Biologija etike

Nobenega dvoma ni, da je človek del narave. To dejstvo pa žal velikokrat zlorablja antropocentrizem v kontekstu opravičevanja naših zločinov proti naravi. Svobodni ljudje zagotovo delujemo v okviru svojih prepričanj, povezanih z našimi vrednotami in sprejetimi moralnimi načeli. Seveda razlikujejo od posameznika do posameznika, a kljub temu ima človeštvo v svoji Gaussovi krivulji, glede na svojo kulturno in drugo pestrost, sorazmerno majhen nabor vrednot in moralnih načel. In tudi zaradi tega se lahko poraja vprašanje, ali te vrednote in načela pogojuje naša biološka narava.

 Čeprav plenilstvo v naravi velikokrat dojemamo kot kruto, je vedno dejanje preživetja. Samo človek  z dejanji, ki niso neposredno povezana z njegovim preživetjem, ogroža ostalo naravo. Foto: Dejan Putrle
Čeprav plenilstvo v naravi velikokrat dojemamo kot kruto, je vedno dejanje preživetja. Samo človek z dejanji, ki niso neposredno povezana z njegovim preživetjem, ogroža ostalo naravo. Foto: Dejan Putrle

Zagotovo ima naše razmišljanje biološko podlago. Na to kaže že čisto osnovno dejstvo, da geni določajo zgradbo našega telesa, vključno z možgani. A kako globoko seže ta vpliv? Zadnja desetletja raziskave resda odkrivajo vedno nove povezave med našim genomom in našim vedenjem, še vedno pa tudi tu, kot pri večini lastnosti, obstaja bolj ali manj pomemben vpliv zunanjega okolja. Vpliv genov ni brezpogojen in nanj ne moremo enostavno prevaliti vse odgovornosti za svoja dejanja.

Že Aristotel je bil prepričan, da imajo človeške vrline izvor v naravnih. In ravno vrline so po njegovem tiste, ki odločajo o pravilnosti naših ciljev oziroma namenov. Ločeval je med miselnimi in značajskimi vrlinami - medtem ko se prve razvijajo prek učenja in potrebujejo izkušnje in čas, druge izhajajo iz privajanja. Za razliko od živali ima človek sposobnost razmišljanja ter sposobnost, da s pomočjo preudarnosti izbere dobro. Aristotelova prepričanja, da je narava vir vseh moralnih vrednot, se skladajo s kasnejšo Darwinovo evolucijsko etiko - četudi Darwinov svet in njegov nauk danes velikokrat izkrivljeno predstavljajo kot mehaničen, krut svet, poln brezglavega boja in smrti. Še pred Darwinom so filozofi 18. stoletja, kljub prevladujočemu dualizmu, storili velik korak proč od farizejskega srednjeveškega antropocentrizma. Prišli so do spoznanja, da so živali veliko bolj podobne ljudem, kot so bili pripravljeni priznati prej. K temu jih je vodila z današnjega vidika precej enostavna preusmeritev z vprašanja, ali imajo živali dušo, k vprašanju, ali imajo živali sposobnost moralne drže. Začeli so priznavati nekatere etične značilnosti živali, pa tudi to, da jim ne moremo pripisovati nemoralnosti ali kreposti kakor človeku. Seveda ni ostalo neopaženo dejstvo, da je ena od človekovih sposobnosti ta, da lahko namerno krši naravne zakone.

Z uveljavljanjem evolucijskih teorij oziroma transformizma so postale vse močnejše tudi ideje o skupnem izvoru fizičnega in moralnega - Lamarck med drugim razglablja tudi o možnosti povezave idej, misli in domišljije s fizičnim, organskim telesom. Seveda pa se niso vsi strinjali s francoskimi racionalisti. Njihovemu mehanicizmu je nasprotovala celotna nemška romantična srenja. Čeprav so prav tako verjeli v temeljno povezanost narave in etike, pa so brezkompromisno zavračali krčenje vseh bioloških pojavov le na fizikalno-kemične zakonitosti. Tudi Darwin je nekoliko kasneje, ganjen nad južnoameriškimi naravnimi lepotami, zapisal, da ne more ostati brez občutka, “da je v človeku še nekaj več kot le dih njegovega telesa”. Da bi se ognili religioznemu tolmačenju teh besed, velja poudariti, da je istočasno njegovo videnje Boga kot urarja, po principu naravne teologije, začelo zamenjevati razumevanje Boga kot Narave. In to Naravo je Darwin dojemal kot nesebično silo, ki izboljšuje bitja zaradi njih samih in s tem omogoča njihovo preživetje. Ta njen ponotranjeni moralni vidik je nato navdihnil tudi njeno najrazvitejše bitje - človeka.

In kako je z modernim tolmačenjem povezav med naravo in etiko? Glede na to, katere so danes prevladujoče oziroma najširše sprejete teorije, bi lahko rekli, da jim je temelje postavila ravno Darwinova evolucijska etika. Eden najbolj znanih socialnih biologov vseh časov Edward Osborne Wilson priznava povezanost genov in kulture. Pravi: “Človeško vedenje kot čustveni odziv je zapletena tehnika, katere cilj je ohranitev našega genoma. Moralnost oziroma etika nima nobene druge dokazljive končne naloge.” S takšno trditvijo se sklada tudi znana izjava uglednega genetika Teodosija Grigoroviča Dobžanskija: “Nič v biologiji ni smiselno, razen z vidika evolucije.” Je torej skupek vseh prepričanj in dejanj, ki jih človek izvaja v svojo korist in škodo preostale narave le rezultat evolucije naših genov in njihovega ohranjanja? Smo torej veliko bolj podobni pod zemljo rijočemu deževniku, kot smo v svoji vzvišenosti pripravljeni priznati? Kot biolog s tem dejstvom sicer nimam pretiranih težav, vendar pa ostaja vprašanje, ali naše trenutno vedenje res vodi v ohranjanje. Zdi se, kakor da bi Dawkinsov sebični gen pri človeku v določenih trenutkih proizvajal tudi množico sebičnih posameznikov, ki rušijo naravno ravnotežje. Morda pa gre pri tem le za nekatere tako imenovane meme, na primer grabežljivost. Richard Dawkins namreč v svoji teoriji “sebičnega gena” uvaja idejo mema, ki se je, tako kot gen, sposoben podvajati oziroma prenašati, le da gre pri njem za drugačen način podvojevanja. Memi so na primer nekatere zamisli in ideje. Za razliko od genov, ki se prenašajo preko spolnih celic, se memi prenašajo iz možganov v možgane preko oponašanja. In ko v nekoga zasadimo plodno novo idejo oziroma mem, na primer prej omenjeno grabežljivost, se ta dejansko fizično izrazi v živčnih povezavah v možganih. Takšen človek nato postane orodje za širjenje tega mema v svoji okolici.

Glede morale Dawkins v svojem delu pravi: “Če bi radi, tako kot jaz, gradili družbo, v kateri posamezniki plemenito in nesebično sodelujejo pri doseganju skupnih ciljev, se zavedajte, da od narave ne morete pričakovati pomoči. Poskusimo se učiti plemenitosti in nesebičnosti, kajti rodili smo se sebični.” Dejstvo, ki ga lahko opazimo pri manjših otrocih in etično nezrelih odraslih posameznikih. In če nadaljujem z besedami velikih: morda res ne morem odgovoriti na znamenito Kantovo metafizično vprašanje, kaj lahko vem, vsekakor pa se lahko kot posameznik opredelim do njegovega moralnega vprašanja, kaj lahko storim, in za to prevzamem odgovornost.

DEJAN PUTRLE, biolog


Najbolj brano