Bi vi Grkom odpisali 60 evrov?

Na prvi pogled je zadeva jasna in z njo se načeloma vsi strinjamo: prebivalec Evropske unije naj ima dostop do osnovnih storitev, delavec pa naj zasluži toliko, da bosta on in njegova družina živela dostojno življenje. To vključuje dostop do šolstva, zdravstvenega varstva, elektrike, vode, hrane, strehe nad glavo ...

 Foto: Petra Vidrih
Foto: Petra Vidrih

Tega namreč v Grčiji v zadnjih letih, po soočenju z veliko gospodarsko krizo in nespretnim vmešavanjem mednarodnih finančnih organizacij, mnogi nimajo. Ne samo tistih nekaj odstotkov brezdomcev, neprilagojencev oziroma luzerjev, ki jih najdemo tudi v najbogatejših družbah, temveč tudi ljudje, ki so prišli do svojega poklica, pridno delali v svojih službah, morda imeli svoje lastno manjše podjetje ali trgovino, so se znašli v revščini in predvsem v brezperspektivnosti. V državi, kjer je 25 odstotkov ljudi brezposelnih, med mladimi celo 60 odstotkov (ob tem, da je približno 150.000 ali tri odstotke za delo sposobnih svojo domovino že zapustilo), pokojnine in socialne pomoči pa so se drastično znižale, je revščina množični pojav, ki se zajeda v še pred desetletjem cvetoči srednji razred.

In zaradi takšnega položaja, iz katerega precej ljudi ne vidi običajnih rešitev, je stranka Siriza premočno zmagala na volitvah. Ne zaradi kakšne ideološke zaslepljenosti z marksizmom, čeravno je res, da je v Grčiji tradicionalno močan pridih skrajnih levičarjev in revolucionarnih idej, predvsem med študenti, odvisnimi delavci in inteligenco. Nenazadnje je na zadnjih volitvah najmanj pet političnih strank imelo bolj levičarski program od Sirize. Marsikdo jo je volil po klasični ljudski logiki: razočarali so me prvi, nato drugi, pa dajmo priložnost še tretjim!

Če se vrnemo na izhodišče: ob splošnem strinjanju, da morajo tudi najrevnejši imeti streho nad glavo, elektriko, zdravstveno oskrbo, njihovi otroci pa hrano, se plošča kmalu obrne ob zahtevi, da tudi sami Slovenci iz lastnega žepa prispevamo denar za to. Predlagani polovični odpis dolgov, ki ga zahteva novi grški ministrski predsednik Aleksis Cipras, bi pomenil, da bi se vsak od Slovencev (vključno z novorojenčki) odpovedal 60 evrom. Če bi prepolovili tudi jamstva v znesku čez milijardo evrov, pa bi se vsak Slovenec odpovedal še 180 evrom. Če bi Grčija Sloveniji vrnila 250 milijonov evrov, s katerimi ji je naša država pred petimi leti solidarnostno pomagala, se v teh tednih ne bi pogovarjali o višini povprečnine za občine, neplačevanju dela učiteljev z otroki s posebnimi potrebami, zmanjšanju financiranja glasbenih šol, odstotkih zmanjšanja plač zdravnikom, varuškam, policistom ...

No, saj solidarnostno poklanjamo revnim več kot 60 evrov na leto, toda tistim, ki so jih prizadele suša, lakota, poplave, ne pa tistim, ki so še pred desetletjem dobivali dodatek za pravočasen prihod v službo, prejemali mastno plačo za učiteljevanje na otoku, kjer ni otrok, preteklo nedeljo dobili povrnjene stroške za odhod na volitve v domači kraj, dobivali 14. in 15. plačo, še vedno pa se jim zdi samoumevno, da ne plačujejo davkov ... Ne, hvala, takšnim pa ne bi poklonili 60 evrov.

Problem grške države in zmagovite Sirize je, da so grški posojilodajalci v pretežni meri evropske države, torej dejansko evropski državljani (njihovo življenje pa prav tako ni bleščeče) ter da tako med novo (med staro še toliko bolj) politično elito kakor med preprostim ljudstvom še vedno ni prevladalo načelo, da neka skupnost ne more porabiti več, kot ustvari.

Cipras tako še vedno ni konkretno odgovoril na bistveno vprašanje: kje bo vzel denar za socialne programe, dvig minimalne plače, zvišanje pokojnin? Nekaj bo res lahko dobil z obdavčenjem bogatašev in elite, nekaj s pretrganjem korupcijskih verig, toda da bi Nemci, Finci, Nizozemci, ki doma sami zatiskajo pas, kar tako privolili v odpis dolgov, je povsem nerealno. Kljub dobrim namenom bo populizem kmalu trčil v omejene denarne zmožnosti.

Kljub temu je pojav Sirize koristen za evropski prostor. Vanj je prinesla drugačen besednjak, nove teme, solidarnostna načela, ki so bili v evropskem političnem prostoru že skoraj izkoreninjeni. Zaradi hipokrizije evropskih institucij niti ni nujno, da bo Sirizin poskus spodletel. Tudi zato ne, ker se je demokratično jedro evropske elite kljub temu začelo zavedati, da slabšanje življenjskih razmer ustvarja pogoje za revolucije, nasilje in skrajneže vseh vrst. Ko človek nima premoženja in je sam na ulici, je pripravljen storiti marsikaj. V krizi se namreč razbohotijo totalitarne ideje, ljudsko nezadovoljstvo pa lahko pripelje na oblast raznovrstne čudake, kar je Evropa doživela pred le malo manj kot sto leti.

Kajti če Sirizi ne bo uspelo vsaj delno izboljšati socialnih razmer, bo na naslednjih volitvah osiromašeno ljudstvo priložnost dalo naslednji politični opciji, ki jo doslej še ni razočarala - neonacistični Zlati zori.

DENIS SABADIN


Najbolj brano