Birdman je tipični oskarjevec

Na letošnji, 87. podelitvi oskarjev ni manjkalo komentarjev o politični anemičnosti članov ameriške filmske akademije, ki so odločali o lastnikih najprestižnejših filmskih kipcev, o nezastopanosti temnopoltih igralcev in ustvarjalcev med nominiranci ter o izviselih Fantovskih letih Richarda Linklaterja, a zdi se, da se zadnja leta Hollywood vse raje obrača vase in samopoveličuje svoj ceh. Prav tak je letošnji veliki zmagovalec Birdman ali Nepričakovana vrlina nevednosti Alejandra Gonzáleza Iñárrituja.

Mehika sicer že drugo leto zapored osvaja najprestižnejše filmske kipce. Lani je s sedmimi oskarji v žepu slavil Mehičan Alfonso Cuarón z Gravitacijo, ki je v popolnosti izkoristil potenciale 3D kamere, letos pa je bil na vrsti njegov rojak Alejandro González Iñárritu, ki si je s črnohumornim hvalospevom igralski umetnosti s sodelavci prislužil štiri najpomembnejše kipce: za najboljši film, režijo, izvirni scenarij (Nicolás Giacobone, Alexander Dinelaris, Jr. in Armando Bo) in fotografijo (Emmanuel Lubezki).

Pred dvema letoma je bil veliki zmagovalec na oskarjih Misija ArgoBena Afflecka, ki je tipičen izbranec oskarjevske žirije. Zakaj? Ker poleg tega, da hvalisa ameriško zunanjo politiko, poveličuje tudi sam Hollywood. Prav Hollywood je namreč leta 1979 priskočil na pomoč CII, ki je morala iz Irana v sloviti krizi talcev spraviti šest ameriških državljanov. Še leto pred Aflleckovo Misijo Argo pa je na oskarjih slavil Umetnik, ki je poklon zlati dobi ameriškega studijskega filma in je bil prvi nemi film, ki je po 83 letih prejel oskarja.

Pozabljenega Birdmana ne bi mogel bolje odigrati nihče drug kot Michael Keaton

Birdman ima vse potrebne atribute za osvojitev članov ameriške filmske akademije. Govori o pozabljenem filmskem igralcu, ki je zaslovel z vlogo akcijskega superheroja Birdmana in nato utonil v pozabo. Svojo obuditev od “mrtvih” pa zastavi zelo ambiciozno. Z zadnjimi prihranki se odpravi na Broadway, kjer namerava ponovno zasloveti, a tokrat kot glavni igralec in režiser gledališke igre po priredbi kratke zgodbe Raymonda Carverja. A za ceno ponovne slave in reafirmacije se mora spopasti z marsikaterim “demonom” - s soigralci, z družino, s producentom, filmsko kritičarko, predvsem pa s samim seboj. V Iñárritujevem filmu pa ne gre spregledati še dodatne analogije. V glavni vlogi pozabljenega Birdmana ne bi mogel nastopiti nihče drug kot Michael Keaton, ki je tudi v svoji igralski karieri doživel zelo podobno usodo. V svetu akcijskega filma je zablestel z dvema vlogama Batmana v filmih Tima Burtona konec 80. in v začetku 90. let minulega stoletja. V naslednjih letih pa ni ustvaril nobene vidnejše igralske vloge, ampak je obtičal v svetu akcijskih filmov. Vloga Birdmana mu je bila v določenem smislu pisana na kožo. Keaton se je namreč v vlogi shizofrene čustvene razvaline odlično odrezal in ta vloga bi ga v prihodnje utegnila rešiti plehkih, žanrskih vlog.

Ni se mogel otresti vpliva Roberta Altmana

Za Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je iz režiserskega vidika že dolga leta veljalo, da se ne more otresti vpliva Roberta Altmana, ki se je požvižgal na vse hollywoodske konvencije trdno zgrajene pripovedi in je prisegal na odprto, nelinearno pripoved. Od Pasje ljubezni, 24 gramov do Babilona je Iñárritu ubral “recepturo” Altmanovega filma Kratke zgodbe iz leta 1983. V vseh treh filmih je Iñárritu ponavljal enako filmsko strukturo, to je preplet zgodb različnih filmskih likov, ki jih združi nek osrednji dogodek ali lik. Odločnejši rez s tako naracijo je naredil v svojem predzadnjem filmu Biutiful, a film ni bil deležen preveč spodbudnih kritik. V Biutifulu je sicer v glavni vlogi blestel Javier Bardem, toda toliko trpljenja že od prvih minut filma dalje ne premore niti najbolj solzava drama. Morala so miniti štiri leta, da se je Iñárritu prvič in zelo suvereno podal na pota črne komedije. Ampak z Birdmanom si je Iñárritu zadal tudi precejšnji režiserski zalogaj. Cel film, sicer z nekaj postprodukcijskimi popravki, ustvari vtis, da je posnet v enem kadru. Kako mu je to uspelo? V ekipo mu je uspelo zvabiti mojstra Emmanuela Lubezkija, ki je že lani v žep pospravil oskarja za najboljšo fotografijo v Gravitaciji. Z Birdmanom pa je svojo bravuroznost le še bolj utrdil, kar je vnovič prepoznala tudi ameriška filmska akademija. Skratka, Birdman je vrhunska vaja v slogu, ki poleg parabole o odcvetelem igralcu, ki se vrne na stara pota slave, okrca tudi novodobno obsedenost z družabnimi omrežji in viralnimi senzacijami, brez katerih si ameriški zvezdniki ne morejo predstavljati vsakdanjega življenja.

Linklater je odpadnik

Zakaj pa so izvisela Fantovska letaRicharda Linklaterja, ki je visoko kotiral na filmskih stavnicah in kot za stavo pobiral številne druge filmske nagrade? Prislužil si je namreč le oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo - Patricia Arquette.

Linklater je odpadnik, ki ni bil nikoli del ameriškega filmskega establišmenta. Svoje filmsko kraljestvo si je ustvaril v mestu Austin v Texasu, kjer je leta 1985 ustanovil Austin Film Society, in si zlagoma začel graditi kariero neodvisnega režiserja. Že drugi celovečerec Slacker iz leta 1991, ki ga je posnel s pičlimi 23.000 dolarji, mu je v kinematografih nanesel 1,25 milijona dolarjev. Od tu dalje je njegova pot šla samo še navzgor. Toda Linklaterju slava ni nikoli stopila v glavo. Ta je navkljub številnim komercialnim uspešnicam, kot je, denimo, trilogija Pred zoro, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo, vmes posnel tudi številne antimainstream izdelke, kot sta A Scanner Darkly po literarni predlogi Philipa K. Dicka in Predmestje. S Fantovskimi leti pa se je vpisal v anale filmske zgodovine. Zakaj? Enkrat na leto, 12 let zapored, je Linklater pred filmsko kamero zbral iste filmske igralce ter ustvaril zgodbo o odraščajočem fantu Masonu, ki ga je spremljal od njegovega šestega do 18. leta. Toda to za Linklaterja ni nič novega. Z razsežnostjo časa in preobrazbo junakov se je ubadal že v prej omenjeni trilogiji, ampak v Fantovskih letih je to “rovarjenje” v času razširil na štiri osrednje igralce in dolgih 12 let. Ampak to za ameriško filmsko akademijo, kot kaže, ni dovolj grandiozno, Fantovska leta so namreč v osnovi zelo skromen, iskren in nepretenciozen film, ki govori o odraščanju in starševski ljubezni. Odločitev ameriške filmske akademije Linklaterja ni ganila, ta namerava posneti še nadaljevanje Fantovskih let.

Štirje, a manj odmevni oskarji

Po številu nominacij (devet) je visoko kotiral tudi Grand Budapest Hotel izjemnega stilistaWesa Andersona in po končnem izkupičku se je pridružil Birdmanu, saj je osvojil štiri oskarje, toda v tehničnih, manj pomembnih kategorijah za scenografijo, izvirno glasbo, kostumografijo in masko. Ne glede na to se je posebnežu Andersonu uspelo povzpeti na oskarjevski Olimp, ki ima za seboj vrsto uspešnih filmov, ki jih je krasila izbrana vrsta igralcev, a niso nikoli bili tako odmevno prepoznani, kot se je to zgodilo z Grand Budapest Hotelom. Anderson se je navdihoval pri klasičnih hollywoodskih komedijah iz 30-ih let in spominih dunajskega pisatelja Stefana Zweiga. Andersonov “hotel” je razvrat barv, kostumov, osupljivih interierjev in odbitih likov, ki ošvrknejo čas od la belle epoque do pojava fašizma ter kasneje komunizma.

Toda vse analize in komentarji, povezani z letošnjimi oskarjevci, so odveč ob misli, da kontroverzni OstrostrelecClinta Eastwooda, ki je zelo enostransko in patriotsko prikazal konflikt v Iraku, po prodaji kinovstopnic prekaša vse letošnje oskarjevske nominirance. Na letošnji podelitvi oskarjev je Ostrostrelec osvojil le kipec za montažo tona.

BILJANA PAVLOVIĆ

---