Pahorja v odhajanju so odstopali drug za drugim in Pahor je njihova bremena prelagal na druge. Ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjanu Žekšu, denimo, je za nekaj časa naložil kar tri ministrstva, sam pa je prevzel ministrstvo za javno upravo. Zunanji minister Samuel Žbogar mu je enostavno pobegnil na Kosovo, ne da bi opravil nujne posle, in ga je premier moral zato trdo prijeti. Janez Janša se je v podobnih zadregah znašel bolje, a je bil nazadnje ob vlado v celoti. Alenka Bratušek je najtežje muke bila v ministrstvu za zdravje.

Miro Cerar se, kot rečeno, muči z ministrstvom za gospodarstvo. Ob prvega ministra je bil že po mesecu dni, kandidata za njegovega naslednika pa naj bi ustavila bolezen. V javnosti to odmeva kot nekaj nezaslišanega, skoraj pogubnega za državo. Takšen odziv opozicije je razumljiv, koalicijski partnerji morajo biti zaskrbljeni in konstruktivni (SD in Desus sta Cerarju pri iskanju kandidata ponudila nesebično pomoč), gospodarstveniki so brez ministra “v negotovosti”, javnost je pričakovala odločnejše korake nove vlade in tako naprej.

Vsi skupaj malce pretiravajo. Znani ekonomist Mojmir Mrak je pred dnevi dejal, da ne bi imel prav nič proti temu, če gospodarstvo zadrži finančni minister, ki je sicer gospodarski resor prevzel začasno. Če pa gospodarskega ministra že hočemo imeti, ga bomo gotovo dobili.

Bolj bi nas moralo skrbeti to, kako bodo izvoljeni ljudje svoje delo opravljali. Saj večine teh skoraj ne poznamo. V sami vladi je pravi stari maček samo Karl Erjavec, veliko izkušenj ima finančni minister Dušan Mramor, političnih tudi Janko Veber, nekaj operativnih pa še Goran Klemenčič, Dejan Židan in Anja Kopač Mrak. Ostali so v politiki, brez katere, ob vsem spoštovanju do stroke, pač ne gre, novinci.

In tako smo pri drugem primeru površnega očitanja slovenski politiki - da nas v prepad vodijo eni in isti ljudje. Spomnimo, dva predsednika vlade, Janez Drnovšek in Andrej Bajuk, sta že pokojna, Lojze Peterle se je že davno tega udobno namestil v Bruslju, Anton Rop je s prizorišča odšel še pred mrkom nekdaj vsemogočne LDS, Borut Pahor se je preselil v državni protokol, Alenke Bratušek niti še tako sorodna SMC ne mara. Od nekdanjih premierjev ostaja za svoje privržence nezamenljiv samo Janez Janša, pa naj se mu dogaja karkoli. To je pač dejstvo, ki ga je treba vzeti v zakup.

Prevetritve so doživele tudi vse stranke (razen SDS, kot rečeno). Brata Podobnik sta v SLS zgodovina, prav tako njuni nasledniki. LDS in njenega sestrskega Zaresa tako rekoč ni več. SD se je najvišje zavihtela z Borutom Pahorjem, a nanj ne more več računati, Igor Lukšič pa je bil za stranko neposrečena izbira. V vseh omenjenih strankah snujejo nove čase, pri čemer so najbolj neposredni v NSi, kjer načrtno vzgajajo obetavnega Mateja Tonina. Meteorja, Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem in Državljanska lista z Gregorjem Virantom, sta verjetno za vedno zapustila politično orbito, Alenka Bratušek se še komaj drži. Le Erjavec se z Desusom že lep čas dokaj uspešno ohranja na prizorišču. Kar dve tretjini aktualnega poslanskega zbora v parlamentu sestavljajo novi obrazi. Mnoge, ki so bili že parlamentarni inventar, so volilci odslovili.

Ampak ostajajo strici, ki za tega ali onega delajo iz ozadja, ali mu celo ukazujejo, poslušamo svarila predvsem pred volitvami. Res je, če drugega ne, se mnogi strici vsaj trudijo uveljaviti svoj vpliv. Dramatično usoden pa njihov prispevek skoraj zanesljivo ne bo.

Po zadnjih volitvah se morajo državljani torej obračati v glavnem na nove ljudi in najmanj, kar od njih lahko pričakujejo, je to, da se ne branijo odgovornosti. Ne le v vladi, tudi druge kadrovske zadrege, ki pestijo premierja, pa žal kažejo, da pripravljenosti za prevzemanje odgovornosti enostavno ni dovolj. Za zdaj se tolažimo s tem, da se premierju Cerarju še ni izteklo tistih sto dni miru, ki po nenapisanem pravilu pripada vsaki na novo postavljeni oblasti. Sam pa naj se na to ne zanaša. Včeraj, na primer, so mu interpelirali predsednika parlamenta.

DAVORIN KORON

---