Bilderberg: skrivnostni snovalci novega svetovnega reda?

Videti je kot odlomek iz konspirativnega filma: skupina vplivnih (in, se razume, bogatih) ljudi se skrivoma sestane v razkošnem hotelu v idiličnem okolju. Pred očmi nepovabljenih varovani z bodečo žico, trumami policajev in varnostnikov, brez javnosti, brez medijev razpravljajo o svetovnih vprašanjih. Svetovna vlada v senci in snovalci novega svetovnega reda ali le zbor bogatih vplivnežev? Vsekakor oviti v takšen molk in skrivnostnost, ki kar vpijeta po teorijah zarot.

Odpri galerijo

Ideja skrivnih združenj, ki želijo s svojo močjo, vplivom, sposobnostjo lobiranja in finančnimi sredstvi usmerjati svet, ni nič novega. Poznamo prostozidarje, Opus Dei, Iluminate ter kopico podobnih in po zaslugi slovenskega bančnika Marka Voljča tudi Trilateralno komisijo, to zasebno združenje, nastalo pod okriljem Davida Rockefellerja, ki ga mnogi imenujejo kar “svetovna vlada v senci”.

Tudi če želimo vpogled v težnje vplivnih in bogatih ljudi po moči in svetovni nadvladi, ni več treba brati Orwella, ker je danes bolj ali manj jasno, da so Veliki bratje med nami. Vprašanje je le, ali delajo v korist ali škodo preostalih sedem milijard svetovnega prebivalstva.

Prvič na Nizozemskem

Eno takšnih združenj, za katerega se ne ve čisto natančno, ali želi ustvariti eno svetovno (nad)vlado (seveda svojo), urejati svet po svojih merilih, vplivati na odločitve ali kaj tretjega, je skupina Bilderberg. Ime je dobila po prvem srečanju leta 1954 v hotelu Hotel de Bilderberg na Nizozemskem. Srečanje je potekalo pod sponzorstvom nizozemskega princa Bernharda, ki naj bi bil eden od ustanovnih članov bilderbergov. K njemu naj bi tedaj pristopilo več ljudi, med njimi tudi ustanovitelj Evropskega gibanja Joseph Retinger (poljski politik, ki ga štejejo tudi za enega od pobudnikov Evropske unije), ki ga je skrbelo širjenje antiamerikanizma v zahodni Evropi in je zato predlagal skupne konference zahodnoevropskih ter severnoameriških voditeljev za promoviranje kultur obeh celin.

Od tedaj se skupina Bilderberg - pripadniki svetovne elite, kot so premieri, predsedniki, nekdanji in sedanji visoki politiki, generali, obveščevalci, vplivni industrialci, finančniki, medijski mogotci člani kraljevih rodbin, voditelji multinacionalk ... - redno srečuje vsako leto maja ali junija. Srečanje že vsa ta leta poteka po ustaljeni praksi, v hotelih, ki jih prej popolnoma izpraznijo, varujejo pa jih oboroženi varnostniki in policisti.

Srečanja za nepropustno zaprtimi vrati so tajna - tako tajna, da za natančno lokacijo konference še sami udeleženci zvedo tik pred zdajci. Novic o tem, kaj se dogaja za zastraženimi zidovi, ni, o tem ni nobenih zapiskov, poročil ali sklepov. Za razliko od podobnih srečanj različnih gospodarskih forumov ali združenj, kjer si o sicer tajnih razpravah preberemo vsaj medijska poročila, so srečanja skupine Bilderberg “zavarovana” tudi pred takšnim medijskim spremljanjem.

Ker pa si očitno želijo pozitivne medijske podobe, je k dogajanju pripuščenih le nekaj vabljenih založnikov ali odgovornih urednikov vplivnih medijev (denimo Bloomberg, The Economist, Financial Times). Zanje pa veljajo stroga pravila, da lahko o slišanem razpravljajo, ne smejo pa razkriti identitete drugih govorcev in udeležencev in jih citirati.

Skrivnostnost

Javnost bilderbergovci ponavadi skopo obvestijo le o kraju sestanka in temah razprave, seveda uradnih. O čem dejansko govorijo za tesno zaprtimi vrati, vedo le udeleženci, ki so na srečanje povabljeni, vabila pa ni mogoče kupiti in na srečanja ni mogoče pripeljati prijateljev ali družinskih članov.

Ker srečanja skupine Bilderberg ves čas spremlja nepropustna tajnost - za katero sami, kako ironično, menijo, da le tako spodbuja najvišjo raven odprtosti in dialoga - se seveda porajajo številne teorije zarot.

Najbolj znana je gotovo teorija Daniela Estulina (avtor knjige Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta), da gre za tajno organizacijo, ki si prizadeva za enotno svetovno vlado, z enim in enotnim svetovnim trgom, ki bi ga varovala svetovna armada in ki bi ga urejala svetovna banka z enotno, svetovno valuto.

Princip skupine Bilderberg Daniel Estulin primerja z Orwelovim Velikim bratom in naj bi po njegovem deloval po treh načelih: vsaka dobro premišljena prevara mora vsebovati kanček resnice, biti mora dovolj zapletena, kar dosežemo s prikrivanjem informacij, in ohraniti je treba verodostojnost tistih ljudi, ki pridejo prav v prihodnosti. Tako je Estulin med drugim zapisal, da “člani skupine Bilderberg med drugim vodijo centralne banke in imajo možnost vplivati na diskontne stopnje, količine denarja v obtoku, obrestne mere, cene zlata, pa tudi na to, katere države bodo imele dostop do posojil. Z usmerjanjem denarja po poslovnih verigah pa mimogrede tudi zase ustvarjajo milijardne dobičke.”

Mnogi teoretiki možnost oblikovanja enotne svetovne vlade sicer zanikajo, češ da se ekonomska, politična in vojaška moč v zadnjem času prevešajo in smo priče vzponu novih pomembnih akterjev na svetovni sceni - od Rusije, Kitajske, Indije ... Ti prav tako želijo imeti besedo pri vodenju sveta in vprašanje je, če se bodo vedno strinjale z željami ter hotenji Evrope in ZDA. K temu deloma pritrjujejo že sedanji spori, nesoglasja, krize, ki jih je čutiti ob nestrinjanju med ZDA in Rusijo, pa tudi ostalimi državami.

Ena vlada, ena valuta, en trg?

Kljub temu se ob zadnjem srečanju skupine Bilderberg, ki je bilo pred tednom dni v idiličnem avstrijskem kraju Telfs-Buchen v elitnem hotelu Interalpen, postavljajo mnoga vprašanja, ki nakazujejo možnost vsaj delnega uresničevanja te teorije. V skopi agendi, o kateri so menda razpravljali letos, so omenjene tudi teme, kot je globalizacija, in tekoče ekonomske zadeve. Kar bi v praksi lahko pomenilo, da je beseda tekla tudi o največjem prostotrgovinskem sporazumu med ZDA in Evropsko Unijo. Med njim in skupino Bilderberg bi pravzaprav lahko potegnili vzporednice - tudi sporazum je tajen, čeprav se dotika eksistencialnih vprašanj in odločitev skoraj milijarde ljudi, ki žive v ZDA in Evropi. O sporazumu celo evropski poslanci, ki ga bodo sprejemali, vedo malo ali skoraj nič, še manj pa je z ukrepi, ki naj bi jih predvidel, seznanjena javnost. Zaradi netransparentnosti sporazuma in strahov - da, nenazadnje tudi s tem, da bodo ves trg Evrope in ZDA preplavili enotni in bistveno slabši standardi s področja pridelave in predelave hrane, dela in življenja državljanov nasploh - se proti trgovinskemu sporazumu borijo mnoga civilna združenja po vsej Evropi.

Da pa bi se o takoimenovanem TTIP utegnili pogovarjati tudi bilderbergovci (ali pa da je morda celo nastal pod njihovim okriljem), bi lahko dokazoval že sam seznam gostov; od Carole Lemne, izvršne direktorice Združenja švedskih podjetnikov, ki je zelo naklonjena TTIP, prav tako švedski podjetnik in predsednik Volva Carl-Henric Svanberg in še mnogo drugih.

Zakaj pa tudi za TTIP ne bi stal prav Bilderberg, menijo teoretiki zarot, ki se, denimo, strinjajo, da so v okviru bilderbergov padle odločitve za napad na Irak, da so prevzeli nadzor nad Združenimi narodi, Mednarodnim državnim skladom in Svetovno banko. “Velik sponzor dejavnosti Bilderbergov je Fordova fundacija, ki jo je ustanovil znani prostozidar, ustanovitelj avtomobilske tovarne in Hitlerjev simpatizer Henry Ford,” menijo teoretiki zarot.

Vendar se - v sicer izjemno redkih intervjujih, enega takšnih je s predsednikom odbora skupine Bilderberg Viscountom Etiennom Davignonom pred leti opravil BBC - bilderbergovci branijo tudi z izjavami: “Ne verjamem, da smo mi nekakšen globalni vladajoči razred, ker mislim, da nekaj takšnega ne obstaja. Pri nas gre zgolj za ljudi, ki imajo vpliv in ki bi se radi pogovarjali z drugimi ljudmi, ki imajo vpliv.”

Blišč udobja

Karkoli že drži - da je skupina Bilderberg le združenje enako mislečih vplivnežev ali pa v resnici krojiteljica svetovnega reda -, vse nejasnosti in očitke bi lahko v dobri meri ovrgla le velika mera transparentnosti pri njihovem delu. Kadar se namreč na kupu zberejo politiki, kot so avstrijski predsednik Heinz Fischer, nizozemski premier Mark Rutte, finski premier Alexander Stubb in belgijski premier Charles Michel, pa nekdanji italijanski premier Mario Monti, nekdanji francoski premier Alain Juppe in nekdanji predsednik evropske komisije Jose Barroso, poleg tega pa še “staroste” Bilderberga, kot je denimo ameriški politik in diplomat, nekdanji državni sekretar ZDA Henry Kissinger, ki se je srečanja prvič udeležil leta 1957 (med gosti so bili v preteklosti tudi Bill Clinton, Paul Wolfowitz, David Rockefeller, Toni Blair in številni drugi politični in ekonomski veljaki), javnost pa o njihovih pogovorih in dogovorih ne ve ničesar, čeprav morda odločajo o usodi vsega prebivalstva, je najmanj, kar se lahko zgodi, protestiranje v primerni oddaljenosti “njihovega” hotela. Zdi se namreč, da so bilderbergovci že postali trn v peti tako levičarjem kot desničarjem, saj jim prvi - tako kot takšnim sporazumom, kot je prostotrgovinski med EU in ZDA - očitajo, da zagovarjajo kapitalizem in njegovo moč. Desničarji v Ameriki pa menijo, da bilderbergovci skrivoma nadzirajo republikansko stranko in skušajo doseči, da bi svetu zavladal komunizem.

Če jim ljudstvo v prvi meri očita netransparentnost, potem jim na drugem mestu gotovo še bolj razsipnost, ki jo tako na očeh javnosti promovirajo v času vsesplošne krize. Ne le blišč, s katerim se vsako leto pripeljejo do svoje lokacije srečanja - tudi z dragimi hotelskimi sobami in hrano, ki jim jo pripravljajo Michelinovi kuharski mojstri s tremi zvezdicami.

In če že udeleženci Bilderberga, ki imajo v lasti precejšen odstotek svetovnega bogastva in ki dejansko narekujejo tempo kapitalistične globalizacije, že ne predstavljajo svetovne vlade - vsaj v senci -, pa lahko o njih marsikaj pove njihov način delovanja.

Že to, da jim vlade katerekoli države, kjer imajo srečanja, dovoljujejo popolno, nadzakonsko svobodo brez vmešavanja javnosti, lahko govori, da so nekako nad zakonom običajnih ljudi.

In kako se skupina Bilderberg dotika Slovencev? Če teorije zarote držijo, potem bomo skupaj z ostalimi zaplavali pod okrilje ene svetovne vlade, valute in življenja. Vplivati na to ne bomo mogli prav nič, saj v skupini Bilderberg nikoli ni bilo nobenega Slovenca in tudi v bodoče za to ne kaže prav dobro.

TINA M. VALENČIČ

---