Bil je v Makedoniji, v Abrucih in na Bavarskem

Ko je bil Jože Rebec iz Trnja na Pivškem ob koncu 2. svetovne vojne star dvajset let, je za seboj že imel osupljivo izkušnjo otroka in najstnika: bil je izseljenec v Makedoniji, mladoletnik v italijanskih posebnih bataljonih v Abrucih, partizan in prisilni delavec na Bavarskem.

Jože Rebec se je rodil leta 1925. Februarja 1933, ko je bil star osem let in je moral v šoli govoriti in pisati italijansko, so se njegovi starši zaradi finančne stiske odločili za preselitev v Makedonijo. V interesu velikosrbske politike v Kraljevini Jugoslaviji je bilo naseljevati izseljene primorske Slovence kot kolone čim globlje na jugu države. V zameno za prekrstitev v pravoslavno vero so jim podeljevali zemljo. Fašistični Italiji pa je izseljevanje Primorcev ustrezalo zaradi praznjenja ozemlja. Samo v Kraljevino Jugoslavijo se je med obema svetovnima vojnama izselilo okoli 70.000 Primorcev.

Družina Rebčevih se je naselila v vasi Bistrenica, okoli 50 kilometrov oddaljeni od meje z Grčijo, v okolici Negotina pri Demir Kapiji, na vzhodnem bregu reke Vardar. Vas, do katere so dostopali s čolnom, je bila zaradi še drugih priseljenih slovenskih družin poznana kot “Slovenska vas” v Makedoniji. Živeli so od pridelkov na kmetiji, Jožetov oče pa se je zaradi obilja marelic ukvarjal še z žganjekuho in gojil mak za opij. Jože se je kar naenkrat znašel v šoli, ki spet ni bila slovenska, pač pa srbska. “Kako naj bi se v treh mesecih vse navadi govoriti srbsko in pisati v cirilici? Učitelj me je tako namlatil, da nisem mogel priti domov. Prišli so me iskat. Našli so me za nekim zidom, kjer nisem mogel nehati jokati.”

Po enem letu življenja v Makedoniji je družino pretresla smrt. Jožetu in njegovim petim bratom in sestram je za pljučnico umrla mama, Jože pa je zbolel za malarijo, ki se mu je večkrat ponovila. Šest otrok, starih od tri do enajst let, je k sebi v varstvo v dom za otroke na Čukarici v Beogradu vzela njihova teta Johana. Bila je usmiljenka - sestra Valerija in glavna medicinska sestra v beograjski bolnišnici. Sestre usmiljenke, ki so bile večinoma Slovenke, so redile krave, pridelovale povrtnino in gojile rože. Jože se posebej spominja krizantem, ki so jih v mesto vozile za vse svete; sam je tudi moral opravljati vrtnarska dela. Oče je prodal imetje v Makedoniji in se leta 1937 s svojimi otroki vrnil na rodno Primorsko.

“Ščavi” in “ribelli” v Abruce

Jože je kot najstnik služil s tolčenjem kamenja za ceste in sajenjem borovcev, kaj malega pa tudi s prodajo bakrenih tulcev in svinčenih krogel, ki jih je pobiral po urjenjih italijanskih vojakov na Pivškem.

Pred italijanskim napadom na Jugoslavijo aprila 1941 so morali prebivalci vasi blizu rapalske meje zapustiti domove. Rebčeve so italijanske oblasti naselile v mestece Anagni v pokrajini Lacij v srednji Italiji, od koder so se domov vrnili po približno treh tednih. Še preden je Jože dopolnil osemnajst let, februarja 1943, so ga Italijani, da bi mu preprečili odhod v partizane, odvedli v posebni bataljon italijanske vojske v vas Sant’Eusanio blizu mesta L'Aquila v Abrucih. Nastanjeni so bili v gradu, na slami, kjer je mrgolelo uši. “Rekli so nam 'ščavi' - sužnji, pa ribelli - uporniki. Ko smo prišli v tisto vas, so nas podili po ostankih gradu, mi pa smo gruntali, kje bi lahko kaj našli. Bil je en oficir, Napolitano, ki nam je pravil, da smo 'salami', in nas je preganjal, da moramo teči. Mi pa nismo hoteli, ker nas je omalovaževal. Zato je dvanajst fantov zaprl za nekaj dni. Tudi tako je bil žleht, da je kakšnega obesil za roke na okvir vodnjaka, ki je bil na notranjem dvorišču gradu.”

Med fanti je bil tudi Paolo Pacchioni iz Križa pri Trstu, ki je vsak dogodek hudomušno upesnil in med fanti ustvarjal veselo vzdušje. Jože se še vedno spominja kar nekaj verzov, ki so jih nagajivo peli, med njimi slednjega, ki je nastal ob srečanju dekleta, ki se je dobivalo z njihovim poročnikom Calandrellom: “A Sant’Eusanio non ce piova e tempo sempre bello, adesso passa la 'mula' del tenente Calandrello.”

Prisilno delo in sreča s krompirjem

Jože se je po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 z vlakom vrnil domov in odšel med partizane. Sodeloval je v sabotažnih akcijah na železniški progi pri Kalu blizu Pivke, zimo preživel doma in opravljal kurirske naloge. Marca 1944 je v trenutku, ko bi moral dva partizana voditi do bližnje vasi Juršče in je bila že ura zatemnitve, ko se ni smelo zapuščati domov, prispela nemška patrulja na smučeh in ga skupaj z drugimi desetimi odpeljala na nemško komando na gradu Prestranek. Naslednje jutro so ga s kamionom odpeljali v Postojno, kjer so zaradi nevarnosti letalskega napada bežali v zaklonišče. Še isti dan so jih z vlakom odpeljali v tržaški zapor Coroneo. “Tam smo bili kot talci. Takrat so Nemci iz Coronea pobrali 51 talcev zaradi maščevanja za pet ubitih Nemcev. Usmrtili so jih. Bila je tudi ena skupina partizanov, ki je prav tako izginila.” Jožeta so iz Coronea po štiridesetih dneh odpeljali v delovno taborišče na Bavarsko.

V Neumarktu so ga okopali, ostrigli, ga označili s številko 1980 in fotografirali. “Tja so hodili Nemci iskat ljudi za delo, tako kot včasih sužnje. 'Du, du, raus!' so rekli, jih naložili na kamion in odpeljali v tovarno.” Jožeta so odvedli v taborišče Brikner Werke v bližini kraja Buttenheim. “Oh, koliko krompirja sem tam spekel! Imel sem srečo, da sem bil v industriji, kjer so sušili krompir. Ženske, večinoma Ukrajinke, so delale na tekočem traku, jaz pa sem bil na stroju, kjer se je ribalo krompir. Od tam je krompir padal v posodo z vodo, iz tiste posode pa v drugo in od tam je tekla tekočina, iz katere so delali štirko za štirkanje ovratnikov. Od tam sem zriban krompir kot gramoz z vilami metal v kotel, kjer se je kuhal. Potem smo napol kuhan krompir razgrnili na nekakšne pekače in so ga dali v sušilnico. Posušen krompir so naložili v papirnate vreče, zavezali in odpeljali. To delo sem opravljal po dvanajst ur - od sedmih zjutraj do sedmih zvečer ali pa obratno. Naredil sem tudi kakšno sabotažo. V strojček sem vrgel kamenček, potem so bile pa ženske krive, češ da so slabo prebirale krompir.”

Jože je po opravljenem delu iz delovnega taborišča lahko odšel v okolico tovarne, kjer sta bili gostilna in kmetija. Tamkajšnji nemški gospodar je vse tri sinove izgubil v SS enotah nemške vojske. Jože mu je večkrat pomagal, v zameno pa je dobil kakšno jajce, cigareto ali pivo. V taborišču so se morali namreč enkrat na teden zadovoljiti s kosom kruha in kosom sira, ki so ga morali porazdeliti na cel teden. Preživetje jim je močno lajšal krompir, ki so ga na skrivaj pekli. Ko dela s krompirjem ni bilo, je Jože opravljal zidarska dela. Konca vojne se takole spominja: “Nekaj dni pred osvoboditvijo smo že slišali bobnenje. Gospodar nam je rekel: 'Auslenderji, moji dobri delavci, fronta se približuje, od mene ste prosti. Pojdite, kamor veste in znate.' In smo šli proti fronti. Prvi, ki sem ga videl, je bil črnec.”

Tako so Jožeta Američani odpeljali v zbirni center, odkoder se je končno vrnil domov.IRENA URŠIČ

---